Marka lahko te dni v kinu vidimo v filmu Vinka Möderndorferja Pokrajina št. 2, v katerem igra 2. V njem igra malo roparsko "ribo" Sergeja, ki je s pajdašem Poldetom (Janez Hočevar) hotel "samo" oropati neko stanovanje - a ker sta pomotoma odnesla tudi dokumente, ki razkrivajo tragično ozadje povojnih pobojev nacističnih sodelavcev, sta si na vrat nakopala likvidatorja in seveda obilico težav.

Varanje je posledica, ne vzrok težav
Kot Sergej v Pokrajini št. 2 s pomočjo izgovorov o bolehni mami bolj ali manj uspešno žonglira z dvema dekletoma, ki sta vanj zaljubljeni. Sam na nezvestobo nima črno-belih pogledov. "Noben zločin ni neopravičljiv. Vedno so razlogi za še tako okrutna dejanja. Varanje je že posledica. Kje tičijo vzroki, pravi trigerji, katere so tiste banalne izjave, mašilasti pogledi, preprosta nestrinjanja, ki nas pripeljejo do tja, da en dan zapremo vsa vrata in partnerja ne spustimo več zraven. Mislim, da se rezi veze opravijo veliko pred varanjem." Seveda pa ni šlo brez vprašanja o (filmski) goloti - so bili "vroči" prizori, ki jih v tem filmu ne manjka, za njegovo ženo velik zalogaj? Vsekakor, prizna Mandić. "To je bilo šele drugič, da sem snemal seksulne prizore (prej le še v študentskem filmu Vlažnost 81% Matjaža Ivanišina). Delo je delo in opravljeno mora biti pošteno. Film je fikcija. Življenje je pravljica."

Sosedova trava ni vedno bolj zelena
S slovenskim filmom smo, tako Mandić, včasih prestrogi. "Zdi se mi, da delamo famo okoli tega, kaj naj bi slovenski film bil oz. kaj je lahko, kakšen sme biti, kje so njegove meje in predvsem mislim, da smo do njega veliko bolj strogi kot do tuje produkcije. Kot bi nas izven tujega jezika vedno rahlo uspaval in niti slučajno ne bi videli vseh zdrsov v igri, režiji, napihnjenih scenarijih. Tudi količina je predpogoj za kvaliteto."

Največja past je predvidljivost
Kritike, vsaj tiste konstruktivne, si zapomni in se iz njih česa nauči: "Od Jaše Drnovška po Kasandri (si je zapomnil, op. n.), da tega Mandića ne moremo več gledati s tem naprej uperjenim pogledom in stalno privzdignjenim desnim ramenom. In od Pie, da sem na pamet. Za več stvari. Najprej se kregam nanjo, čez tri dni priznam. In od Mateje Koležnik po predstavi Strahov, da je vedela, kaj bom naslednji hip naredil." Komplimenti se pri njem arhivirajo nekam bolj v ozadje: "Zaklepam jih v akumulator in poskušam ne preveč jahati na njih. Včasih me potem preveč obvezujejo, ker si želim, da bi zaradi ne vem katere pridnosti komplimente upravičil. Super je, da so tam, zelo mi godijo, potrebujemo jih, vendar se je treba do njih obnašati zdravo. Za naše splošno zdravje."

Rus v tujem filmu - po poteh Radeta Šerbedžije?
Te dni v Berlinu snema osemdelno nadaljevanko Im Angesicht des Verbrechens v režiji Dominika Grafa. "Vsake toliko se odpeljem tja, snemalni plan za mojo vlogo Joske Bodrova, Rusa seveda, je zelo razcefran, saj se pojavlja na različnih lokacijah, tako da je teh potovanj, včasih celo samo za dan, dva, kar veliko. Ampak ne bom se pritoževal. V veliko veselje mi je. Vedno je dobro biti nekje popolni začetnik. Iz nule." Je pa zato iskanje časa z družino prava "vaja iz terminskega usklajevanja", priznava Mandić.

Ana Jurc
ana.jurc@rtvslo.si