Zaplet filma 12 heisst: Ich liebe dich (12 pomeni: Ljubim te) morda zveni nekam hollywoodsko, a gre za resnično zgodbo. Regina Kaiser in Uwe Karlstedt sta se spoznala in zaljubila leta 1981, ko je Kaiserja zaradi negovanja stikov z Zahodno Nemčijo prijela policija. Regina je bila nadobudna mlada policistka, zadolžena za njegovo zaslišanje.
Obojestranska privlačnost je takrat ostala neizgovorjena, Karlstedt pa je bil obsojen na tri leta zapora. Šele 12 let zatem ga je nekdanja zatiralka poiskala in mu razkrila svoja čustva; pozneje sta se poročila in leta 2003 izdala knjigo o svoji zgodbi, ki je bila letos tudi filmsko upodobljena.

Naj je šlo za klasičen primer stockholmskega sindroma - čustvena navezanost, ki jo talci včasih čutijo do svojih ugrabiteljev - ali pa za dokaz, da ljubezen res lahko "udari" kjer koli in kadar koli - na Nemce je zgodba naredila velik vtis.

Obtožbe senzacionalizma
Zgodovinar Hubertus Knabe, zgodovinar nekdanjega stasijevskega zapora in zdajšnjega spominskega centra Berlin-Hohenschoenhausen, je tv-postajo ARD, ki je film finančno podprla, javno obtožil, da so sponzorirali voajerističen film, ki zmanjšuje težo trpljenja 200 tisoč ljudi, ki jih je tajna policija Stasi spravila za zapahe. "Zaradi tega filma bo milijone ljudi dobilo napačno predstavo, kako se je godilo žrtvam Stasija. To je izrazito kompleksna tema, ki ni primerna za tako lahkotno obravnavo ... Biti v priporu NDR-ja ni bilo niti najmanj podobno obisku agencije za zmenke."

Resnica ni nikoli črno-bela
Časopis Der Spiegel je poročal, da se je v zadnjem letu na televizijo pritožilo osem zvez žrtev, ki so zahtevale, naj ustavijo produkcijo. "Kako so se lahko sploh pritoževali glede filma, ki ga še niso videli?" odgovarja režiserka Connie Walther. In res so bile prejšnji četrtek, dan po predvajanju, recenzije večinoma pozitivne; v Tageszeitungu so zapisali, da smo priča novi stopnji v nemškem kolektivnem soočenju z lastno komunistično preteklostjo. "Vse od padca zidu dalje ljudi ob vsaki omembi Stasija reagirajo histerično. Šele film Življenje drugih si je "sovražniku" upal nadeti človeški obraz."

In prav to je šlo pri Življenju drugih, s tujejezičnim oskarjem nagrajenem filmu Floriana Henckla von Donnersmarcka, marsikomu v nos. Borec za človekove pravice Werner Schulz je za Die Welt takrat napisal, da je Življenje drugih sicer dobro prikazalo vzdušje za železno zaveso, da pa "Stasijev vohun, ki bi bil pripravljen tvegati življenje za disidentko, ni nikoli obstajal".

A. J.