Oglas
Legendaren, obenem pa eden najbolj čudaških igralcev 20. stoletja, se je kar 10 let poglabljal v biblijska besedila, preden je leta 1971 stopil na oder Berlinske dvorane -Deutschlandhalle. In deset let dela je vložil v projekt, ki ga je smel izvesti le enkrat, pa še tedaj ne prav do konca. Ljudem, ki jim je Kinski ekstatično in obenem zelo svobodno interpretiral Lukov evangelij in ki jih je obenem obkladal z vzdevki, kot so umazane svinje, se je preprosto 'strgalo'. Predstava je bila prekinjena, organizator dogodka je bankrotiral, Kinski pa je od tedaj nastopal le še v filmih.
Slišali so lahko, videli do danes neDogajanje na tem zadnjem recitativu Kinskega je v nekaj letih postalo legenda. K temu je veliko doprineslo to, da so naokoli krožili le zvočni posnetki dogajanja, ki sicer niso puščali dvoma o kontroverznem naboju velikega igralskega virtuoza, ki pa so obenem zaradi odsotnosti slikovnega materiala le še spodbujali razraščanje mita o Kinskem kot bogokletnežu. Danes je mit okrnjen. Rekonstrukcijo predstave si namreč lahko ogledamo v dokumentarcu Jezus Christus Erlöser (Jezus Kristus Odrešenik) upravitelja zapuščine Kinskega Petra Gayerja.
Novi odrešenik v hipijevskih 'cunjah'
Skoraj do shiranosti shujšani Kinski, z dolgimi lasmi, odet v rožičasto srajco, oblečen v vijoličaste hlače in v čevljih z debelimi podplati, je igralec bolj kot na kakšnega srditega starozaveznega preroka spominjal na kakšnega hipijevskega rockerskega zvezdnika, ki se je po zaužitju zajetne količine LSD-ja v svojih mislih prelevil v novodobnega Jezusa Kristusa. V resnici predstava ni bila niti približek verskega izpada omamljenega čudaka. Predstava je namreč sledila desetletnemu študiju tega, kar je po poročanju časopisa Die Welt Kinski imenoval "najbolj razburljiva zgodovina človeštva".
Biblija je vendar tisto besedilo, ki do golega razgali človeško nrav; vse njene slabosti, perfidnosti, šibkosti pridejo na dan; nekaj izvemo tudi o dobroti, ki pa je običajno precej bolj odsotna kot prisotna. Ob 'pravilnem' branju Biblije se nam odpre vizija človeka kot v svojem bistvu predvsem čustvenega bitja. Bitja, ki ga obvladujejo strasti, ki pa se jih človek boji in jih zatira. Kinski jih pač ni. Predstavil je človeka, kakršen je v resnici in o katerem govorijo biblijska besedila, v primeru njegove predstave evangelist Luka.
Nekoliko preveč 'znan' nastop Klausa Kinskega
Odziv občinstva je bil silovit. Pravzaprav presilovit. Kdor je vsaj malo poznal osebno zgodovino in igralsko delo Klausa Kinskega, ja ni mogel pričakovati umirjenega recitativa; morda celo komornega branja iz Biblije. Moteče je bilo predvsem, da je Kinski nastopil objestno. Svet je bil v tistih minutah njegov, in ko je izgovarjal ključne besede: "Gesucht wird: Jesus Christus (Išče se: Jezus Kristus)," je nastal vtis, da ne gre za vprašanje, pač pa zgolj za namig, da je Jezus najden: stoji pred vami v osebi Klausa Kinskega.
Nič manj moteče kot Kinskijeva pretencioznost ni bilo dejstvo, da je predstava Nemce spominjala na nekaj njim zelo znanega. Leto 1971 je bilo še zelo blizu 2. svetovni vojni in velik del občinstva se je še zelo živo spominjal evforičnih in strastnih nastopov Hitlerja in njegovega 'adjutanta' Göbbelsa. Vzkliki Kinskega - med njimi tudi: "Držite vendar gobec!", pospremljeni s predse iztegnjeno roko, so v podzavesti občinstva vzbudili neprijetne občutke. Vse skupaj je bilo kot seansa soočenja s travmami nemške zgodovine in to je bilo preveč. Jezus, ki je tudi v svoji resnični inkarnaciji ljudi opominjal na njihovo grešnost, je 'moral' biti križan tudi ta večer. Pa čeprav simbolično v obliki nemirov, zaradi katerih je bilo treba predstavo prekiniti.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje