"Deblak je res ogromen po dolžini in širini, ta je vsaj 1,2 metra. Predvidevamo, da je dolg približno 15 metrov, kar je absoluten rekord v Sloveniji, s tem pa se uvršča tudi med najdaljše deblake v Evropi," je dejal Matej Draksler, eden izmed arheologov z Zavoda za podvodno arheologijo, ki so skupaj s strokovnjaki z Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije in kolegi zadrskega Mednarodnega centra za podvodno arheologijo veličasten ostanek preteklosti včeraj z dna struge prenesli na trdna tla. Večji del deblaka so že prenesli iz vode, največji del, premec, dolg šest metrov, pa bodo predvidoma dvignili prihodnji teden. Deblak je star približno 2000 let, strokovnjaki menijo, da datira med 50 leti pr. n. št in 70 leti našega štetja.

"Zdaj prvič vidimo, da je ta del, ki je bil od nekdaj izpostavljen, dejansko krma, ta del, ki je pa za zdaj še v vodi, pa premec," je dejal Andrej Gaspari z oddelka za arheologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, eden največjih slovenskih strokovnjakov na področju podvodne arheologije. Kot pravi, bo z nadaljnjimi raziskavami mogoče na deset let natančno določiti tudi starost plovila.

Deblak je v 80. letih odkril potapljač Miro Potočnik, prva raziskovanja pa je leta 2001 opravila skupina za podvodno arheologijo pod vodstvom Gasparija. Takrat je veljalo, da je bil zadnji del deblaka odlomljen pravokotno na strugo, za drugi del, za katerega so najprej predvidevali, da gre v zaključek, pa se je potem izkazalo, da je prav tako prelomljen, kar pomeni, da obstaja še tretji del. "In ta tretji del je, kot se je izkazalo, najbolje ohranjen, ker je dobro prekrit s sedimenti in je bil posledično manj podvržen morebitnim poškodbam. Prva dva dela deblaka sta že precej poškodovana, kar je tudi spodbudilo prizadevanja za dvig deblaka," je še dejal Draksler.

Dvignjene dele so včeraj takoj po dvigu prenesli v restavratorski center, kjer bodo opravili primarno fazo konzervacije z melaminsko metodo, ki ji bo sledilo večletno sušenje, že vmes, po nekaterih načrtih že prihodnje leto, pa naj bi plovilo prenesli v doživljajsko razstavišče na Vrhniki, ki se vzpostavlja v nekdanji šivalnici. Z omenjeno melaminsko metodo so v Mainzu konzervirali tudi najstarejše kolo z Ljubljanskega barja. Znanje nemških strokovnjakov pa bodo zdaj izvedli v Restavratorskem centru Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije.

Projekt skoraj v celoti financirajo z evropskimi sredstvi. "To je večji projekt, sestavljen iz treh delov: arheološke raziskave, vzorčenje vode in prezentacijski del za obiskovalce, kar bo zajemalo doživljajsko razstavišče," je dejal Janko Skodlar, podžupan občine Vrhnika, ki krovno koordinira projekt. Deblak bo eden izmed razstavljenih predmetov, izmenično bo na ogled celotna Potočnikova zbirka, na ogled bo tudi bogat multimedijski program.

"Naše delo se šele začenja. Zdaj ga bo treba dobro očistiti, površinsko in globinsko. Globinsko se bo očistil tako, da ga bomo namakali v demineralizirani vodi in bomo to vodo redno menjavali, da se bodo iz lesa izčistile soli in kisline. Površinsko bomo pa čistili mehansko, poskusili bomo seveda tako, da ne bomo poškodovali površine," je nadaljnji postopek opisala Katja Kavkler, vodja Naravoslovnega oddelka in oddelka za konzerviranje mokrega lesa restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Sledila bo faza konzerviranja v vodotopni melaminski smoli. "To so smole, ki se jih raztopljene vnaša v prazen celični prostor v strukturi lesa, kjer kasneje v postopku nadzorovanega sušenja otrdijo in oslabljeni celični strukturi lesa nudijo oporo," je postopek opisal arheolog Miran Erič, sicer tudi sovodja Skupine za podvodno arheologijo, ki je leta 2001 prvič dokumentirala Vrhniški deblak. Tisočletnega postopnega propadanja ni mogoče popraviti, melamin pa prepreči, da bi tak les nadzorovanih klimatskih pogojih propadal naprej.

To naj bi se zgodilo v približno letu dni, potem pa bo sledilo sušenje. "Ko bo suh, bomo posamezne dele sestavili skupaj, tako da bo dobil svojo prvotno podobo," pravi Kavklerjeva.

Arheologi so našli tudi čep, kar daje slutiti, da so deblak potapljali. "Čep je bil postavljen ravno s tem namenom, da so lahko deblak kadar koli potopili. Tako se je dejansko bolje ohranjal, kot če bi bil ves čas privezan na gladini," je pojasnil Draksler in dodal, da je bila potopitev čolnov v tistih časih, ko niso bili v uporabi, ker se les ne sme izsušiti, zelo običajen način "prezimovanja" plovil.

Arheologi so odkrili tudi železne spojke, kar kaže, da so plovilo v času uporabe večkrat popravljali. "Ta deblak je bil očitno že takrat tako izjemen, da so ga popravljali. Morda že ob sami izdelavi, da jim je recimo, deblo, razpokalo in so ga popravili, ali pa so se z uporabo pojavljale poškodbe in so mu tako skušali podaljšati življenjsko dobo." Tega, koliko časa je bil čoln v uporabi, strokovnjaki še ne morejo reči, kot tudi ne, ali je imel nesrečo in je zaradi tega končal pod gladino.

So pa našli ostanke gradbenega materiala. Predvidevamo, da bi lahko šlo za ostanke tovora, ki ga je ta deblak na svoji zadnji vožnji peljal po Ljubljanici, je pojasnil Draksler.

Pomembna prometna in trgovska točka
Ljubljanica je bila vse od prazgodovine zelo pomembna vodna in s tem tudi gospodarska pot. Kot rečeno, omenjeni deblak datira v zgodnje rimsko obdobje. Draksler je pojasnil, da je v sredini 1. stoletja pred našim štetjem na mestu stare keltske naselbine živelo rimsko naselje Nauportus, ki je imelo predvsem trgovski pomen. "Rimljani iz Akvileje so blago z vozovi prepeljali do Vrhnike, tu pa so potem blago nalagali na ladje in čolne, od koder je šel tovor potem naprej po Savi, Donavi in drugam znotraj rimskega imperija. To je bila izhodiščna točka vodne poti, deblak je bil pa idealno prevozno sredstvo za takšno okolje, kot je Ljubljansko barje."

Gaspari pojasnjuje, da je bilo v tistih časih na tem območju premikanje mogoče le s čolnom. "V Ljubljanici bakrenodobnih deblakov ni zato, ker se takrat struga še ni konsolidirala. Za tiste, ki so teoretično železnodobni in so v strugi Ljubljanice, lahko rečemo, da so bili od nekdaj v Ljubljanici ali pa so vanjo dospeli. Tisti, ki so zunaj struge Ljubljanice, pa jasno dokazujejo, da je bila edina komunikacija v prečnih smereh čez Barje, torej stran od Ljubljanice ali stran od obrobja, mogoča izključno s čolnom. Peš nisi prišel nikamor."

Ljubljansko barje - izjemno bogato najdišče
Strokovnjaki predvidevajo, da je Ljubljansko barje, kar se tiče lesenih najdb, s kolišči vred, eno najbogatejših v Evropi. Podatki so številu najdb se sicer razlikujejo, po nekaterih podatkih naj bi bilo do leta 1990 okoli 51 deblakov in 2 ladji, po letu 1990 naj bi se to število povečalo za 14 deblakov in še eno do dve ladji ter nekaj vesel. Skupno je tam lociranih okoli 90 najdb, povezanih s plovbo.

"Ta je prvi od približno 75 označenih oz. omenjenih deblakov, ki bo dvignjen iz Ljubljanice. Narodni muzej Slovenije sicer hrani ostanke 6 deblakov, ki so v muzej prispeli leta 1888, 1891, 1892, 1927, 1992, 1996, odkopani pa so običajno bili na njivah. Seznam deblakov ne zajema samo ohranjenih plovil, temveč tudi omembe v literaturi, kjer je navedeno, da je deblak že propadel. V 19. in prvi polovici 20. stoletja se je večkrat zgodilo, da so muzejskim kustosom sporočili odkritje deblaka, ki pa je že ob samem ogledu razpadel. Les, ki je bil le plitko v tleh, je očitno zaradi izsuševanja Barja od 18. stoletja naprej, pospešeno propadal. Gre torej za seznam vseh omemb. Ugotoviti je bilo mogoče, da je še približno 30 deblakov in situ, vsaj morali bi biti," je pojasnil Erič in dodal, da pristojni organi niso nikoli prisluhnili pozivom strokovnjakov, da bi ostanke bogate barjanske zgodovine arheološko ohranili. "Gre za obsežno arheološko delo, gre za ohranitev naše kulturne dediščine."

"Na barju je 5 datiranih deblakov, iz prvega stoletja pred našim štetjem in prvega stoletja našega štetja. Eden od njih je tale, katerega dele so ga dvignili," je bil nad videnim navdušen tudi Erič. A, kot je pojasnil, ne gre za najstarejši deblak na naših tleh. "Najstarejša dokumentirana deblaka na Barju sta dva iz kolišča Stare gmajne, ki sta dendrokronološko datirana približno 3100 in 3200 pred našim štetjem, raziskave so opravili sodelavci Inštituta za arheologijo pri SAZU-ju. Najstarejši deblak v Sloveniji, tudi šesti najstarejši na svetu, pa je iz 7. tisočletja pred našim štetjem, 12-metrski ostanki so in situ ohranjeni v slepih rokavih Mure blizu Lendave." Iz kolišča Stare gmajne pri Verdu je tudi znamenito kolo.

Po koncu torkovega izjemnega podviga so podvodni arheologi takoj nadaljevali delo in naleteli na novo najdbo, ki je pri vseh povzročila veliko vznemirjenje. Gre za ladjo šivanega tipa, značilno za Feničane, še en izjemen arheološki zaklad. "Noro," so bili navdušeni zbrani arheologi.

Besedilo in foto: Ksenja Tratnik

Foto podvodnih posnetkov in videa: David Badovinac, Zavod za podvodno arheologijo

Video deblaka pod vodo