V žanr bibličnega epa se je Heston podal taktirko režiserja Williama Wylerja, ki mu je dal vlogo princa stare Judeje, ki se upre železni rimski tiraniji. Film je bil seveda Ben-Hur. Foto:
V žanr bibličnega epa se je Heston podal taktirko režiserja Williama Wylerja, ki mu je dal vlogo princa stare Judeje, ki se upre železni rimski tiraniji. Film je bil seveda Ben-Hur. Foto:

Z oskarjem nagrajeni igralec, ki velja za največjo zvezdo prepotenciranih hollywoodskih spektaklov 50. in 60. let, je v svojih filmih ločil Rdeče morje, dirkal v rimski areni in se postavil zoper gorilje tiranije. Toda njegova filmska karizma je bila tako močna, da se ni nikoli pustil zasenčiti posebnim učinkom ali trumam statistov ali ogromnim kulisam - vsemu, brez česar ni posnel skoraj nobenega filma.


Naj je igral kapitana vesoljske ladje, pilota ali Buffala Billa, njegov jekleni pogled in mišičasto telo sta vselej izžarevala enak jekleni pogum. In čeprav so kritiki njegovo igralsko tehniko pogosto odpravili s pridevniki tipa "graniten" ali "kamenohladen", so po drugi strani pogosto hvalili njegove neposredne, brez okolišenja izpeljane upodobitve velikih zgodovinskih in mitoloških likov.

Igral sem tri predsednike, tri svetnike in dva genija. Če to človeku ne napihne ega, pa res ne vem, kaj mu ga bo.
Charlton Heston
"David (Bradley, op. n.) je v meni nekako opazil to, kar so za njim tudi drugi režiserji: da je moj obraz pred kamero ... uporaben," je Heston zapisal v svoji avtobiografiji In the Arena (1995). "Uporaben" je morda preskromen izraz: leta 1962 je bil v anketi tujih novinarjev v Hollywoodu izbran za enega izmed dveh najpriljubljenejših igralcev na svetu. Druga je bila Marilyn Monroe.
Igralec, ki je leta 2002 javno povedal, da ima alzheimerjevo bolezen, je v nekem intervjuju leta 1986 razložil, kaj ga je vsa ta leta gnalo: "Nikoli ne zadeneš povsem. Niti enkrat se ni izteklo tako, kot sem si predstavljal prejšnjo noč, ko ob štirih zjutraj zaradi trene nisem mogel spati." Njegov cilj je tako ostal, da "bi se mu vsaj enkrat popolnoma posrečilo."

Ana Jurc
















Najbolj nepozaben prizor filma Ben-Hur (in eden izmed antologijskih filmskih prizorov nasploh) je 14-minutni kader, v katerem Heston in njegov nasprotnik (igral ga je Stephen Boyd) s kočijami drvita po gladiatorski areni. O lovljenju ravnotežja na kočiji je Heston povedal, da je naporna in večinoma neuporabna zadeva. 'Mi je pa trener zagotovil, da moram samo ostati na njej, pa bom bitko zmagal.'
Oskarja za svojo vlogo v Ben-Huru je proslavil še z eno filmsko legendo, Bette Davis, ob strani.
Film El Cid, ekranizacijo legende o pogumnem srednjeveškem vitezu, ki je Španijo rešil izpod arabske nadvlade, so resnično posneli v Španiji. Martin Scorsese ga je opisal kot 'enega največjih epskih filmov, kar jih je bilo kdaj posnetih', in se pred leti osebno zavzel za njegovo ponovno izdajo na DVD-ju.
V intervjuju za New York Times leta 1980 je Heston na glas razmišljal, da je bila njegova filmska kariera zelo ... poraščena. Izjavil je, da noben igralec ni preživel toliko časa pod umetnimi bradami kot on. Še posebej dober primer je bila vloga Mojzesa: 'Nosil sem devet različnih brad, od komaj opaznega strnišča pa vse do polmetrske snežne goščave.'
V ekranizaciji romana The Agony and the Ecstasy Irvinga Stona je leta 1965 dobil vlogo Michelangela. In če se je na vlogo Mojzesa pripravljal z učenjem delov Stare zaveze na pamet, je za ta film preučil ogromno ohranjenih slikarjevih pisem in se celo učil slikanja in kiparjenja.
Leta 1968 je Hestona v daljno prihodnost katapultiral znanstvenofantastični Planet opic, v katerem je igral astronavta, ki pristane na zakotnem planetu, kjer nemudoma pade v ujetništvo tam vladajočih antropomorfnih opic. Ljudi tam opice lovijo kot živali in jih uporabljajo za znanstvene poskuse.
Touch of Evil (1958) velja za enega zadnjih primerkov klasičnega filma noir, kakršne so snemali od začetka štiridesetih let dalje. Režiral ga je Orson Welles, ki igra pokvarjenega policijskega načelnika; Heston je mehiški policist, Janet Leigh njegova mlada žena, Marlene Dietrich pa se pojavi kot ciganska lastnica bordela.
V mladih letih - preden se je dalo njegov politični aktivizem povzeti s tremi besedami, National Rifle Association - je bil goreč podpornik Martina Luthra Kinga. Poimenoval ga je za 'Mojzesa 20. stoletja' in napovedal zgodovinski pohod v Washington. Na sliki je Heston leta 1961, ko se je pridružil protestom pred restavracijo za belce v Oklahoma Cityju.
Hestonova karizma je pomenila, da je lahko tudi zunaj meja filmske arene ljudi pripravil do tega, da so mu prisluhnili. V poznejših letih je postal glasen nasprotnik boja za nadzor orožja, saj je v njem videl kršitev drugega amandmaja, pravice do nošenja orožja. Organizacija NRA, kateri je več let predsedoval, je v njem videla poosebitev svojih vrednot - ponosa, neodvisnosti in poguma. Foto: Reuters
Ko je prišel iz vojske, se je Heston poročil s sošolko z univerze Lydia Marie Clarke. Po vojni sta živela v newyorški četrti Hell's Kitchen in se preživljala kot manekena. Rodil se jima je sin Fraser, njuna hči Holly Ann pa je posvojena. Na sliki sta zakonca leta 1963, na premieri njegovega filma 55 dni v Pekingu
Ljubezen je preživela: zdaj 64-letna Lydia je do konca vztrajala ob Charltonovi bolniški postelji. Foto: EPA
Njegova družina je v izjavi za javnost ob igralčevi smrti poudarila, da je bil tudi zasebno vsaj toliko 'večji od življenja' kot v filmih. Foto: Reuters