Z vrnitvijo filma v slovensko Istro, kjer je bil tudi posnet, je Vinci Vogue Anžlovar dobil še eno priložnost za druženje z občinstvom: vedno znova je presunljivo videti stoječe ovacije, s katerimi ljudje pozdravijo legendarnega režiserja. Tudi Anžlovar sam, ki je pred dobrim tednom dni dopolnil 61 let, je Tartinijev ključ opisal kot svoj zadnji celovečerec; v zadnjem letu ga je na invalidski voziček namreč priklenila huda degenerativna bolezen, amiotrofična lateralna skleroza. Intervjujev zato ne daje več, je pa zato na vsaki premieri vidno ganjen ob naklonjenosti in navdušenju svojih bližnjih, igralske srenje in občinstva.
V Portorož se je Anžlovar tako vrnil samo dve leti po celovečercu Dedek gre na jug, ki je bil morda najbolj oblegana premiera v novejši zgodovini festivala. Tudi Tartinijev ključ je dokaz, da Anžlovar ni (samo) "človek, ki ga radi sovražite", kot se je nekoč opisal – glasovanje občinstva, ki odloči o dobitniku nagrade občinstva, je filmu prisodilo povprečno oceno 4,62.
Tartinijev ključ so nekateri opisali kot "Poletje v školjki za novo generacijo"; s klasiko Tuga Štiglica ga povezuje predvsem slikovita lokacija. In če so bile piranske vedute še letos poleti v vohunskem akcionerju The Union kulisa za adrenalinske akcijske pregone, ima Tartinijev ključ neprimerljivo več posluha za kulturno dediščino. Morda celo malo preveč? Na trenutke se zdi, da je scenarij igralcem naprtil toliko nizanja umetnostnozgodovinskih kuriozitet, da bolj kot ljudje iz mesa in krvi zvenijo kot zaznamki v enciklopediji. Ste vedeli, zakaj je na pročelju Benečanke napis Lassa pur dir, kako se je imenovala barka Pie in Pina Mlakarja, kako so se Pirančani skušali zaščititi pred izbruhi kolere in celo, kdo je aktualni direktor Pomorskega muzeja? Film, ki ga je "z namenom širše promocije kraja" podprla piranska občina, bi brez teh didaktičnih zastranitev deloval veliko bolj dinamično.
In dinamičnost je bila za Anžlovarja očitno glavni imperativ: bolj kot standarden mladinski film je skušal posneti Da Vincijevo šifro, v kateri eksplicitno nasilje zamenjajo komične eskapade dveh štorastih zločincev.
Na cedilu režiserja pusti predvsem literarna predloga Romana Kukoviča. Od tovrstne štorije nihče ne pričakuje pretiranega verizma, vendarle pa bi bilo smotrno pojasniti vsaj, kdo (in zakaj) je po Piranu skril vrsto lističev z zamotanimi ugankami, ki jih morajo naši mladi amaterski kriptografi razvozlati pred plačancema, ki jima dihata za ovratnik. Mafijec Grandemare (Goran Navojec) in njegov abotni pribočnik Jofa (Jurij Drevenšek) skušata – po naročilu skrivnostnega kupca – priti do dragocenih Tartinijevih pisem, pri tem pa jima štrene mešajo trije mladoletniki, ki so se pravkar spoprijateljili v Piranu: Mario (Maks Kerševan) je domačinka, Barbara (Ella Lapajne) Ljubljančanka in Robert (Svit Šturbej) Celjan, ki je na morje prišel s poletno kolonijo.
Tartinijev ključ je film, ki se ne trudi poenotiti množice naglasov filmu. Še posebej izstopa mornar Adelio z ljubljanskim naglasom, za katerega se zdi, da je Janez Škof samo podaljšal svoj lik iz lanske Šterkijade. Kot komičen vložek je učinkovita zagorščina Tanje Ribič, bi si pa želeli, da ne bi ravno vsak lik odrasle ženske v tem filmu spadal v stereotip zlobne mačehe (v kontrastu do svetniškega očeta samohranilca), ali širše gledano, histerične čarovnice ...
Namerno pa je bil kot "jezikovni Frankenstein" zasnovan osrednji antagonist, Grandemare. Goran Navojec je o svojem pristopu k liku dan po portoroški premieri povedal: "Vemo, da ni kriminal "izum" nobenega posameznega naroda; vsi smo nagnjeni k njemu. V naših deželah je morda le malo bolj viden, ker se tudi politiki ukvarjajo z njim. (Smeh.) Grandemare je bil mišljen kot karikiran hommage likom iz mafijskih filmov; skrpan je iz slovenskega, hrvaškega in italijanskega jezika. Vincija sem vprašal, katerega od teh jezikov naj se najprej naučim – Grandemare mora imeti en materni jezik, v katerem potem pozablja besede. Rekel mi je, da je njemu vseeno (Smeh.)"
"Zato sem se najprej celo besedilo naučil v slovenščini, kolikor sem se pač lahko, potem pa ji dodajal italijanščino in posamezne iz nekdanjih jugoslovanskih jezikov. To je bil kar izziv, ampak je nekako šlo."
Pri tem mu je pomagal tudi Jurij Drevenšek, ki je s svojim občutkom za situacijsko komiko (in izrazom topega nerazumevanja) eden največjih adutov filma. "Klical sem ga profesor, ker mi je tako pomagal pri učenju slovenščine," še pove Navojec. "Med nama je bila v hipu nekakšna igralska kemija, ki je nujna za dober filmski dvojec – samo spomnite se na Stana in Olia, ali pa Buda Spencerja in Terencea Hilla, na Sherlocka in Watsona ... To se zgodi ali pa ne, potrebno je veliko sreče."
Legendarni hrvaški igralec, ki ga je Anžlovar rekrutiral že za film Dedek gre na jug, izrecno poudari, da na žanr mladinskega filma ne gleda zviška: "Ne glede na to, koliko let in koliko izkušenj imaš, se je težko upreti priložnosti, da nastopiš v filmu, ki nagovarja mlajšo publiko. To te v hipu vrne v otroštvo, ko si sam gledal take filme in se navduševal nad njimi. Premalo je filmov, v katerih mladi vzamejo stvari v roke in dogajanje pripeljejo do katarze. Glede na to, kako odrasli delamo s svetom, se mi zdi, da je bolje, če bi stvari prepustili njim ..."
V mladi trojici igralcev še posebej izstopa Svit Šturbej, ki bo očitno karierno šel po poti svojih slavnih igralskih staršev in polbrata Timona Šturbeja. Fant priznava, da ga je ob prvem prihodu na snemanje pogled na ogromno množico ljudi, vpletenih v produkcijo, navdal s paniko. Anžlovar ga je s svojim režijskim pristopom znal prizemljiti: "Znal nas je tako dobro usmeriti, da smo pozabili na vse drugo okrog sebe. Vsakič, ko Vinci govori z igralcem, se tako zelo osredotoči nanj, da se vse ostalo okrog njega zbledi. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se osredotočil samo na njegove besede."
Šturbej poudari tudi "analogno" naravo filma: po uvodnem zapletu, ko otroci dobijo zablodelo SMS-sporočilo o pištoli, zaradi katerega se sploh podajo na raziskovanje, telefone odložijo in jih v filmu ni več videti. To sicer pripelje do rahlo nelogičnih situacij (Jofa klatežu plača 50 evrov za informacijo o lokaciji slovitih Marčanskih vrat, ki bi jo lahko na spletu našel v tridesetih sekundah), a priča o širši tematski preokupaciji slovenskega mladinskega filma. Tudi Klemen Dvornik je letos v celovečercu Igrišča ne damo izpostavil "analogno otroštvo", stran od zaslonov kot vrednoto, h kateri se nove generacije vsaj deloma vračajo.
Producent Zoran Dževerdanović je po premieri priznal, da je bilo nastajanje filma "zahtevna, ampak prijetna izkušnja". Največji izziv je bila sama lokacija, saj je poletni Piran preplavljen z ljudmi, kar lahko predstavlja težavo za filmsko prizorišče. Ker so bili na snemanju otroci, je bilo treba njihove tedne deliti na štiri delovne in tri proste dneve, da so zamudili čim manj šole. To je pomenilo dolgo, skoraj dvomesečno bivanje na Obali.
Še veliko bolj nepričakovan zaplet pa je bil tisti v akvariju. Naša mlada trojica namreč v filmu obišče tudi piranski akvarij, kjer morajo iz tanka z morskim psom potegniti skrinjico z naslednjim namigom za uganko. In ravno pri tem se je zapletlo. "Piranski akvarij je za nas tri mesece čuval in negoval morskega psa, na dan snemanja zjutraj pa so nam sporočili, da je ravnokar poginil," se spominja Dževerdanović. "Očitno ni zdržal pritiska. Vinci je komentiral, da je najbrž prebral scenarij." (Smeh.) No, na koncu so morali žival v akvarij dodati s pomočjo posebnih učinkov.
Prejemniki nagrad vesna bodo znani danes zvečer, Vinci Vogue Anžlovar pa nikoli ni skrival, da mu več kot tovrstna priznanja pomenita gledanost in priljubljenost njegovih filmov med ljudmi. Končno sodbo Tartinijevega ključa bo tako v naslednjih tednih podalo občinstvo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje