Posthumni Poljanski blues

Branetov glas je zazvenel štiri leta po smrti

Poljanski blues prinaša edine ohranjene posnetke Braneta Frlica. Foto: založba Sanje

Ni prav prav pogosto, da bi prvenec kakega slovenskega glasbenika izšel posthumno, a prav to se je zgodilo Branetu Frlicu.

Glasba vaškega posebneža, ki je bil po svojih nastopih z ustno harmoniko dobro znan predvsem prebivalcem Poljanske doline, nekaj let po njegovi smrti zdaj zveni z albuma Poljanski blues. Na njem je zbranih osem posnetkov pesmi, ki jih je izvedel Frlic sam, album pa končuje njegova pesem, ki so jo poustvarili Fantje z Jazbecove grape in Uršula Ramoveš. Nekaj besedil za pesmi v poljanskem narečju je napisal Janez Ramoveš, avtor štirih samostojnih pesniških zbirk.

Povsem avtorske pesmi se niso ohranile
Kot je Ramoveš povedal na predstavitvi albuma, je posebej za svojega sovaščana iz Suše napisal le eno pesem, a prav z njo se Frlic nikoli ni mogel poistovetiti, zato je ni uglasbil in izvajal. Preden je Frlic, ki je pot do bluesa našel prek dobrega poznavanja rock glasbe, začel posegati po Ramoveševih besedilih (objavljenih tudi v delih Božjastnice, Striptiz. Namesto Kim Basinger, Poročilo iz geta in Moja velika debela mama), je besedila pisal tudi sam, a od teh pesmi se ni ohranil noben posnetek.

Delikatesni izdelek za glasbene sladokusce
Na Poljanskem bluesu, delikatesnem izdelku, kot so ga ocenili pri založni Sanje, so objavljeni verjetno edini posnetki Braneta Frlica. Nekaj posnetkov izvira tudi z videokasete, ki je nastala med njegovim nastopom v domačem klubu. Ob osmih pesmih, v katerih je mogoče slišati Frličev glas, so Aleš Hadalin, Joži Šalej, Metod Banko in Miro Božič, ki sestavljajo skupino Fantje z Jazbecove grape, ter Uršula Ramoveš prispevali še pesem Piism, ke ja j piiv adn, ke j pol hmal umaru.

Od kitare prek pozavne do orglic
Frlic se sicer ni nikoli profesionalno učil igranja na noben glasbeni instrument, a je kljub temu s pozavno koncertiral v Cankarjevem domu in poslušalce z veliko mero energije in navdušenja, ki ga je vložil v nastop, prepričal, da igranje obvlada. Nato je presedlal na ustno harmoniko, s katero je koncerte prirejal kar na domači kmetiji, glas o njih pa je segel tudi prek meja Poljanske doline.