„Naredil bom veliki preizkus: kdo prenese misel večnega vračanja? Tisti, ki ga muči stavek 'nobene rešitve ni', ta naj izumre.“ Tukaj navedeni citat je seveda 'izposojen' pri Friedrichu Nietzcheju, predvsem zunaj filozofske stroke največkrat navajanem kot sklic na nihilizem. Če se ozremo v Galimbertijevo knjigo, ki k nam prihaja v prevodu Veronike Simoniti in v založniškem pokroviteljstvu založbe Modrijan, bi vsekakor moralo izumreti mnogo mladih. Oziroma bi se, če bi želeli ravnati etično v kontekstu velikega civilizacijskega načrta, morali eliminirati kar sami. Ne zato, ker ne zmorejo prenesti spoznanja o večnem vračanju vsega; spoznanja o nujnosti vsega najnižjega, najbolj gnusnega, vse sodrge, torej spoznanja, ki je mučilo Nietzchejeve nihiliste s kristjani na vrhu hierarhične lestvice (Nietzsche v krščanstvu vidi „vrhunec nespodobnosti in moralne plašnosti“.). Predvsem ne morejo prenesti grozečega semantičnega niča, zdolgočasenosti, brezciljnosti, ki zaznamuje dobo 'odčaranega sveta', absolutnega pluralizma vrednot in s tem tudi anarhistične stave osebnostnih ciljev, ki jih lahko (po naključju) ugledamo le v momentnem kontraplanu, sicer pa na velikem podiju kraljujejo rezultati, ki jih je potrebno doseči v edukativnih in znanstvenih postopkih. V Galimbertijevi dikciji: „/.../ v vsej zgodovini filozofije je strašljivi gost (nihilizem, op. P. B.) dajal čutiti svojo navzočnost, toda šele danes, šele v naših časih je ta navzočnost postala vsesplošno občutje, izgubljenost vseh področij, ki so jih ljudje v svoji zgodovini s trudom zgradili, da bi lahko živeli na zemlji.“

Jacobi vpelje nihilizem v filozofski diskurz
Čeprav se Galimbertijev ekspoze prvenstveno ukvarja s tem trenutkom, si vendar – in utemeljeno z namenom vzpostavljanja za razumevanje knjige nujnega loka med tradicionalno, predmoderno druž bo in koncem postmodernizma – dovolim še manjšo elipso in skok na konec 18. stoletja. Tedaj je termin nihilizem v filozofski diskurz vpeljal nemški filozof Friedrich Jacobi, in sicer je z njim želel 'okarati' Fichteja, čigar absolutizacija ega naj bi bila izraz pretirane inflacije subjektivitete in posledično izraz zanikanja absolutne transcendence Boga. Drugače postavljeno: Fichtejev idealizem naj bi zapadal v nihilizem.

To se je dogajalo v času, ko − kot nam pove tudi Galimberti − vznik depresije 'današnje sorte', ki je psihoanalitsko skoraj neanalizabilna, ni bil mogoč. Tedaj je bila depresija pri posamezniku pravzaprav konstitutivna za njegovo akcijo – če jo je seveda znal pravično kanalizirati -, saj je izvirala iz občutka utesnjenosti z množico konvencij in zapovedi. Tedaj je mlade mučila nervoza zaradi (nujnosti) kršenja norm, danes pa jih muči zaradi nezmožnosti uveljavljanja samih sebe, saj norm tako rekoč ni. Je le ena sama norma, norma materialnega uspeha, upoštevanje katere pa se zdi v trenutku očitnega razpadanja starega finančnega sistema vedno bolj iluzorno, kajti ravno mladi so največje žrtve endemične gospodarske krize in kroničnega pomanjkanja delovnih mest, zanesljivih zaposlitev in drugih možnosti za uveljavitev samih sebe.

Nihilizem grozi, kjer je civilizacija najbolj razvita
Nihilizem, o katerem piše Galimberti, tako terja drugačno, bolj prizanesljivo branje, kot ga je zahteval Nietzsche, ki je sicer lucidno spoznal, da nihilizem najverjetneje nastopi prav tam, kjer je volja najbolj razvita; tam, kjer so zaradi prejšnjih bleščavih dosežkov pričakovanja največja. Zato največja nevarnost, najvišja verjetnost uničenja civilizacije tiči ravno v njeni najvišji stopnji. Če se oprem na omembo nujnosti prizanesljivejšega branja sodobne nihilistične nastrojenosti med mladimi, naj to pojasnim s tem, da gre danes pravzaprav za strukturni nihilizem, ki zahteva drugačno obravnavo kot nihilizem posameznika, ki ga je identificiral Nietzsche. Zato tudi Galimberti, sicer profesor filozofije na beneški univerzi Ca' Foscari, ne obsoja, ko se skozi knjigo dotika najočitnejših izrazov mladostniškega zapadanja v brezno brezupa – drog, samomorilnosti, vandalizma, ravnodušnosti do politike in angažmaja v njej -, ampak skuša te družbene anomalije razložiti kot logične izraze mladostniškega ravnanja v današnji družbeni strukturi.

Zakaj strel v mirno množico ne pomaga več?
Umberto Galimberti rešitev ne ponuja in jih tudi ne vidi na obzorju; a sam ne zapada v nihilizem, ker ima na svoji strani vednost, zgodovino in ravno prav cinični humor, ki ga nenazadnje ilustrira dovtip iz knjige: „Seveda nihče ne gre v psihološko posvetovalnico, rekoč 'Dober dan, doktor, zelo trpim zaradi sedanje zgodovinske krize.' Zato pa svetovalce dan za dnem nadlegujejo starši in učitelji, ki ne vedo več, kako naj se spoprimejo z ravnodušnostjo svojih otrok oziroma učencev, izgubo motivacije (zaradi česar se mladi zapirajo v svoje sobe in si omamljajo ušesa z glasbo), s stopnjevanjem nasilja, džojnti, ki jim zamegljujejo um in pestrijo ure brezvoljnosti. Kako naj vse te simptome povežemo z 'zgodovinsko krizo'.“

Omembe humorja kot strategije ohranjanja 'prisebnosti' verjetno ni potrebno zagovarjati, morda je manj jasna o memba vednosti in zgodovine. Obe lahko v dobi brez pravih vzornikov in norm ponudita vzorne like in reference, s pomočjo katerih najdemo svoje mesto v svetu. Četudi bomo vedno nekoliko razočarani in se bomo spraševali, zakaj moramo živeti v času, ko nekoč avtentične geste niso več dovolj za afirmacijo samega sebe, oziroma zakaj kot nekoč Andre Breton ne moremo zagovarjati akcij, ki so „kot strel brez razloga v mirno množico“ in se moramo sprijazniti, da verjetno nikoli ne bomo nikomur nič kaj dosti pomenili; ker temu nekomu pač nič ne pomeni kaj dosti. A z umestitvijo v zgodovinski lok se lahko ovrednotimo sami. In na to pot nas lahko privedejo tudi iskrive vezi, ki jih Galimberti v delu Grozljivi gost: Nihilizem in mladi vzpostavlja med tem trenutkom in časovnim lokom geneze nihilistične misli.