S filmi, kot so Šesti čut, Znamenja in predvsem Nezlomljiv, ki je dekonstruiral superjunaški film skoraj celo desetletje, preden je ta sploh postal kul, je v žanru srhljivk postavil visoke standarde.

A nato se je lotil apokalipse in tako smo dobili Dogodek in Čas po Zemlji, ki sta se utapljala v slabi igri, dolgčasu in nesmislu. V intervjujih je tudi sam priznal, da je moral takrat poskusiti z novimi pristopi in tako se je vrnil z odličnima in bolj neposrednima grozljivkama Obisk in Razcepljen. A očitno je začutil, da ima neporavnan dolg do zgodb o koncu sveta in zato se je lotil predelave večkrat nagrajenega romana Koča na koncu sveta ameriškega pisatelja Paula Tramblaya. Zgodba je hermetična in omejena na samo sedem likov: družino z dvema očetoma in posvojeno hčerko ter skupino štirih neznancev, ki jim vdrejo v dopustniško osamljeno kočo v gozdu, jih zvežejo in od njih zahtevajo nepredstavljivo. Razložijo jim namreč, da bo sveta konec v grozljivih poplavah, bolezni in ognju, ustavi pa ga lahko le njihovo žrtvovanje. Eden od njih mora prostovoljno umreti, preostala dva pa ga morata ubiti. Prostora za kompromis ni, in ko se družina ne odloči sodelovati, začnejo štirje neznanci ritualno žrtvovati sami sebe, nato pa jim prikazovati poročila s posnetki katastrof.

Režiser med pregovarjanji ustvari neverjetno tesnobo, ko se osredotoča na bližnje kadre obrazov z zamegljenim ozadjem, v katerem bi se morda lahko kaj premikalo – ali pa tudi ne. Pri tem si lasti zaslugo tudi direktor fotografije Jarin Blaschke, ki je na tesnobi med dvema človekoma zgradil celotno sceno odličnega Svetilnika. Enako močan učinek ima nekdanji rokoborec in zdaj z vsakim filmom boljši igralec Dave Bautista v vlogi Leonarda, vodje skupine vsiljivcev, ki trdi, da je učitelj drugega razreda šole iz revne četrti in skuša družino prepričati, da se žrtvujejo z neusahljivo prijaznostjo in očitno empatičnim razumevanjem njihovega položaja.

Film tako gledalca posrka v dogajanje in ga drži v napetosti, ki se ustvarja med liki in tudi znotraj posameznikov.

A ne glede na to, kako film učinkuje na obrtniški ravni, ima na metaforični ravni isto težavo kot literarna predloga. Čeprav je pozitiven prikaz gejevskih družin v velikih studijskih filmih pohvalen, pa sama ideja, da apokalipso lahko ustavi le žrtvovanje, ki takšno družino uniči, ni zgolj reakcionarna, temveč se zdi, da piha na dušo tistih najhujših homofobov, kot so Westboro Baptist Church, ki so protestirali na pogrebih gejev. Res je, na potencialno žrtvovanje družine lahko gledamo tudi z vidika potrebe po odrekanju v luči podnebnih sprememb in seveda bi pozoren gledalec lahko našel še množico povsem relevantnih interpretacij. A dejstvo je, da ima usoda družine v apokalipsi še toliko močnejši simbolni naboj, ker je gejevska. In to pove ravno toliko o filmu, kot o družbi, ki se preobremenjuje z različnimi vrstami ljubezni.

Iz oddaje Gremo v kino.