Sorodna novica "Original v vsej svoji lepoti": ob abrahamu izšla restavrirana Odpotovanja Tomaža Pengova

Prvenca kantavtorja Tomaža Pengova se že 51 let drži kultni status. Odpotovanja veljajo za eno najpomembnejših glasbenih stvaritev pri nas, a so bila v fizični obliki dolgo dostopna le redkim. Izvirna izdaja iz leta 1974 je izšla pri Študentski založbi, ki še danes obstaja pod imenom ŠKUC (Študentski kulturno-umetniški center), in v spletnih trgovinah, kot je Discogs, dosega vrtoglave zneske. Naklada 1000 primerkov – četudi se ve, da jih je bilo tiskanih še več – je bila prenizka za to, kar se je o albumu govorilo, ugibalo in širilo še desetletja pozneje.

Zgodbe o nastajanju albuma Odpotovanja je v novem dokumentarnem filmu V odmevu nekega stranišča popisal scenarist in režiser Matevž Brecelj, ki je zapuščino Pengova in dogajanje v prvi polovici 70. let popisal najbolj podrobno doslej. Film, ki bo nocoj premierno predvajan na TV Slovenija v sklopu cikla Dokumentarec meseca, govori o pričevanjih najtesnejših sodelavcev in prijateljev Pengova, ki z gledalci delijo številne anekdote, odstirajo skrivnosti o načinu snemanja naredi-sam, obenem pa informativno portretirajo kantavtorja v letih nastanka njegovega prvenca.

Prvi snemalni podvig 23-letnega kantavtorja in tri leta starejšega tehničnega mojstra
"Odločitev je bila z vseh zornih kotov podrobno raziskati album Odpotovanja, ki je bil posnet na stranišču, a je že takoj po izidu marca 1974 postal zvočni totem jugoslovanske alternativne scene," podvig opisuje Brecelj. "Delo tega dokumentarca je bilo prava arheološka detektivka," pravi in dodaja, da "razišče, kako je padla ideja za album, kako so ga snemali, oblikovali, iskali založbo in kakšen odmev je imel".

Odpotovanja so nastajala ob izteku študentskih protestov, ko je po besedah Milana Dekleve potekala "revolucija v glavi". Album je Pengov posnel brez denarja in samo s prostovoljnim delom. Tudi ves prihodek od plošče sta od številnih sodelujočih prejela zgolj Pengov in legendarni snemalni tehnik Aco Razbornik, za katerega je bil podvig nasploh prvi v njegovi dolgoletni karieri.

Slavno stranišče na Prešernovi cesti 1
Snemanja albuma sta se ob spodbudi Dekleve leta 1973 Pengov in Razbornik lotila v takratnih kletnih prostorih Radia Študent. Ker pa jima tam ni uspelo najti miru, sta iskala drug prostor in tako je bila večina skladb posnetih v improviziranem snemalnem studiu v kopalnici stanovanja staršev Pengova na Prešernovi ulici.

Dokumentarec snemalni podvig razkriva s številnimi javnimi in zasebnimi arhivskimi posnetki, obenem pa zgodbo dopolnjujejo številni ekskluzivni intervjuji in še nikoli slišana pripovedovanja. "Našel sem še marsikaj, tudi nastop Pengova na zagrebški televiziji iz leta 1976, v film pa sem vključil še ekskluzivni intervju, ki ga je s Pengovom pred 16 leti pri njem doma posnel ljubljanski ŠODR-teater," je za MMC povedal Brecelj.

Več o dokumentarnem filmu V odmevu nekega stranišča pa preberite spodaj v pogovoru z avtorjem filma Matevžem Brecljem.

Tomaža Pengova obdaja neka avra, značilna za kantavtorske 20. stoletja, ki živi za glasbo, pooseblja svobodnega duha in intimno odslikava svoja občutenja. Kako si se z njegovo mitizirano podobo in anekdotami spopadal v svojem dokumentarcu? Si jih skušal vključiti v zgodbo ali si se skušal držati znanih dejstev?

Znana dejstva, kot praviš, so se že takoj po izidu njegovega prvenca Odpotovanja začela spreminjati v urbano legendo, v mit, ki je močno klical po razgrnitvi. Dokumentarec tako razišče, kako je padla ideja za album, kako so ga snemali, oblikovali, iskali založbo in kakšen odmev je imel. Ko je namreč marca 1974 izšel, ga je mlada publika takoj razgrabila, in postal je totem jugoslovanske alternativne scene, 24-letni Pengov pa svojih odmaknjenih svetov ni hotel zamenjati za bleščečo in utesnjujočo realnost šovbiznisa. 50-letnica Odpotovanj se je zdela enkratna priložnost, da album raziščemo natančno in brez dlak na jezikih.

Z dokumentarcem si zabeležil še eno zadnjih pričevanj snemalca Aca Razbornika, ki je umrl ravno na dan 50. obletnice izida albuma, z njim pa je odšlo tudi veliko pomembnih spominov in informacij. Je še veliko zgodb o Pengovu nepovedanih? Kaj novega še lahko izvemo o njem in njegovem ustvarjanju?

O Pengovu kroži toliko zgodb, legend, da bi z njimi lahko napisali enciklopedijo urbanega dogajanja preteklih desetletij. Film pa se drži albuma, posnetega na stranišču stanovanja na Prešernovi 1, kjer je Pengov živel s starši. Gre za skorajda naključni izdelek skupine prijateljic in prijateljev, angažiranih študentk in študentov generacije flower power, ki nosi posebno zvočno, vsebinsko in estetsko vrednost. Oče projekta Milan Dekleva, pevka Bogdana Herman, producent Janez Krall, fotograf Janez Brecelj, oblikovalec Matjaž Vipotnik in še kdo, ki je prepoznal izjemnost nastajajočega pesniškega in glasbenega izraza Pengova, so ga k snemanju skorajda prisilili. Z njim so tisto pomlad 1973 vztrajali, dokler plošča ni bila posneta in izdana. Zdaj pa o tem odkrito spregovorijo. Tudi v času snemanja amaterski tonski mojster Aco Razbornik, ki je potem posnel še stotine albumov, a so mu bila Odpotovanja najljubša. V filmu je nekaj mesecev pred smrtjo razgrnil vse, in zelo mi je žal, da ga ne bo videl.

Dokumentarec odstira številne podrobnosti nastajanja tega kultnega albuma in življenja Pengova. Tako smo med drugim izvedeli, da je bil Pengov v času študentskih gibanj pobudnik protesta proti poseku dreves na Vegovi ulici in da sta bila tiskovna konferenca in promocijski koncert ob izidu albuma v prostorih takratnega Gledališča Glej v Ljubljani. Kaj se je vas najbolj dotaknilo ali presenetilo ob raziskovanju zgodovine?

Nihče od sodelujočih pri nastajanju Odpotovanj ni imel izkušenj v šovbiznisu, vsi pa so bili izjemni na svojem ustvarjalnem področju. Bogdana Herman v filmu pove, da so se zavedali, da delajo nekaj res velikega. Brez honorarjev, a z veliko nebrzdane umetniške sle. Milan Dekleva pravi, da je plošča postavila piko burnemu dogajanju študentskih gibanj 1968–1972 pri nas. Zelo me je presenetilo, ko mi je zbiralec plošč Davor Kastelec po naključju povedal, da je v izvodu Odpotovanj, ki so bila nekdaj last Bojana Adamiča, našel vabilo na promocijski koncert ob izidu plošče. Še en dragocen dokument, ki sem ga lahko vključil v film.

V odmevu nekega stranišča je že tretji dokumentarni film o Pengovu po filmih Dih besede – portret Tomaža Pengova (Mišo Čadež, 47’, 1999) in Odpotovanje (Petra Seliškar, 65’, 2020). Kaj je vam uspelo dopolniti in nadgraditi s svojo raziskavo ter z obsežnim številom intervjujev, kar vašim predhodnikom mogoče ni uspelo?

To je dokumentarec o albumu. V 53 minutah so na enem mestu zbrani nikoli ali redko videni arhivski posnetki slovenske in hrvaške nacionalne televizije, oprema, instrumenti, dokumenti in drugi predmeti. Nekateri sogovorniki svoje plati zgodbe niso še nikdar povedali, za dodatno dimenzijo pa poskrbita glasbena urednica in urednik na Radiu Slovenija, Teja Klobčar in Andrej Karoli, pa tudi glasbenice in glasbeniki različnih generacij in zvrsti; Jerko Novak, Benč, Vlado Kreslin, Neomi, Murat, Boštjan Narat, Boštjan Franetič, Domen Don Holc, Martin Vogrič Dežman, Borut Mehle in drugi. Lado Jakša je dal na razpolago svojo ambientalno glasbo, Kamila Volčanšek fotografije Kostje Gatnika. Svoje arhive so nam odprli tudi Janez Brecelj, Anamarija Kovač, Metka Zupančič, Matjaž Razbornik, Gregor Bauman, NUK, Mestni muzej Ljubljana, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije … Matjaž Premelč je imel shranjen članek, ki ga je ob izidu plošče za revijo Stop napisal Stane Sušnik. Zares veliko delo je opravil grafični opremljevalec Matej Briški, ki je vse najdbe sproti shranjeval, obdeloval in pripravil za film, poskrbel pa je tudi za celostno podobo.

Petra Seliškar je že sama omenila, da je videoarhiva o Pengovu razmeroma malo. Uporabili so, recimo, že videni posnetek njegovega studijskega koncerta iz leta 1975, ki ga je moderiral Stane Sušnik. Pridobili pa ste, recimo, posnetke hrvaške nacionalne televizije, na kateri je Pengov nastopil v eni izmed glasbenih oddaj s prevodi svojih pesmi. S kakšnimi omejitvami in ovirami ste se še spoprijemali pri nastajanju filma?

Petra Seliškar ima prav, a sem se ob pomoči arhivistke Jane Brumec Erjavc zelo sistematično lotil pregledovanja desetine in desetine ur posnetkov iz časa, ki je za nastanek Odpotovanj ključen. Našel sem še marsikaj, tudi nastop Pengova na zagrebški televiziji iz leta 1976, v film pa sem vključil še ekskluzivni intervju, ki ga je s Pengovom pred 16 leti pri njem doma posnel ljubljanski ŠODR-teater. Delati ta dokumentarec je bila prava arheološka detektivka.

Odmev nekega stranišča ne živi danes samo v pesmih. Eden od zabavnih delov vašega dokumentarca je bilo pričevanje Danaj, ki so dobile ime po pesmi Pengova Danaja. Kako ocenjujete dediščino, ki jo je zapustil Pengov? Se bo še dobro starala?

Zdi se, da se nikdar ne bo. Plošča je globoka in tiha, a silovita in sveža, lahko bi bila posneta včeraj ali pa pred stoletji. In natančno takšen je bil Tomaž Pengov. Res kaže, da je več deklet dobilo ime po pesmi Danaja, deset od enajstih, kolikor sem jih poiskal čisto na slepo, a da je bil Tomaž velik pesnik, kot pravi Bogdana Herman, se bo šele pokazalo. Odpotovanja pa ostajajo silovit obred, ki nas odpelje stran od kričave banalne instantnosti, k univerzalni lepoti "zvoka in njegove besede". Sploh z restavrirano različico, ki jo je lani izdala založba ZKP RTV Slovenija. Tako je tudi v filmu vseh 13 pesmi predstavljenih v osveženi zvočni podobi, za katero je tik pred smrtjo poskrbel Aco Razbornik. To je bil torej njegov prvi in zadnji projekt.