Subtilna drama o neprilagodljivem vojnemu veteranu, ki je ravnokar pokopal ženo, s svojimi otroki si je kot tujec, do priseljencev goji rasistične občutke in ve "več o smrti kot o življenju", kot mu reče duhovnik, je verjetno najbolj podcenjen izdelek letošnje oskarjevske sezone.

78-letni Eastwood v Gran Torinu, ki ga je posnel skoraj hkrati s filmom Zamenjan, spet stopi pred kamero. Nazadnje smo ga na tem položaju videli leta 2004 v Punčki za milijon dolarjev. Kot asocialni, zagrenjeni, domoljubni in nepopustljivi Walt Kowalski, za katerega je edina vredna stvar v življenju njegov zloščeni gran torino v garaži, Eastwood ne bi mogel biti prepričljivejši. Kot režiser znova dokazuje, da mu ni para. Močna točka Gran Torina je nedvomno izvirna zgodba, kar je v stokrat recikliranemu in predelanemu Hollywoodu prava redkost. Protagonist je strog, navidez hladen starec, ki se z zadnjimi življenjskimi močmi odloči zaščititi sosesko pred tolpami azijskih priseljencev, pri tem pa nehote naveže s "poševnookci", kot jim on pravi, pristnejše medčloveške odnose kot z lastno družino.

Eastwood z neverjetno lahkoto dirigira večinoma debitantski igralski zasedbi in zgodbo, ki se ji tudi s pomočjo odličnega scenarija uspe izogniti pastem uspavajočega ritma, povzdigne n mojstrovino, ki nas drži zbrane do zadnjega kadra. Pri tem pa vas bo enako spravljal v smeh, kot vas tudi ganil do solz.

Gran Torino si je prislužil nominacijo za zlati globus za glasbo, Eastwood in scenarist Nick Schenk pa sta prejela nagrado ameriških filmskih kritikov za najboljšega glavnega igralca in scenarij. Na IMDB-ju si je film prislužil oceno 8,4, na spletni strani Rotten Tomatoes pa 80 odstotkov pozitivnih mnenj.

Kaja Sajovic