Oglas
Dvorana se zatemni. Odgrne se zavesa. Predstava se začne. Ne, to nikakor niso edine tri stopnje gledališkega rituala, zaradi česar se obiskovalec čuti potopljenega v neki čarobni svet. V resnici se začne ta svet graditi že prej. Niso kar tako vse od gradnje prvih samostojnih gledaliških stavb konec 16. stoletja avditorijev kar najbolj skrbno okraševali in njihove ornamentike barvali rdeče in zlato. O simboliki teh dveh barv spregovori tudi Igor Sapač, kustos za starejšo arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje in eden izmed selektorjev slovenskih eksponatov za razstavo srednjeevropske gledališke arhitekture. "Gre za barvi, ki imata poseben simbolni pomen; rdeča kot barva krvi, življenja, in zlata kot barva luči in svobode. Sta pa ti barvi tudi zelo praktični, saj ustvarjata nekakšen kontrast z odrom in tako tudi omogočita dobro povezavo odrskega prostora s prostorom za občinstvo."
V rdeči in zlati barvi je izvedeno tudi okrasje dunajskega Burgtheatra ali pa na primer budimpeške državne opere, ki sta dve od emblematičnih gledaliških stavb druge polovice 19. stoletja. Hkrati sta to tudi objekta, ki sta simbol obdobja, ko je gledališka arhitektura postala velika tema. "Železnice, šole in gledališča so bile reprezentativne stavbe tega obdobja in vanje je oblast vlagala največ in obenem skrbela za to, da so bili to tehnološko res najnaprednejši objekti," pove kustos razstave Igor Kovačević. Gledališča so bila namreč ključni javni prostori meščanstva poznega 19. stoletja, nekakšna meščanska javna dnevna soba. Nacionalna zavest neavstrijskih narodov habsburškega imperija se je oblikovala v teatru in izobraženo meščanstvo je svojo omiko skušalo dokazati z rednim spremljanjem gledališke produkcije in z 'inteligentno' razpravo v 'foyerju'. Ni nenavadno, da so bila prav gledališča naloge, s katerimi so se proslavili (ali pa se osmešili) arhitekti; in tako tudi ni nenavadno, da je prav načrtovanje gledališč porodilo prve zvezdniške arhitekte tega obdobja.
'Monopolist' na gledališko arhitekturo - biro Fellner & Helmer
Biro Fellner & Helmer je od sedemdesetih let 19. stoletja načrtoval kar 48 gledaliških hiš, vpliv njegovega pristopa pa je očiten tudi v ljubljanski Drami in Operi. Prvo je načrtoval Alexander Graf, drugo pa češka arhitekta Hrasky in Hruby in o njiju Sapač pove: "Obe stavbi sta značilen primer svoje dobe. Zgrajeni sta blizu neobaročnega sloga, v primeru Drame pa opazimo tudi že nekaj poudarkov, značilnih za secesijo. Za obe stavbi je tudi značilno to, kar je značilno za vse stavbe biroja Fellner & Helmer, in sicer, da lahko na zunanjščini ločimo tri temeljne sestavine vsake gledališke stavbe: foyer oziroma prostor za srečevanje ljudi, avditorij in odrski stolp, v katerem je spravljena vsa gledališka tehnika." Kovačević še meni, da so bili srednjeevropski arhitekti v tem obdobju vodilni na svetu v načrtovanju gledališke arhitekture. O tem govori tudi izvažanje njihovega 'know-howa' oziroma to, da so gledališča po načrtih Felnerja in Hellmerja gradili celo v Sankt Peterburgu.
Avantgadni pohod proti totalnemu gledališču
Srednja Evropa je središče eksperimentiranja v gledališki arhitekturi ostala tudi pozneje. Kovačević poudari, de je prav iz tega okolja zrasla avantgardna arhitektura, ki je v sodelovanju z avantgardnim gledališčem porodila nov tip gledališke stavbe. Na razstavi je sicer predstavljen le en primer avantgardnega gledališča, in sicer češko gledališče Roškotovo divadlo, v katerem je realiziran koncept premičnega odra in avditorija, ki se po potrebi razdeli na dva dela in 'objame' oder. Gre za premike v smeri totalnega gledališča, vizije, ki jo je ustanovitelj šole Bauhaus Walter Gropius skušal v Berlinu realizirati skupaj z režiserjem Erwinom Piscatorjem in ki je predvidevala organsko povezavo med avditorijem in odrom oziroma umestitev odrskega dogajanja med ljudi.
Obdobje večnamenskih kulturnih kompleksov
Razstava, na kateri spoznamo prek 200 gledaliških objektov, je res prava zgodovinska retrospektiva gledališke arhitekture in seže vse do sedanjosti. Med zanimivejšimi etapami v načrtovanju gledaliških objektov se zdi obdobje po drugi svetovni vojni, ko je 'v modo stopilo' načrtovanje večnamenskih kulturnih središč. V to kategorijo sodi tudi Cankarjev dom. Med eksponate ga je uvrstil kustos za novejšo zgodovino Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Bogo Zupančič, ki je izpostavil tudi posebnosti v načrtovanju Gallusove dvorane. "Lahko govorimo o demokratičnem gledališkem prostoru, saj v dvorani ni lož, ampak je vse skupaj en velik volumen z dvema balkonoma. Ta povezanost vseh ljudi se vidi tudi v fleksibilni hierarhiji sedišč, saj lahko politiki sedijo v prvi vrsti parterja ali pa v prvi vrsti prvega balkona. Sicer pa je zanimiva tudi hierarhija prostorov okoli Gallusove dvorane. Iz sprejemne dvorane kot nekakšnega foyerja se spustimo v vmesne prostore, ki so nekakšne male piazette ali srečevališča obiskovalcev. Šele nato dospemo v Gallusovo dvorano, kar pomeni, da je Edvard Ravnikar poskušal s tem sosledjem prostorov stopnjevati vzdušje."
Z ozirom na sodobno gledališko arhitekturo sta tako Kovačević kot Zupančič poudarila, da gledališka arhitektura danes na neki način ni več 'ekskluzivna'. Gledališča se namreč selijo v industrijska poslopja, v stare tovarne. In prav v Ljubljani, v njeni Stari elektrarni, imamo enega izvirnejših primerov te arhitekturne smernice.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje