Letošnji Cikel slovenskega filma v Italiji bo gledalcem ponudil razgiban vpogled tako v aktualno kot tudi v restavrirano slovensko filmsko produkcijo. Cikel, ki povezuje izraznost različnih žanrov in napoveduje gostovanje številnih avtorjev in filmskih ekip, nastaja v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom, Hišo filma ter uradom vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025.

Cikel je nocoj tako odprl dokumentarec Maje Weiss, ki po besedah organizatorjev prinaša "čustveno potovanje skozi temne epohe zgodovine". Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna usmerja pogled v čas druge svetovne vojne skozi objektiv štirih otrok, poslednjih še živečih žrtev nacističnega rasnega eksperimenta.

Leta 1942 je bilo namreč okoli 30 "rasno ustreznih" slovenskih otrok vključenih v zloglasni nacistični program Lebensborn, ki ga je zasnoval Heinrich Himmler. Večino teh otrok so oddali v posvojitev nemškim parom.

Prvi v celoti arhivsko kolorirani slovenski celovečerec
Film ne prikazuje le pretresljive zgodbe, ki Nemčijo in Slovenijo povezuje na individualni in kolektivni ravni, pripoveduje tudi o ukradenih otrocih iz Ukrajine, pravi Maja Weiss: "Protagonisti v filmu, ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru v svetu, ki ga je vedno manj." Posebnost filma je tudi njegova tehnična izvedba v postprodukciji, saj gre za prvi v celoti arhivsko kolorirani slovenski celovečerni dokumentarni film.

Projekcije filma so se udeležile avtorica filma, producentka Ida Weiss iz produkcijske hiše Bela film in soscenaristka Nataša Konc Lorenzutti.

"Počaščena sem, da sem leta 1999 kot prva prejela nagrado Darka Bratine za celovečerni dokumentarni film Cesta bratstva in enotnosti, za "road movie", film ceste, z zgodbami, ki so umeščene po republikah nekdanje Jugoslavije; za film s prikazanimi človeškimi opustošenji vseh vrst in razsežnosti, ki so se zgodila v tej prvi vojni v Evropi po letu 1945," se prve podelitve nagrade pred četrt stoletja spominja Maja Weiss.

Na Prešernov dan, 8. februarja, bo v ciklu sledila predpremiera dokumentarnega filma o Milku Bambiču v režiji Radovana Čoka, 14. marca pa se bo predstavila Petra Seliškar s svojim zadnjim filmom Telo, za katerega je prejela nagrado vesna za najboljši dokumentarni film na Festivalu slovenskega filma, so še sporočili iz Kinoateljeja.

Gorica, "opazovalnica slovenskega filma"
Gorica ima v zgodovini slovenskega filma pomembno mesto: leta 1981 je mesto gostilo prelomno retrospektivo Cinema sloveno 1946–1981; italijanska javnost je takrat prvič spoznala slovensko kinematografijo, prikazano samostojno, in ne le v sklopu jugoslovanske. Goriška retrospektiva je obsegala petnajst filmskih del, od Štigličevega Na svoji zemlji do Splava Meduze Karpa Godine. Predstavitev je nato potovala dalje, do Milana in Rima, obenem pa so v Gorici potekale redne in za Italijo predpremierne projekcije slovenskih filmov. "Gorica je postala opazovalnica slovenskega filma in družbe v spreminjanju," je leta 2006, ob 25-letnici dogodka, povedal Aleš Doktorič, takratni predsednik Kinoateljeja.