Fotografije se razprostirajo čez širok prostor časa, gledalca pa pustijo v negotovosti, tako da se ne ve, kje je njihov začetek in kje konec. "Dabac je v tesnobnem kaosu čutnega dotika z resničnostjo začel izločevati doživljene in opažene slike ter iz njih po malem ustvarjati eno edinstveno celoto, v kateri slika kliče sliko ne glede na medsebojno oddaljenost v prostoru ali času," je ob razstavi zapisal likovni kritik Želimir Koščević.

Kot še piše v katalogu, fotografije iz omenjenih ciklov ne vsebujejo le presežka realnosti, ampak tudi presežek časa. Petra Dabca so vedno zanimali ljudje iz domačega okolja in z izdelovanjem njihovih portretnih študij, toda v poznejših letih postajajo ljudje na njegovih fotografijah vse bolj odprti za dialog, ujeti v past slike v hipu, ko se šele površno zavejo, da je njihova gesta, izraz ali kretnja opažena. To niso več "študije", temveč portretni fragmenti. S temi spontanimi vizualnimi zapisi Dabac postopoma zaokroža panoramo sodobnikov, "v očeh katerih je opazil pogled, na njihovih ustih je prebral besedo, v njihovih gestah pa je občutil dotik".

Fotograf ne skriva kraja dogajanja; v njem mineva čas, omejen ne le s trenutkom, ampak tudi z ambientalno resničnostjo. Vse bolj in bolj vstopa v delikatno igro ustvarjalne travestije, v kateri slika, pogojno rečeno portret, postaja vsaj dvosmiselna, če ne že večpomenska. Tako zamišljena portretna tema je že vsebovala jasne avtobiografske poudarke, ti pa so popolnoma izraženi v treh omenjenih ciklih.

Leta 1942 rojeni Petar Dabac velja za eno ključnih osebnosti hrvaške fotografije. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fotogalerijo Lang iz Samobora, bo na ogled do 14. februarja.