Oglas
Svojo prvo skladbo je Ferrari, ki je pod Bartokovim in Varesejevim vplivom začel skladati že zelo zgodaj, predstavil pri 24 letih. Takrat je predstavil skladbo Antisonate za klavir, nastala pa je tudi serija Visages. Za klasično elektroakustično skladbo velja njegova Heterozygote iz leta 1964, v kateri je igranje inštrumentov združil z naravnimi zvoki. V svoji karieri se je Ferrari resno ukvarjal tudi z možnostmi, ki jih glasba ponuja za pričevanja o sodobni družbi, ustvarjal pa je tudi za radio in televizijo.
Vse je glasbaKot večina Ferrarijevih sodobnikov se je glasbene umetnosti tudi on začel učiti prek klasikov. Učil se je pri Alfredu Cortotu, Arthurju Honeggerju in Olivierju Messiänu. Kmalu pa se je začel zanimati za snemalni proces in ga vključevati v svoje komponiranje. Snemal je zvoke, ki so ga obdajali, nato pa jih je na izviren način vključil v glasbo.
Kaj lahko slišimo v jugoslovanski vasi?
Veliko pozornosti je zbudil z delom Presque Rien No. 1, svojevrstno glasbeno fotografijo, v kateri je zaobjel zvoke, ki jih je bilo v enem dnevu mogoče slišati v majhni jugoslovanski vasi. Ko so 21-minutno delo prvič predvajali, so bili poslušalci sprva pretreseni, nato pa so spoznali, da je imel John Cage prav, ko je rekel, da je glasba vse okoli nas, če bi le imeli ušesa, da bi jo slišali.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje