Oglas
Gre za film Heimkehr (Vrnitev domov) režiserja Gustava Ucickega - zanj so govorili, da je nezakonski sin Gustava Klimta -, v katerem je bil Nemcem leta 1941 'pojasnjen' začetek druge svetovne vojne oziroma jim je bilo povedano, da je bilo začeti vojno nujno. Za film o nemških prebivalcih po prvi svetovni vojni Poljski in Sovjetski zvezi pripadajočih ozemelj, katerih mednarodnopravno zagotovljene manjšinske pravice Poljaki v filmu grobo kršijo, je avstrijska pisateljica Elfriede Jelinek dejala, da gre za "najhujši propagandni film, ki so ga naredili nacisti".
Izgon iz nemške domovine, daru Katarine VelikeFilm Heimkehr prikazuje nemško manjšino, ki ji ne preostane drugega, kot da iz svoje domovine, ki jim jo je podarila ruska carica Katarina Velika, odpotuje v Nemčijo. Posnetki selitve veljajo za umetniško izredno dovršene in na splošno poznavalci filmske umetnosti film še danes hvalijo zaradi njegove izjemne fotografije. Ob teh prizorih, ki tudi danes ganejo gledalca, čeprav ta ve, da gre za propagandni film, je treba omeniti slikarja Otta Engelhadrta-Kyffhäuserja, ki je na poziv Heinricha Himmlerja leta 1940 s skicirko v roki sledil begu tako imenovanih volinskih Nemcev in prav njegove slike so postale osnova prizorov v filmu.
Naročilo Josepha Goebbelsa
Ob nastanku filma ne smemo pozabiti še enega visokega nacističnega funkcionarja. To je bil minister za propagando Joseph Goebbels, ki je že leta 1939 naročil snemanje filma, ki bi predstavljal selitev volinskih Nemcev in jo prikazal kot vrnitev v nemški rajh, za katero so krivi sovražni tuji narodi, ki zatirajo Nemce oziroma jim odžirajo življenjski prostor. Pisanje scenarija je bilo zaupano Gerhardu Menzlu, ki je takrat že veljal za najbolj 'preverjenega' pisca scenarijev propagandnih filmov in so ga imenovali tudi filmski pesnik.
Predvajanje ob invaziji na Sovjetsko zvezo
Spoznajmo se še s samim režiserjem filma oziroma z njegovim pristopom k filmu Heimkerh, ki je bil tudi eden izmed projektov, zaradi katerih so mu po koncu vojne prepovedali delati v njegovi avstrijski domovini. Kot beremo v študiji o filmu Heimkehr avtorja Geralda Trimmla, je želel režiser vrojeno in neizbrisljivo razliko med slovanskim in germanskim življem predstaviti prek kar najbolj vernih podob krajev, v katerih so eden ob drugem živeli Nemci ter Poljaki ali Rusi. V nemških kinematografih so film predvajali neposredno pred začetkom invazije na Sovjetsko zvezo, ki je bila prek filma upravičena kot reševalna misija, katere namen je rešiti Nemce v vzhodnih deželah. Te so bile predstavljene kot izvorno germanske dežele, ki so jih šele pozneje kolonizirali Slovani.
Film Heimkehr je bil po koncu vojne, ko so ga seveda uvrstili na seznam prepovedanih filmov, pozabljen. Ker je precej bolj 'higieničen' kot na primer že omenjeni Jud Süß, tudi ni bil tako zloglasen in se zanj po vojni ni nihče tako zelo odkrito zanimal. Nikoli ga tudi niso predvajali na televiziji. Nekoliko drugače je bilo na Poljskem, kjer so poskušali pred sodišče pripeljati nekaj ljudi, ki so sodelovali pri filmu. Vendar so vsi bodisi umrli pred koncem vojne bodisi pobegnili; najbolj znan je beg v Argentino igralca Boguslawa Samborskega, ki je v filmu Heimkehr upodobil poljskega župana.
Ob 70. obletnici napada na Poljsko se v Nemčiji filma spet spominjajo. In ker je od vojne preteklo že zares veliko časa in ker Nemcem nihče več ne more očitati, da se za nacizem niso spokorili, se tudi film presoja nevtralneje - predvsem njegova umetniška kakovost, ki je filmu nihče več ne odreka.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje