Bil je režiser in scenarist, znan po svojih kratkih in dokumentarnih filmih s socialnimi temami, običajno po lastnem scenariju.

Sajko se je rodil 19. januarja 1927 v Tržiču. Leta 1959 je v Beogradu diplomiral iz študija režije na Visoki filmski šoli v Beogradu pod mentorstvom legendarnega Slavka Vorkapića, se izpopolnjeval v Parizu in Münchnu ter začel kot asistent režije pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Francetu Kosmaču. Bil je prvi slovenski filmski režiser s formalno izobrazbo, piše STA. Več let je predsedoval Društvu slovenskih filmskih ustvarjalcev.

S svojimi deli je prehitel čas
V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je posnel številne kratke dokumentarne filme in zanje večinoma sam napisal scenarije. S svojimi deli je takrat prehitel čas, v katerem je ustvarjal, saj je odpiral teme, ki so aktualne še danes.

Zanimale so ga predvsem problematične družbene teme, kot so ekološka vprašanja (Strupi, 1964), visoka stopnja samomorov (Samomorilci, pozor!, 1967), nenavadni ljubezenski odnosi (Stopnice ljubezni in Slavica Exception, oba 1971), socialno ogroženi otroci (Rejenčki, 1969).

S svojim filmskim delom je bil precejšen trn v peti oblasti v času Jugoslavije. Zaradi opozarjanja na številne samomore med mladimi s filmom Samomorilci, pozor! se je zameril oblasti. Film je bil prepovedan, Sajku pa so bile onemogočene vse karierne možnosti in prisiljen je bil končati ustvarjanje. Kljub temu je s filmom dosegel, da so ustanovili prve programe za preprečevanje samomorov med mladimi, njihovo število pa se je drastično zmanjšalo.

V novem tisočletju so bili njegovi filmi deležni ponovne pozornosti
Posnel je tudi kratke filme z etnološko vsebino, kot sta Plamen v dvonožcu iz leta 1968 in Narodna noša iz leta 1975. Ker je načenjal potrpljenje tedanjim oblastem, za film Narodna noša ni dobil dovoljenja za javno predvajanje. Zato se je odločil, da preneha snemati in se posveti izobraževanju drugih filmskih ustvarjalcev, piše današnje Delo.

Kljub prepovedim v prejšnjem stoletju so bili v novem tisočletju Sajkovi filmi deležni ponovne pozornosti in nagrad, še piše Delo.

Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor!, leta 2009 pa Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Leta 2021 je sledila še nagrada Franceta Štiglica, prav tako za življenjsko delo.

Kot je Društvo slovenskih režiserjev zapisalo v utemeljitvi Štigličeve nagrade, je Sajka in njegovo filmsko ustvarjanje hotel sistem večkrat, nenehno in na različne načine utišati. "A njegovi filmi so preglasni: kot strela so gledalca udarili ob svojem nastanku in gromko odzvanjajo še danes."

Njegove klasike so "tiste žlahtne vrste, ki ne pričajo zgolj o nekem času – o času, v katerem so nastale, temveč slogovno, pripovedno in vsebinsko (filmska govorica je vedno neločljiv del filmske zgodbe) živahno komunicirajo s sodobnim gledalcem. Vsi Sajkovi kratki, a neverjetno potentni dokumentarci ne razkrivajo le tematik, ki so pestile določen prostor in čas, temveč, tako povsem jasno vidimo danes, tudi današnjemu gledalcu postavljajo vprašanja, na katera si ne odgovori vedno najlažje," so še zapisali.

Leta 2013 je nastal njegov dokumentarni portret, naslovljen Mako, ki ga je režiral Siniša Gačić. Lahko si ga ogledate na spodnji povezavi.