Cikel že vseskozi povezuje izvajalsko in raziskovalno delo in hkrati zagotavlja umetniško odličnost z vodilnimi evropskimi in slovenskimi izvajalci stare glasbe. Kot je bilo v navadi že doslej, bo tudi v letošnji sezoni na več tematsko zaokroženih koncertih 15. sezone kot osrednji sestav cikla nastopil ansambel musica cubicularis. Njegovo jedro sestavljata Tomaž Sevšek in Domen Marinčič, oba pa si delita tudi umetniško vodstvo cikla.

Kot ptičji spev, Pesmi norosti in Dvojni rojstni dan na 38 strunah so že na prvi pogled privlačni, morda tudi malce skrivnostni naslovi treh od sedmih koncertov letošnje sezone, ki se bo na tradicionalnem prizorišču – v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti – začela nocoj ob 20. uri s koncertom opernih arij.

Domen Marinčič, s katerim smo se pogovarjali v dneh pred prvim koncertom, je uvodnemu koncertnemu večeru nadel udaren naslov Operni junaki goriških salonov. Na njem bo prvič v novejšem času zazvenelo šest od štiriinštiridesetih baročnih opernih arij s konca 20. in 30. let 18. stoletja, ki so se ohranile v rokopisih v Zgodovinskem pokrajinskem muzeju v italijanski Gorici. Arije, ki bodo zazvenele ob tej priložnosti, so zložili Giovanni Battista Pergolesi, Johann Adolph Hasse, Andrea Bernasconi in Leonardo Vinci, prepisi arij pa so nastali "najverjetneje za zasebno izvajanje v goriških plemiških salonih, najbrž za eno od goriških plemiških družin", pravi Marinčič, s katerim smo se pogovarjali pred začetkom sezone, in dodaja: "So se pa ohranili brez parta 1. violine, zato je bilo treba poseči tudi po detektivskem delu. Najprej je bilo treba identificirati, za katere arije gre, torej iz katerih oper so, poiskati vire, rokopise teh oper po drugih evropskih knjižnicah in nato združiti tiste vire z goriškimi rokopisi, tako da se čim bolj približamo načinu, kako so arije nekoč izvajali v Gorici. Te arije, ki so bile sicer napisane za operni orkester in velike dvorane, so v Gorici namreč izvajali v majhnih zasedbah s po tremi ali štirimi godali in čembalom. So tudi razne zanimivosti, denimo kakšna tenorska arija je bila transponirana za sopranski glas, in ker so torej to tako moške kot ženske vloge, je naslov koncerta Operni junaki goriških salonov."

Na njem bodo umetniške sile v ansamblu musica cubicularis združili mlajša slovensko-poljska sopranistka Helena Bregar, dva italijanska violinista – izkušeni Federico Guglielmo in 25-letni Lorenzo Rosato, Domen Marinčič bo poprijel za violončelo, pri čembalu pa bo Tomaž Sevšek. Sopranistka in priznani violinist Guglielmo, ki je izdal številne zgoščenke, posnel je denimo vse Tartinijeve violinske koncerte in veliko komorne glasbe, sta stara znanca ansambla. Guglielmo je z njim nastopil že večkrat, nazadnje na sklepnem koncertu prejšnje sezone, Helena Bregar pa se je pred dvema letoma predstavila kot Vespetta v komičnih intermezzih Tomasa Albinonija Vespetta e Pimpinone. "Ona je zelo živahna na odru, zato smo se z njo dogovorili, da bo na odru poskusila podati več vsebine, torej kaj je vloga arije v operi, kakšno je čustvo v ariji, kaj ravno tisti trenutek dela junak in tako naprej. Koncert bodo spremljali tudi slovenski nadnapisi."

Nadaljevanje sezone 28. marca prinaša izključno instrumentalni koncert Dvojni rojstni dan na 38 strunah, na katerem bo zvenela angleška glasba 17. stoletja. Oba izvajalca, v Nemčiji živeči madžarski glasbenik Dávid Budai in Domen Marinčič, bosta ravno ta dan praznovala tudi rojstni dan; izvedla bosta tabulature, plese, variacije in fantazije Williama Byrda, Tobiasa Humeja, Alfonsa Ferrabosca, Simona Ivesa in Johna Jenkinsa. Igrala bosta na posebno, redko izvajano glasbilo lyra viol, kar lahko v slovenščino prevedemo kot lirska viola ali lirska viola da gamba. "Tako so v Angliji imenovali inštrumente in tudi tehniko, s katero so na violo da gamba in njej podobna glasbila izvajali polifonijo, akorde, skratka nekoliko bolj zapleteno teksturo, da ni samo melodija, temveč da je glasov več, da se "skače" med glasovi. Posebnost te tehnike oziroma glasbila je, da ima zelo veliko različnih uglasbitev, mislim, da več kot trideset! Tudi na koncertu bomo imeli več uglasitev, s kolegom Budaijem bova imela štiri inštrumente, po dva para, pri čemer bo prvi par v nekoliko višji uglasitvi, denimo v altovski legi, en par pa v basovski. Budai je vsa štiri glasbila prejel iz dediščine po smrti znane nemške muzikologije Annette Otterstedt, ki se je ukvarjala s tem, in ti štirje inštrumenti so bili rekonstruirani, se pravi, so edinstveni na svetu. Torej to ni kopija ohranjenega glasbila, ampak je bilo to rekonstruirano z mislijo, kako naj bi nekoč bilo, pa so bili ti inštrumenti tako posebni, da jih dolgo niso igrali in so jih naposled ali predelali ali uničili."

Če bo drugi koncert sezone zaznamovala angleška glasba 17. stoletja, bo naslednji – Trio za sedem glasbenikov – v znamenju francoske komorne glasbe. Ansambel musica cubicularis bo 4. junija raziskoval spregledano prakso francoske komorne glasbe s podvojenimi prečnimi flavtami, na sporedu pa bodo triosonate in suite avtorjev, kot so Michel de La Barre, François Couperin, Pierre Danican Philidor, Joseph Bodin de Boismortier. "Nekoč smo že izvajali spored, ki je vseboval nekaj francoske glasbe z dvema prečnima flavtama in bassom continuom. Prečna flavta je razmeroma pretanjen, ne prav glasen inštrument in vselej sem imel idejo oziroma postavil hipotezo, da se je tudi komorna glasba v Franciji izvajala s podvojeno, če ne celo potrojeno zasedbo. Recimo v francoskih operah vemo, da so včasih imeli tudi po šest flavt, ki so igrale le dva glasova. Torej tri flavte so igrale isti glas, tako kot v orkestru violine, in to možnost bi rad preizkusil. Ponuja se namreč veliko možnosti. Večja oziroma polnejša bo tudi continuo zasedba, tam bomo kar trije in lahko bomo igrali intenzivneje, kot če bi imeli samo dve flavti. Seveda bomo pri kakšnih stavkih igrali vsi, spet pri drugih v manjši zasedbi samo z dvema flavtama in teorbo recimo." V ansamblu musica cubicularis bo vnovič sodelovala slovita flavtistka Anne Freitag, poleg nje pa še v Italiji rojena hrvaška flavtistka Eleonora Bišćević, ki živi in deluje v Baslu, Japonka Keiko Kinošita, Nemka Christine Rothe, na teorbi bo Neo Gundermann, continuo del ansambla pa bosta sestavljala še gambist Marinčič in čembalist Sevšek.

Kot ptičji spev pa je nadvse poetičen naslov 4. koncerta, ki bo prav tako v znamenju glasbe za flavte, a ne prečne, temveč kljunaste flavte. 26. septembra bosta v ospredju flavtistki Urška Cvetko in Maruša Brezavšček, ki ju bosta spremljala italijanski gambist Mauro Colantonio in ruska čembalistka Anna Kiskachi. Posebnost tega koncerta ni samo zasedba, temveč tudi sam spored, na katerem bodo skladbe, izvirno nastale za kljunasti flavti, ki je sicer v glasbi starejših obdobij razmeroma pogosto glasbilo. Med deli na sporedu bo tudi sonata In Imitation of Birds Williama Williamsa, po kateri je dogodek naslovljen.

Najobsežnejše glasbeno delo letošnje sezone bo zvenelo 20. oktobra na 5. koncertu, in sicer uglasbitev postne sekvence Stabat mater Alessandra Scarlattija. "Danes je zelo znana Pergolesijeva uglasbitev tega besedila in zanimivo je, da je nastala po tem, ko se je neapeljska združba [Cavalieri della Vergine dei Dolori di San Luigi al Palazzo] odločila, da že predolgo izvajajo Scarlattijevo dvanajst let starejšo uglasbitev. Danes Pergolesijevo slišimo na vsakem koraku, iz tega, da je je povsod preveč, so se norčevali že v 18. stoletju. Seveda, vsi se strinjamo, da je genialna, Bach jo je predelal v kantato z nemškim besedilom, ampak zanimivo je slišati tudi kakšno drugo uglasbitev tega besedila. Alessandro Scarlatti je meni zelo ljub skladatelj. Nekaj programov z njegovo glasbo smo v preteklosti že izvedli, pred dvema letoma denimo oratorij Judita. Scarlattijevo Stabat mater poznam že vsaj od srednje, če že ne od osnovne šole, na koncertu pa je nisem slišal še nikoli. Zasedba v obeh skladbah je enaka, torej dva pevska glasova – sopran in alt, majhna zasedba godal in orgelski continuo. Zelo sem zadovoljen z izvajalci, ki bodo nastopili. Pela bosta sopranistka Kathrin Hottiger, ki jo morda nekateri poznajo kot Salomo pri izvedbi oratorija Sveti Janez Krstnik Alessandra Stradelle na koncertu v sklopu lanskega Festivala Radovljica, in zelo znan angleški kontratenorist Alex Potter, ki pa smo mu predlani "odsekali" glavo v Scarlattijevi Juditi." Nastopili bodo še violinista Helena Zemanová in Lorenzo Rosato, Domen Marinčič tokrat z violončelom in Tomaž Sevšek pri orgelskem pozitivu.

Letošnjo sezono sklepa kar dvojni koncert z istim naslovom Pesmi norosti, ki bodo v atriju ZRC SAZU zvenele 24. in 25. novembra. Program obeh koncertov bo namenjen angleškim pesmim o ljubezni, izgubi, zavisti in norosti ter navdušenju nad skrajnimi čustvi in blaznostjo; glasbo Henryja Purcella, Johna Ecclesa, Johna Blowa in neznanih skladateljev bosta na prvem koncertnem večeru izvedla basist Lisandro Abadie in Monica Pustilnik z arhilutnjo, na drugem pa pevsko vlogo vnovič zasedla Helena Bregar ob spremljavi Sama Chapmana (arhilutnja), Domna Marinčiča (viola da gamba) in Tomaža Sevška (čembalo). Bogat in nevsakdanji glasbeni program ob izteku cikla bo dopolnila še okrogla miza. Marinčič je koncept zasnoval pravzaprav za Heleno Bregar. "Že vse od tistih komičnih intermezzov razmišljam, kaj bi bilo idealno. Izvajali smo že italijanske komične kantate 17. stoletja in med vajami za tisti koncert se mi je nenadoma posvetilo, seveda, v Angliji najdemo t. i. Mad Songs, pesmi norosti, v katerih je lik, ki nastopa, nor. Pri Shakespearju je tega veliko, poznamo Hamleta, Ofelijo, kralja Leara, Macbetha in tako naprej, vsi so nekoliko blazni."

Na sklepnih koncertih bodo glasbeniki med drugim predstavili uglasbitev iz 17. stoletja slavnega Hamletovega monologa biti ali ne biti, Helena Bregar bo zapela Ofelijino pesem, na sporedu bo tudi priredba instrumentalne skladbe iz scenske glasbe Matthewa Locka k Shakespearjevi tragediji Macbeth. "Te pesmi so zelo hvaležne tako za skladatelje kot pisce besedil in izvajalce. Imamo veliko zelo različnih čustev, nenadnih sprememb razpoloženja, skrajnih čustev, kar je na odru zelo efektno. Odločil sem se, da bo v sklopu zadnjih dveh koncertov več dogodkov in za zdaj je uro in pol pred zadnjim koncertom že določena okrogla miza, ki sem jo hotel poimenovati Cirkus slovenskih možganskih atletov. S filozofom in psihoanalitikom Mladenom Dolarjem ter psihoanalitikom, psihiatrom in romanopiscem Matjažem Lunačkom se bomo pogovarjali o navdušenju nad blaznostjo, pa tudi o brisanju meja med odrom in realnostjo. To so tisti občutljivi trenutki – nekateri se nanje dobro odzovemo, drugi ne –, ko se nam zdi, da nas dogajanje na odru ne pusti čisto pri miru, indiferentne, ampak je tu nekaj resničnega in pri takšni vsebini se sprašujemo, ali se je človeku na odru res zmešalo ali samo hlini norost."