Če Jarmuschev prejšnji film, hermetični The Limits Of Control, ni nagovoril niti večine festivalske, kaj šele mainstream občinstva, in je bil eden pred njim, Strti cvetovi, rahlo prisiljeno prisrčna indie odbitost, je novi spet čisto samosvoja žival: slogovna mojstrovina, ki je na prvi pogled preobremenjena z lastno "kulskostjo" in razgledanostjo, a pod navidezno plehkostjo skriva več kot samo hipstersko blaziranost. Obenem Jarmuschu uspe to, kar je Neilu Jordanu deloma spodletelo z Byzantiumom: vampirski žanr iz krempljev najstniške obsesije vrača v domet odraslih gledalcev (in se pri tem milostno izogne preigravanju klišejev okrog tega, kakšen seksualni naboj je v grizenju vratov in vsem, povezanem z nesmrtnostjo.)

Tako sofisticiranih boemov, kot sta Adam in Eve (Tom Hiddleston in Tilda Swinton), najbrž ne boste v resničnem življenju nikoli srečali: odmaknjena od resničnega sveta, duhovno prepletena drug z drugim, osupljivo razgledana (kdo pa po nekaj stoletjih ne bi bil) in celo z uvidom v prihodnost (- "Se je že začela vojna za vodo ali pa se še vedno vse vrti okrog nafte?" - "Počasi se začenja.") Njuni osebni spomini in spominki - zbirka redkih starih kitar, skladovnica prvih izdaj svetovne književnosti in arhiv vinilk, ob katerem bi se vsakemu hipsterju orosilo oko - Jarmuschu služijo kot metafora za razvoj kulture skozi človeštvo. Vampirja, ki sta očitno ustvarila kar konkreten del svetovne umetnosti - Adam je nekoč odstopil svoj adagio za eno od Schubertovih simfonij, ker je hotel videti "odmev sebe" v svetu, njun najboljši prijatelj pa je eden in edini Christopher Marlowe (John Hurt), ki je očitno nekaj podobnega naredil za nekega "nepismenega diletanta", Williama Shakespearja) - kraljujeta na opustelih ulicah nočnega Detroita. Padla kapitalistična veličina je idealna kulisa za njune letargične nočne vožnje, bankrotirano mesto duhov pa najverjetneje simbol za tistega pravega vampirja 21. stoletja, kapitalizem.

Težava hranjenja je rešena precej higienično ("Ubijanje? Oh, to je tako za v 15. stoletje."): ker imajo naključni ljudje, "zombiji", praviloma že preveč nečisto kri, si pomagata s preverjeno kakovostno zalogo, ki jo na črno dobivata od podkupljivih hematologov v bolnišnicah. Uživanje krvi iz malih steklenih kupic je posneto kot opijska ali heroinska naslada džankijev (na pamet pride Boylov Trainspotting), edina priložnost, ko se našima protagonistoma v njunem klavstrofobično seksi brlogu izza ustnic pobliskata koničasta podočnika. Če se naključni sopotnik na letalu ureže do krvi, se jima sicer pocedijo sline, a večino časa sta Adam in Eva preveč eterična za banalno vprašanje prehranjevanja (še ko jima grozi, da boste umrla od shiranosti, si vzameta čas za koncert libanonske pevke, za katero gotovo še niste slišali (heh) in ki "je veliko predobra, da bi kdaj postala slavna").

V zgodbo, ki vsaj do sredine ni drugega kot slikanje ozračja, se zametek peripetije prikrade s prihodom Evine sestre Ave (Mia Wasikowska), razvajenega pamža iz Los Angelesa, ki se ne meni pretirano za tradicijo ("Stavim, da se še vedno bojita česna") in še ne zna nadzirati svojega ubijalskega instinkta. Ko mora to na lastni koži ugotoviti eden izmed redkih "zombijev", ki Adamu niso šli na živce (Anton Yelchin), sta naši nočni bitji prisiljeni na vrat na nos zapustiti Detroit in zbežati v Evino stalno postojanko, Tanger, v upanju, da jima Marlowe lahko priskrbi dovolj neoporečne krvi za preživetje. Sveta sta se naveličala že pred stoletji, govorita njuna brezizrazna, bleda obraza, skrita za sončnimi očali, a volja do preživetja je očitno močna tudi pri nemrtvih.

Oba voščena protagonista sta v svojih vlogah seveda popolna: težko si je predstavljati obraz, ki bi bil za vampirja bolj primeren kot eksotični, kraljevski hlad Tilde Swinton, Hiddleston pa premore čudovito morbiden smisel za humor, ki učinkuje ravno zaradi njegove turobne pojave; čeprav je med igralcema v resnici 20-letni starostni prepad, sta kot duši dvojčici popolnoma prepričljiva. Toda resnična zvezda Večnih ljubimcev sta vzdušje in poplava literarnih, glasbenih in filozofskih referenc, ki jih na neki točki Eve dobesedno pred našimi očmi pakira v kovčke; ujeti se da aluzije na Shakespearja, Julesa Verna, Davida Fosterja Wallacea, Byrona, Joycea, Goetheja in celo Jacka Whita (pokažeta nam malo predmestno hiško, v kateri naj bi menda odraščal); v kolažu slavnih vampirjev spoznamo Kafko in Oscarja Wilda.

Kljub temu - in ravno v tem je Jarmuschev véliki dosežek - pa Večna ljubimca nista primer prazne, postavljaške vaje v slogu, kar bi se (po mojem mnenju) dalo trditi za nedavni Samo Bog odpušča Nicolasa Windinga Refna. Sanjska, eterična atmosfera namesto tega prerašča v vsebino, meditacijo o naravi (večne?) ljubezni ter o vlogi, ki jo ima v svetu in v posameznikovem življenju umetnost.

Ocena: 4; piše Ana Jurc