Naratove ideje so zaživele z igrivostjo glasbene naveze z Neco. Glasbeno navezo pa sta dopolnila še Žiga Golob in Boštjan Gombač. Deset novih pesmi je odmik od vsakdanjega hrupa, je zapis trenutnega časa, ki se skozi glasbo in besede zdi, kot da gre za pripoved iz časov, ki jih več ni.

"Čisto objektivno gledano: ob poplavi vsega, kar se prodaja, se mi zdi ta drža - ki temelji na ustvarjanju, ki ima smisel in hoče ubesediti svet na drugi ravni – ne umik, ampak zrcalo. Zelo spoštujem slovensko umetniško sceno, ki je ustvarila nekaj zelo dobrih del. ampak če govorimo o tem, kaj privablja največ poslušalstva in gledalca, pa se včasih resno vprašam, kje zaboga živimo. Kar se mene tiče, ta plošča ni umik, je zelo plod tega časa in prostora," je delil svoje razmišljanje v pogovoru za MMC Narat.

Album, ki bo na odru premierno zaživel jutri v Kinu Šiška, pa je Neca Falk označila za "protest na prefinjen način".

Pogovor z njima si lahko preberete spodaj.

Album nosi naslov Od daleč. Čeprav je tako tudi naslov ene izmed skladb z osebnostno tematiko, bi ga lahko razumeli, kot da ste se postavili iz okvirja in pogledali na svet od daleč. Kakšna je prava simbolika za naslovom?
Falk: Od daleč je bila ta zgodba, preden je prišla blizu. In blizu je prišla zelo hitro – pred dvema letoma. Zdaj jo gledamo že od znotraj navzven.
Narat: Verjetno je vsakič, ko poskušaš ubesedovati svet okoli sebe, nujno, da postaviš distanco, zato, da lahko sploh pride neko občutje do besede. Dokler si v stvareh, jih samo čutiš, ko se postaviš izven, jih lahko tudi upoveš. Tako to skladbo in album razumem iz tega kota: postaviti se korak stran, da ga vidiš tako, kot se počuti Neca, ko stopi korak stran in pogleda sliko, ki pravkar nastaja. Včasih je treba narediti ta korak nazaj, da vidiš stvari v njihovi celovitosti.

S tematiko besedil ste se oddaljili od vsakdanjika in vsakdanjih težav. Poslušalec dobi občutek, da ga pozdravite v nekem drugem svetu, kjer je vse lepo. Koliko je bil ta odmik načrten?
Narat: Ne vem, ali bi uporabil izraz odmik. Iz preprostega razloga, ker je žal tako, da je danes to, da narediš album, kjer imajo besedila celo smisel, tako rekoč politična gesta in upor proti obstoječemu esteblišmentu in sistemu (smeh). Ampak težko ocenjujem svoje delo. Čisto objektivno gledano: ob poplavi vsega, kar se prodaja, se mi zdi ta drža - ki temelji na ustvarjanju, ki ima smisel in hoče ubesediti svet na drugi ravni – ne umik, ampak zrcalo. Zelo spoštujem slovensko umetniško sceno, ki je ustvarila nekaj zelo dobrih del. ampak če govorimo o tem, kaj privablja največ poslušalstva in gledalca, pa se včasih resno vprašam, kje zaboga živimo. Kar se mene tiče, ta plošča ni umik, je zelo plod tega časa in prostora.
Falk: Kar en protest na prefinjen način. Zdaj pa: eni ga lahko berejo tako, drugi pa po svoje.

Z albumom sta se trčila dva svetova – vajina. Kdo je bil pobudnik, da je sploh prišlo do sodelovanja med vama?
Falk: Prva pobudnica je bila Vesna Zornik. Vse skupaj je bil splet naključij, ki se je zgodil na Kantfestivalu. Takrat sva se z Boštjanom spoznala tudi osebno in beseda je nanesla na duet z Vesno Zornik. Duet je potem rodil nadaljnje razglabljanje, kako bi bilo 'fino', če bi se lahko zgodil še en večji dogodek in ne samo ta duet. Na ta način sem se končno odločila in poklicala Boštjana na "zaslišanje" (smeh), če se mu sploh da sprejeti izziv, ker so mi njegove pesmi zelo blizu. Lahko jih interpretiram in podoživim. Tako sva preživela eno dopoldne pod krošnjami in se dogovorila o sodelovanju.

Boštjan, kakšen vpliv so imela pretekla dela Nece Falk na vas? Kdaj ste se prvič srečali z njenimi pesmimi?
Narat: Spoznal sem jih v otroštvu, ne samo Mačka Murija, ampak tudi druge. Jasno, ko sva se dogovorila za sodelovanje, sem se njenega dela lotil bolj intenzivno, zato da sem dobil občutek za celoto. In znova se je izkazala njena kameleonskost, ki se je čez leta odlično obnesla čez različne žanre in besedila. Ko sva začela sodelovati, so mi njena pretekla dela predstavljala usmeritev, hkrati sem se pa ves čas zavedal, da delava neko novo zgodbo, ki bo po svoje lepo nadaljevanje, kar je bilo, in hkrati bo nekaj drugega.

Ko sta z Neco začela ustvarjati to novo zgodbo, koliko ste pazili, da je sami ne povlečete v svojo? Da ni nadaljevanje starega?
Falk: Ne more biti, ker gre za posebno zgodbo. Mislim, da se Boštjan ni oziral na mojo preteklo zgodovino, prazgodovino, kredo (smeh) … Katero obdobje že pač. Skušal se je približati meni – takšni, kot sem zdaj, in ne tisti v preteklem času. Zagotovo človek pridobiva z leti tudi modrosti. Naratove besede so mi služile, da sem se lahko dobro izrazila. Mislim, da se nisva preveč povlekla drug v drugega, čeprav sva si ekstremno blizu. Ne od daleč.

Ko pravite, da sta si ekstremno blizu … Kako konkretno?
Narat: Predvsem ustvarjalsko in glede na to, da sva ustvarjala ta album kar štiri leta, če štejeva še skupno izkušnjo s Kataleno, se lahko čez čas približaš človeško. Vsako skupno ustvarjalno početje je vedno osebno, če ni neka zadeva, ki bi bila zastavljena obrtniško ali poslovno. Pri tej zgodbi sta obrt in posel ne v drugem, ampak v šestnajstem planu. Vodila naju je skupna ustvarjalna izkušnja, ki je potegnila tudi osebno.

Na albumu ne slišimo vajinega vokalnega dueta, ampak se sliši ves čas interakcija vokala in inštrumentov. Pa naj gre to za vaše kitarske minimalizme ali za bohotno igranje piščali.
Narat: Minimalist sem, ker ne igram kitare ne vem kako dobro (se nasmeje). Zato naredim stvari tako, da zvenijo dobro, čeprav niso pretirano virtuozne. Če pogledamo druga dva sodelujoča, torej Žigo Goloba in Boštjana Gomača, vedno znova navdušujeta s svojo tehnično popolnostjo. Mogoče to pri Žigi, kot kontrabasistu, pride manj do izraza. Toda vsi smo glede na znanje ali neznanje v funkciji vokala, besedila in Necine interpretacije. Na svoj način ustvarjamo platformo in dajemo osnovo temu, kar Neca sporoča.

Neca, kako se je sovpadati z igrivimi, če ne že dramatičnimi piščali in violino, ki z vami tvorijo dialog, vam odgovarjajo in hkrati ugovarjajo?
Falk: Igramo se. Gombač je znan po tem, da najde na vsaki vaji novo prisotnost novega inštrumenta ali igrala. Je izziv, ko vsakič pride nova stvar in nas razživi in spremeni naš pogled. Samo dinamika je nova. Žiga je priden medvedek, prijazno prede v ozadju in je zelo prisoten. Bolj že ne bi mogel biti. Tako se igramo. In s tem pripovedujemo resne stvari.
Narat: Mislim, da se je ta celotni ustvarjalni proces, če pogledamo nas štiri, zgodil zelo spontano. Aranžmaji so bili narejeni zelo hitro in brez kakršnega koli stresa. To pa predvsem zato, ker smo od prvega trenutka vsi razumeli, za kaj gre in kaj moramo narediti zato, da Neco podpremo tako, kot se spodobi.

Neca, koliko je odraz vašega značaja? Če poslušamo na primer pesem Dan, kot je bil včeraj, pripovedno zapojete: "Nimam več dvajset let." Temu pa sledi manjši posmeh besedam.
Falk: Seveda, to je igriva zadeva. Ironija mora biti, prav tako humor. Tudi pri najbolj resnih stvareh se mora začutiti takšna distanca ali samoironija.
Narat: Mislim, da si na albumu intimna nežnost in iskrenost zelo lepo podajata roko z malo ironične distance. Predvsem te samoironije, ki se mi zdi zelo ključna, da lahko - vsaj jaz - jemljem izvajalca resno. Ljudje, ki sebe jemljejo preveč resno, so po navadi precej neznosni.

So pesmi našle vas ali ste jih vi iskali?
Falk: Z Gombijem sva se našla, kako ropota (smeh). Šalim se. Našli smo se vsi. Izhodišče je bil Boštjan Narat in mi okoli njega kot kamni v Stonehengeu (smeh).
Narat: Zdi se mi, da je ta preplet, ki se je zgodil najprej na relaciji Neca – jaz. S tem, ko sta vstopila v zgodbo Gombač in Golob, samo še dodatno prepletlo in zapletlo v lepo gnezdo, ki ga zdaj lahko poslušamo. Niti ni vprašanje, ali smo se iskali, bolj je odgovor, da smo se hitro našli. Zato je bil ta proces iskanja postopen in počasen, brez kakršnih koli pritiskov in časovnih rokov, do kdaj morajo stvari nastati. Delovali smo po principu: poskusimo in videli bomo, kaj bo nastalo.

Album je nastajal dve leti, toda kako je potekalo snemanje? Ste bili kampanjsko v studiu po več dni ali je do teh snemalnih seans prihajalo spontano?
Narat: Nič kampanjskega, ampak zelo postopoma. Vsak album je izraz neke osebne drže, če ni obrtniško in poslovno naravnano. Tu je šlo predvsem za to, da se ti dve osebni drži prepleteta in komunicirata.

Odločitev, da se vrnete v studio ... Ste imeli kaj zadržkov, da se vrnete za snemalni mikrofon?
Falk: Ta zgodba je prišla zelo nenačrtovano in nič nismo delali na silo. V studio ni težko stopiti, če se pripravite tako, kot sva se midva z Boštjanom in tudi s poskusnimi koncerti. V bistvu smo posneli ploščo v enem dnevu, ker je vse potekalo gladko. Je pa imenitno, če lahko posnameš v živo vse naenkrat in da ni nasnemavanj in se ohranita vibracija in nihanje, ki sta v živo.
Narat: Kot je rekla Neca, plošča je bila posneta zelo hitro. Tudi Danilo Ženko, kot režiser zvoka, je odigral pomembno vlogo – tako karakterno kot strokovno. Je človek, na katerega se lahko v takšnih položajih popolnoma zaneseš. Bilo je nekaj nasnemavanj, ker je bilo še nekaj idej, ki smo jih dodali post festum in ker imamo vsi samo dve roki in eno grlo. Več kot toliko naenkrat ne moraš početi. To, kar se bo slišalo na plošči, pa je zelo blizu temu, kar bo mogoče slišati v živo.

Koliko je ostalo takšnih pesmi, ki niso našle svojega mesta na albumu?
Narat: Nekaj zametkov je, ampak ne v takšni obliki, kot so se začeli. Te pesmi niso pristale na albumu, ker niso dosegli tiste ravni, ki smo si jo vsi skupaj želeli. V bistvu je tega relativno malo.
Falk: Mislim, da je ena sama.
Narat: Stvari, ko so se začele delati na relaciji med nama, sva bila že na začetku zadovoljna z njimi. Ni kaj dosti preostankov.

Kakšne so možnosti, da se bo to vajino skupno ustvarjanje še nadaljevalo?
Narat: Saj se ni še niti začelo (smeh).
Falk: Ne vemo. Za jutri ne vem, kaj bo. Lahko da se zgodi kaj nepričakovanega, kot je bila ta plošča. Lahko, da je zadnji detajl, ki je še manjkal. Saj ne vem.

Bo promocijski koncert v Kinu Šiška izjema ali začetek nadaljevanje koncertnega sodelovanja?
Narat: Po promocijskem koncertu imamo še nekaj zelo dobrih festivalskih prizorišč, ki jih bomo obiskali. Najprej seveda mariborski Lent, kamniški Kamfest in koprski Jeff.