Življenjski jubilej je Sepe, ki se v zadnjih nekaj letih v glasbene vode spušča le še kot opazovalec in poslušalec, dočakal ob morju – a je kljub temu seznanjen s polemiko o deležu slovenske glasbe v medijih, zaradi katere je ministrstvo za kulturo nedavno pripravilo nov osnutek novele zakona o medijih s predpisanimi kvotami. Žalosti ga, pravi Sepe, da je treba domačim medijem predpisovati norme, da bi predvajale več slovenske glasbe kot jo sedaj.
Kvaliteta "samo sebe postavi za normo"
Sam je proti temu, ampak "očitno smo narod, ki mora dobivati neke ukaze, neke norme, sicer nismo zadovoljni". Priznava sicer, da se slovenska glasba razvija v okoliščinah, ki niso ravno idealne. "Smo pač majhen narod in taki velikani, kot je bil Avsenik, se ne rodijo vsak dan." Toda v isti sapi dodaja, da za Avsenikovo glasbo ni bilo potrebnih nobenih predpisov o tem, koliko jo bomo izvajali in predvajali, ker je "sama sebe postavila za normo".
Danes se po njegovih besedah producira ogromno glasbe in gotovo ni vsa na najvišji kakovostni ravni, nedvomno pa je obstaja toliko, da 20-odstotni delež v radijskih in televizijskih programih ne bi smel biti težava, je prepričan "Mojzes", kot ga kličejo prijatelji.
Zaščitni znak Slovenske popevke, dvakrat na Evroviziji
Študiral je na ljubljanski Akademiji za glasbo in že kot študent deloval v Plesnem orkestru Radia Ljubljana, predhodniku današnjega radijskega big banda. Ustanovil je tudi lastni Ansambel Mojmira Sepeta, s katerim je nastopil na številnih jazzovskih festivalih.
V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil redni dirigent in avtor na festivalu Slovenska popevka. Sodeloval je z vidnimi slovenskimi pesniki, kot so Gregor Strniša, Branko Šomen, Elza Budau, Miroslav Košuta, Ivan Minatti in Dušan Velkaverh. Tesno je sodeloval tudi s svojo življenjsko sopotnico Majdo Sepe, eno največjih slovenskih šansonjerk, ki je preminila leta 2006.
Kot dirigent in avtor je dvakrat zastopal Jugoslavijo na tekmovanju za pesem Evrovizije: leta 1966 v Luxemburgu s popevko Brez besed v izvedbi Berte Ambrož in leta 1970 v Amsterdamu s pesmijo Pridi, dala ti bom cvet, ki jo je odpela Eva Sršen.
Med njegove znane skladbe sodijo tudi Pismo za Mary Brown, Ribič, ribič me je ujel, Uspavanka za mrtve vagabunde, Zakaj?, Ljubi, ljubi, ljubi ter Pesem o pomladi in prijateljstvu. Številne so bile nagrajene na festivalih. Med ostalimi nagradami, ki jih je prejel, je bila zadnja stanovska nagrada Društva slovenskih skladateljev – Kozinova nagrada za življenjsko delo leta 2010, piše na spletni strani društva.
Zaslužena upokojitev (s prekinitvami)
Po upokojitvi leta 1991 je bil še vedno dejaven v glasbi – pisal in snemal je za televizijo, film, radio in gledališče ter sodeloval z mladimi glasbeniki. Pred tremi leti pa je, kot se je pošalil, svojo delavnico zaprl, ključ nekam odložil in zdaj se "dela, da ne ve, kje je".
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje