Po tihi poetičnosti Patersona se Jim Jarmusch vrača na ulice nevpadljivega, generičnega ameriškega mesta. Meščani Centervilla – istočasno z gledalci – ugotavljajo, da se je z njihovo okolico začelo dogajati nekaj neobičajnega. Mediji poročajo, da je zaradi "polarnega hidravličnega lomljenja" Zemlja iztirila iz svoje običajne osi: klasični cikel dneva in noči je zmešan, domače živali so začele izginjati – oh, in kar je najpomembnejše, ponoči so začeli iz grobov vstajati mrtvi krajani Centervilla, lačni mesa svojih živih sosedov. V središču tega kaosa se je znašla lokalna policijska postaja, ki jo vodita načelnik Cliff Robertson (Bill Murray) in njegov lakonični namestnik Ronnie Peterson (Adam Driver). Jasno je, da se stvari "ne bodo končale dobro", kar je Ronniejeva najljubša fraza, ki jo samo še podkrepi lajtmotiv balade Sturgilla Simpsona The Dead Don’t Die.
Analogija med likom zombija in prototipom izvotljenega, brezdušnega kapitalističnega potrošnika definitivno ni nova – simbolika vizualno vpadljive pojave katatoničnih sužnjev nenasitne lakote se filmarjem z Georgeem A. Romerom na čelu od nekdaj ponuja kar sama od sebe. Zato je rahlo presenetljivo, da je Jarmusch v svojem prvem filmu z zombijevsko tematiko to interpretacijo zagrabil tako krčevito, ne da bi reciklaži tropa dodal kaj pretirano novega ali poglobljenega. Kapitalizem nas je vse spremenil v brezumne zombije!
Za gledalce, ki morda ne bi dojeli neubesedene ravni zgodbe, se potrudi poanto pojasniti res eksplicitno: hipstersko opravljeni nemrtveci s škripajočimi glasovi zahtevajo "zastonj wi-fi" in pa "kaaaaaaavo". Manekensko truplo škripa nekaj o modi, nihče pa iz svoje strohnele roke ne spusti telefona z razsvetljenim zaslonom. Vse skupaj deluje predvsem kot samozadovoljen humor čemernega šestdesetletnika, ki najraje na svetu rentači o "hipsterjih" in njihovi obsedenosti z družbenimi omrežji. Drugače povedano: Jarmusch sarkastično tviteraško jadikovanje o "milenijcih, ki so vse uničili", jemlje zelo dobesedno.
Satira se tako kar nekajkrat prevesi v naduto pridiganje, ki se v nobenem trenutku zares ne prepusti absurdnosti lastne premise. Prav zato si režiser ne more kaj, da ne bi njegovi igralci nenehno prebijali nevidnega četrtega zidu: Peterson na neki točki svojo stoičnost pojasni s tem, da mu je "dal Jim v branje cel scenarij". Če povem še, da je liku Rosie Perez ime "Posie Juarez" in liku Tilde Swinton "Zelda Winston" (saj veste, po "ženi Velikega Gatsbyja"), boste dobili občutek, za kakšen tip humorja gre. Ni dovolj, da Adam Driver nosi obesek za ključe z motivom iz Vojne zvezd – na to je treba tudi opozoriti s štorastim dialogom. O tem, kaj je duhovito, se je težko prepirati, a trmasta repetitivnost prav gotovo ni. To, da je zombijevski Iggy Pop na las podoben "običajnemu" Iggyju Popu, je posrečena, čeprav rahlo zlobna šala.
Svet gre v filmu Mrtvi ne umirajo zaradi človekovega poseganja v okolje očitno pospešeno k vragu, a ni videti, da bi to koga posebej presunilo – vse opazke na to temo so pritožbe nad spreminjajočo se dolžino dneva. Edini, ki ima poglobljeno razumevanje vsega, kar se dogaja, je ljudomrzni puščavnik Bob (Tom Waits), ki samozadostno živi v divjini. Kot rečeno, metafore niso pretirano subtilne. (Primerjajte to z niansiranim razmislekom o okoljskih spremembah, ki ga je Paul Schrader ponudil v lanskem Preporodu.) Centerville je očitno zamišljen kot mikrokozmos Amerike, zaspano mestece z dinerjem, motelom in bencinsko črpalko ob edini večji cesti – zato tudi ni presenetljivo, da je prototip meščana prepirljivi Frank (Steve Buscemi) z rdečo čepico 'Keep America White Again' in psom po imenu Rumsfeld. Protagonisti se sicer strinjajo, da je Frank kreten, a njegov lik ni drugega kot leno reduciranje vseh mogočih predsodkov in sovraštva na stereotip "zagovednega kmetavzarja", ki je tako rekoč neizogiben – in zato sprejemljiv – del lokalne favne. Tako kot film resnično okoljsko katastrofo obide z izmišljenim "polarnim hidravličnim lomljenjem", tudi Trumpovo Ameriko prekvalificira v njeno fiktivno različico in s tem omehča njeno problematičnost.
O ženskih likih je težko kar koli napisati, ker nobeden od njih nima več kot ene karakterne lastnosti. Chloë Sevigny kot policistka Mindy Morrisson je prestrašeno bitje s preslabim želodcem za zahtevno delo, lik Tilde Swinton pa je očitno nastal na podlagi tiste večne opazke, da je ves čas videti rahlo nezemeljska in eterična. (Ali pa je to, da igra škotsko samurajko, referenca na obtožbe "beljenja" njenega lika v Marvelovem Dr. Strangeu?) Več priložnosti za odličnost dobi Adam Driver, ki zna v vse svoje vloge vnesti pridih subverzivnosti. Sicer pa so replike vseh protagonistov namerno tako monotone in apatične, da je pri komer koli težko zaznati srčni utrip.
Če se protagonisti Jarmuschevega filma torej v enaki meri kot gledalci zavedajo, da so zgolj liki v že napisanem scenariju, je morda treba njihovo poslanstvo iskati onkraj popkulturnih referenc in ciničnega humorja. Določa jih ravno nezmožnost, da bi preprečili katastrofični izid dogodkov, ki ga napovedujejo sami. Karte so bile razdeljene že zdavnaj in tega ne bo spremenila nobena inventivna metoda sekanja zombijevskih glav. V tej luči pridobi absurdna komedija fatalistično, morda celo tragično noto.
Jim Jarmusch je ne nazadnje eden od velikih režiserjev, ki tudi v zrelih letih niso izgubili ostrine in sposobnosti za preobrazbo. Po zasanjani, romantični interpretaciji motiva ne-mrtvih v Večnih ljubimcih (in temi večnega življenja v Mrtvecu) se Mrtvi ne umirajo definitivno ne uklanja nobenim pričakovanjem – razen tega, da vizualnemu slogu ne manjka tista prepoznavna jarmuschevska eleganca. Film sam je nekakšen zombi, postmodernističen hibrid filmskih in kulturnih referenc, ki si na predvečer apokalipse nadene masko hladne brezbrižnosti.
Ocena: 3; piše Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje