Sovražim mraz in zimsko temo, pravi Anastazija Smirnova, ko jo še pred začetkom intervjuja povprašam, zakaj se je odločila svoj čas razdeliti med Moskvo in Rotterdamom, torej med mesti, v katerih skupaj z Aleksandrom Sverdlovom vodi tudi eksperimentalni studio za arhitekturo, urbanizem in kulturno programiranje Svesmi. Dež me ne moti, mraz pa prav zares, še doda. Smirnova je po izobrazbi sicer scenografinja, a se že vrsto let ukvarja s temo razvoja mest.

Po tranziciji se je tudi v Rusiji uveljavljalo skoraj ihtavo mnenje: stran z vsem starim, to je sovjetskim! Tudi z vsemi obeležji sovjetskega stanovanjskega fonda, ki sicer dom daje milijonom ljudem. Zrušiti spomenike, bloke ... in nato postaviti stolpnice! Da se krepi kritičen pogled na to, je delno povezano tudi z delom Smirnove na Nizozemskem, natančneje z njenim sodelovanjem s slavnim arhitektom in teoretikom arhitekture Remom Koolhaasom. "Verjetno je bil prvi človek v Rusiji, ki je rekel: Poglejte, imate izjemno dediščino! Imate ta standardizirana naselja, ki so potencialna dediščina. Seveda zdaj tega ne razumete, vendar pa bodo v dvajsetih ali petindvajsetih letih ta naselja nekaterim draga; nekaterim so že, to je ljudem, ki so tam odraščali."
Smirnovo je sicer Koolhaas, potem ko si je ime že ustvarila z izjemno dobro prodajanim strokovnim in obenem kratkočasnim vodičem po Amsterdamu, povabil k sodelovanju pri raziskovalnem projektu, izdelavi masterplana prenove sanktpeterburškega Ermitaža. In Koolhaas je sodeloval tudi pri zasnovi izobraževalnega programa na Strelki.
Konservatorstvo kot rešilna bitka za arhitekte?
Koolhaas je eden iz skupine tako imenovanih zvezdniških arhitektov. Mnogi izmed tistih, ki se sicer ne zanimajo za arhitekturo, so za Koolhaasa izvedeli šele med olimpijskimi igrami v Pekingu, med katerimi je bil med najprivlačnejšimi motivi njegov nekako zamaknjeni okvir, skozi katerega lahko poleti letalo, ki pa je v resnici sedež kitajske televizije. Predvsem po letu 2000 se Koolhaas vedno intenzivneje ukvarja s konservatorstvom in zaščito kulturne dediščine. Razlog je tudi to, da so arhitekti, kot poudarja sam, vedno bolj postavljeni pred omejitve pri delu: vedno več grajenega sveta je zaščitenega in ga ne smemo spreminjati. Koolhaas je napisal celo manifest o konservatorstvu in v njem med drugim poudaril, da je v času po smrti tako imenovane zvezdniške arhitekture (starchitecture) konservatorstvo postalo rešilna bilka za arhitekte in arhitekturo. Kako nekaj ohraniti, dati temu novo rabo in z malimi intervencijami ustvariti novo kvaliteto …

Koolhaas tudi meni, da je spomeniška zaščita objektov pomembna ne zaradi ščitenja arhitekture same, pač pa zaradi ohranjanja zgodovine. "Prihodnje generacije morajo razumeti preteklost. Da bi bilo to mogoče, moramo selektivno ohranjati preteklost - zgradba lahko predstavlja zgodovino," je v intervjuju za nemško revijo Der Spiegel Koolhaas povedal pred nekaj leti. In prav na tej osnovi razumemo, zakaj se je trudil, Rusom odpreti oči.

N. Hruščov: Nismo proti lepoti, smo pa proti razkošju
"Verjetno to niso modernistične sanje, kar naj bi sicer bile," o stanovanjskih blokih iz časa Sovjetske zveze pove Smirnova in ob tem se spomnim gesla "Nismo proti lepoti, smo pa proti razkošju", vodila velikopoteznega programa stanovanjske gradnje v obdobju prvega sekretarja sovjetske komunistične partije Nikite Hruščova. Smirnova nadaljuje: "Tu gre za nekakšen ruski cul-de-sac, za 'russianality', a obenem je v tem lahko velika vrednost in mi smo spodbudili prvo raziskavo sovjetskih socialnih stanovanj in do zdaj je že postala skorajda standard."

O katerih stavbah pravzaprav govoriva s Smirnovo in zakaj gre tu za več kot še za eno v vrsti dilem ohraniti-ali-rušiti, zakaj gre za eno najaktualnejših političnih vprašanj v Moskvi? Gre za namero moskovskih oblasti, da bi porušili okrog deset odstotkov vseh stanovanjskih objektov v Moskvi, zaradi česar bi se moralo preseliti več kot milijon in pol ljudi. Glavna 'tarča' so tako imenovane hruščovke. Gre za standardizirane stanovanjske bloke v nekaj različicah (predvsem gre za variiranje velikosti in višine), gradnjo katerih so zagnali po govoru Hruščova 7. decembra 1954; no, najprej je govor Hruščova potrdil še ministrski svet z dekretom o razvoju stanovanjske gradnje v SZ-ju. Pomanjkanje stanovanj, ne le v Moskvi, pač pa po celi Sovjetski zvezi, je bilo po drugi svetovni vojni eden najbolj perečih problemov države. Celo v prestolnici so nekateri ljudje živeli kar v zemljankah. Še dodatne potrebe po stanovanjih je povzročila politična odjuga, ki je sledila "skrivnemu" govoru Hruščova, v katerem je obsodil politične deviacije stalinizma. Milijone so izpustili iz gulagov in političnih zaporov. In ti so potrebovali stanovanja.
Šostakovič stanovanjske bloke slavi z opereto
Podatki so osupljivi: v treh desetletjih po koncu druge svetovne vojne so po Sovjetski zvezi zgradili okrog 1.000 novih mest in med letoma 1955 in 1964 je 54 milijonov Sovjetov dobilo lastno stanovanje. Ta kolosalna urbanizacija je pomenila tudi veliko kulturno prelomnico, spreminjanje načina življenja množic, in spomenik ji je postavil celo Dmitrij Šostakovič. Ja, ta urbanizacijski proces je dobil svojo opereto! Čerjomuški je bila prva soseska, v kateri so zgradili hruščovke, in to je bil naslov operete, v kateri liki pojejo: "Poglejte, ta hodnik je naš, poglejte obešalnik za plašče je naš! Celo stanovanje je naše, naše! Tudi kuhinja je naša, naša!" Leta 1962 so po opereti posneli še film.

Hruščovke kot novo tipologijo z osnovno in najpogostejšo enoto s petimi nadstropji višine (to je bila maksimalna višina, za katero se še ni zahtevala vgradnja dvigala) je načrtoval Vitalij Lagutenko, ki je bil od leta 1956 tudi glavni moskovski urbanist. In v naši dokumentaciji hranimo celo posnetek Hruščova ob maketi Moskve iz leta 1957 ter posnetke dela na širnih gradbiščih po mestu, torej dokument dela Lagutenka (glej priloženi prispevek). Hruščovke so bile sicer dveh vrst: številne hruščovke so bile dejansko zasnovane kot prehodna bivališča in njihova življenjska doba ni bila predvidena za dosti več kot dve desetletji; nekatere pa so bile kakovostnejše. Nedvomno konstrukcijsko niso popolne, infrastrukturno zastarele in res tudi ne ustrezajo sodobnim življenjskim standardom, zanimivo je, da je že Brežnjev, torej naslednik Hruščova, obljubil, da bodo vse družine nekoč imele stanovanje, v katerem bo vsak družinski član imel svojo sobo, v stanovanju pa bo tudi še ena dodatna soba za eventualne obiske ali druge potrebe. No, tudi ko je Sovjetska zveza razpadla, je večina ljudi še vedno živela v standardu, ki seveda ni dosegal obetov Brežnjeva.
Ljudje imajo naselja iz sovjetskih časov radi
Kakor koli, vsem pomanjkljivostim navkljub so hruščovke prav tisti tip zgodovinske plasti, za katerega Koolhaas meni, da ga ne gre kar zradirati z obličja. Prav institut Strelka, to je izobraževalno-raziskovalno-založniška ustanova, v okviru katere so zasnovali tudi arhitekturno prakso, je od leta 2010 zagnala prvi projekt raziskovanja življenja v tako imenovanih mikrososeskah, ki so bile osnovna enota sovjetskega urbanizma. "Takrat ni nihče razumel, kaj pravzaprav počnemo, in so spraševali: kaj res, raziskovali boste Beljajevo? To je veliko naselje na jugozahodu Moskve," pravi Smirnova, "in rekli smo: Ja, gre za izjemen ambient, načrtoval ga je zanimiv arhitekt in radi bi izvedli, kako 'funkcionira'. Intervjuvali smo prebivalce in izkazalo se je, da imajo ljudje to naselje zelo radi."
Praktičnost zasnove "mikrorajonov" dokazuje tudi zanimiv film, ki ga je studio Svesmi izdelal za rotterdamski arhitekturni bienale leta 2009. Šole, parkovne površine in vrtci so vedno locirani sredi "kvarta", tako da otrokom ni treba na prometno cesto, trgovine so blizu, običajno so peš dostopne tudi postaje podzemne železnice. Vse to je dodatni razlog za upor proti megalomanskim aspiracijam moskovskih oblasti in nameri, porušiti velik del sovjetskega stanovanjskega fonda, ob tem pa preseliti več kot poldrugi milijon ljudi.

"Tu ste se dotaknili izredno občutljive teme," začne Smirnova, ki mi je pred intervjujem sicer namignila, da ne bi želela govoriti o politiki, saj bi to lahko trajalo ure in tudi sicer ne bi mogla govoriti prijazno, pa se seveda, če sva govorili o načrtih z Moskvo politiki nisva mogli ogniti. "Mislim, da je bila odločitev za ta program prenove brezobzirna in nepremišljena. Vendar pa moramo biti v kritiki tudi previdni. Gradnja novih stavb namreč pomeni nove službe, in če ste del tega posla … Zato je bila arhitekturna skupnost zelo zadržana v izrekanju kritik. Vendar pa sama lahko odkrito kritiziram. Imam sicer arhitekturno podjetje, vendar delam tudi v izobraževanju in zato moram povedati resnico."
Spomnim se na podobe ogromnih in pogosto v neokusnih barvnih kombinacijah kakšne bele s kričeče zeleno, pa imitacij stolpičev, poslovnih stavb iz obdobja internacionalnega sloga … In obenem se spomnim naselja hruščovk v bližini univerze Lomonosov, kjer sem pred dobrim letom tudi sama vstopila v eno izmed stanovanj. To je bilo sicer lepo urejeno, očitno renovirano, a kot večina ruskih stanovanj živopisno, z obveznimi vzorčastimi tapetami in mnogo, premnogo krame. Ne, sterilna visoka naselja se res ne zdijo nekaj za Ruse.

Smirnova nadaljuje: "Celoten program je bil popolnoma nepripravljen, nobene raziskave niso naredili, kaj se denimo zgodi, če namesto bloka s petimi nadstropji postaviš stolpnico. To namreč pomeni izredno zgostitev prebivalstva in včasih bodo spremembe dramatične. Prometni sistem, infrastruktura - nič ni pripravljeno na takšno zgostitev prebivalstva. Morda ni dovolj razpoložljive pitne vode, težave bodo tudi pri oskrbi z elektriko. To je res zelo slabo pripravljen načrt. V bistvu sploh ni načrt, ampak vladna direktiva. In pomemben je tudi pravni vidik. Veliko ljudi je namreč lastnikov teh stanovanj in niso se hoteli preseliti. Torej način, na katerega se je vlada odločila za ugotavljanje mnenja ljudi, je bil tudi slab, saj pri nas ni kulture anketiranja. Strelkin projekt What Moscow Wants (o tem nekoliko kasneje, op. P. B.) je bil en sam. Na vladni ravni še vedno ni prodrlo prepričanje, da moraš ljudi po čem vprašati, še vedno vztraja sovjetsko razmišljanje, da ljudem pač rečeš, kaj morajo narediti."
Čeprav se Moskva želi izumiti na novo in se s hitro prenovo postaviti na zemljevid sodobnih prestolnic, pa si z novimi soseskami dela medvedjo uslugo. "Tu ni nobene vizije. Vse skupaj je videti kot uresničenje sanj investitorjev, ki najraje gradijo vedno isto. Sedaj res gradijo više, vendar v bistvu so to še vedno iste stavbe, iste tipologije, celo ista podjetja kot v Sovjetski zvezi jih gradijo." Pomemben argument proti rušenju starih stanovanjskih stavb pa je tudi cena: prenova stane približno tretjino manj kot novogradnje. In kot vzor se omenja Nemčija, kjer so prenovili 26 milijonov stanovanj in v ta projekt je bilo vloženih 860 milijard evrov javnega denarja.
Šli so na beneški bienale in spoznali, da Moskva potrebuje ... Strelko
In tu pridemo do poslanstva Strelke. Tako se je njena zgodba začela. V Benetkah. "Institut Strelka je ustanovila zanimiva skupina ljudi; nekaj od njih je arhitektov, nekaj podjetnikov, nekateri so v založniškem poslu - in vsi so zelo zelo pustolovskega podjetniškega duha. Skupaj so obiskali beneški bienale, da bi videli, kaj se dogaja v svetu, kakšne raziskave potekajo, kakšni projekti bi lahko zanimali ljudi …," pove Smirnova in pripomni, da je bila ravno arhitekturni bienale leta 2008 prelomen in prvi, s katerim je tudi arhitekturni bienale postal tako odmeven in množičen dogodek kot likovni. "In tam so prišli do spoznanja, da bi tudi Moskva potrebovala nekaj podobnega, neko okolje za razvoj izobraževanja in raziskovanja na polju arhitekture in urbanizma."

Zanimivo je tudi, da v Sovjetski zvezi niso izdajali prevodov aktualne arhitekturne teorije. In država, ki je v svojem zgodnjem obdobju s konstruktivističnimi arhitekti hodila z avantgardo vštric in tudi njej na čelu, kasneje mladim arhitektom vsaj v izobraževanju ni ponudila dostopa do sodobnega arhitekturnega kanona. Zato so tudi na Strelki zagnali založniški program in začeli prevajati temeljna besedila zadnjega pol stoletja. Prakso so nadalje skušali dvigniti na novo kakovostno raven s spodbujanjem mednarodnih natečajev, ki v ruskem prostoru poprej niso bili uveljavljena praksa, kot prvi pa so tudi izvedli anketo Kaj si Moskva želi? in z njo poskušali identificirati nekaj kritičnih točk moskovske urbane krajine.
Dve leti razkopanega mestnega jedra
Strelka je sodelovala tudi pri velikopoteznem projektu preoblikovanja mestnega središča Moskve, za katerega je odgovoren tudi aktualni župan Moskve Sergej Sobjanin, ki je, tako Smirnova, veliko bolj drzen kot njegovi predhodniki in odpira vrata velikopoteznim posegom v mestno središče. Velja sicer opozoriti, da je na mestu tudi vprašanje, kolikšno vlogo ima tu denar. Pod Sobjaninom izdelan seznam 5.000 stanovanjskih stavb za odpis in posledično "osvobajanje" 16 milijonov kvadratnih metrov površin zaradi vrtoglave rasti cen nepremičnin in zemljišč v Moskvi sili k razlagi, v ospredju katere ni arhitektura sama na sebi; in potrebe ljudi tudi ne.
Tiste, ki so se v zadnjem času po daljši odsotnosti vrnili v Moskvo, so med drugim presenetili kolesarji na ulicah, več je klopi in avtomobili niso več parkirani vsepovsod na pločnikih. Sliši se kot nekaj, kar bi si želeli vsi, a … "Reakcije so bile zelo kontroverzne. Prvič, prenovo so poskušali izvesti kar se da hitro. V zgolj dveh letih so preoblikovali veliko število cest in trgov v centru mesta, reorganizirali so promet, poskušali so najti najboljšo rešitev za pločnike, tudi v smislu njihove opreme. Torej, poskušali so ugotoviti, katera drevesa bi najbolj ustrezala, kakšne naj bodo luči," pravi Smirnova in opozori, da tudi v tem primeru nihče ni zares dobro obvestil Moskovčanov, kaj bo iz njihovega mesta nastalo: "Prebivalce Moskve je ta pobuda vznejevoljila tudi zato, ker je bila Moskva vsaj dve poletji dobesedno zadelana. Ni bilo mogoče normalno hoditi, in to je še posebej jezilo starejše ljudi. Mislim, da medijska kampanja ni bila pravilno zastavljena, ljudje niso vedeli, kaj se dogaja. Meščani so bili torej ogorčeni. Vendar pa mislim, da je bila to tudi zelo dobra posledica projekta, saj so meščani naenkrat prišli do glasu."
448 moskovskih knjižnic kot relikt Sovjetske zveze
Vodilo Strelke je tudi, z majhnimi intervencijami izboljšati mesto. Smirnovi povem, da me je presenetil podatek, da je v Moskvi kar 448 javnih knjižnic, pravih reliktov Sovjetske zveze. "Če vstopite v knjižnico v Moskvi, se znajdete v časovnem stroju. V hipu ste v 70. letih prejšnjega stoletja. Isto pohištvo, knjige Vladimirja Lenina v ospredju. Ženske, knjižničarke, so bile kot vratarke, ki branijo vstop v trdnjavo, niso ti dovolile vstopiti," pravi Smirnova in pove zanimiv podatek, da Rusi ostajajo narod, ki veliko bere, da pa obisk v knjižnicah ni tolikšen kot denimo na Nizozemskem, kjer sama živi velik del časa. "Razumevanje tega, kakšna mora biti knjižnica, je zelo staromodno." In knjižnice dolgo niso pritegnile veliko mladih. Za to, da je moskovski oddelek za kulturo potrdil predlog programa prenove omrežja javnih knjižnic, je bil odločilen naslednji podatek: "Na Nizozemskem javna knjižnica na obiskovalca na leto nameni 4 evre, v Rusiji pa 40 evrov, a medtem ko nizozemske knjižnice dnevni obisk merijo v stoticah, ruske v stoticah merijo le mesečni obisk."

Kljub navdušenju nad projektom sta bili izvedeni le dve prenovi - vendar je odziv izjemen in predvsem knjižnica Dostojevskega je postala pravi hit, kjer se mladi po novem radi zadržujejo in tudi fotografirajo, po novem je tudi zaradi te knjižnice modno fotografiranje sredi knjig: "Izumili so celo izraz shelfie, saj veste selfie med policami s knjigami, torej med bookshelves. Posneli so tudi že oglase in pa celo dve poroki so organizirali v knjižnici," se nasmeji Smirnova, "razumevanje knjižnice se je spremenilo. To ni več zaprašen, zapuščen kraj, ampak kraj, ki ga lahko iz mesta opazujete skozi velika okna in spoznate, da vam knjige ponujajo čudovito okolje."

Za knjižnice se je Smirnova zavzela tudi zato, ker so to edini pokriti javni prostori v marsikaterem naselju in v dolgi ruski, mrzli in temni zimi se ljudje pač ne srečujejo in zadržujejo na prostem. Tako sva prišli tudi do vprašanja javnega prostora. Dan prej me je na simpoziju v okviru platforme Future Architecture presenetil podatek na predavanju nemškega teoretika arhitekture Stephana Trübyja, da se je Patrick Schumacher, ki je po smrti Zahe Hadid prevzel vodenje njenega studia, zavzel za popolno odpravo javnega prostora. Prav zaradi divjega kapitalizma in sprege javne oblasti z državno podprtimi kapitalisti me je zanimalo, kako je s problemom javnega prostora v Rusiji.
"Zanimivo je naslednje: ko smo leta 2010 začeli prevajati knjige za Strelko, smo se zavedeli, da v ruskem jeziku pojem javni prostor ne obstaja. Tudi ljudje niso vedeli, za kaj gre in smo jim morali najprej razložiti, kaj naj bi javni prostor pomenil. Imeli smo sinonim kolektivni prostor iz časov SZ-ja, vendar to ni isto. In sem ponosna, da je Strelka pojem javnega prostora vnesla v ruski vokabular in da ga zdaj vsi poznajo. In naša administracija zdaj zelo rada govori, javni prostor tu, javni prostor tam …" se nasmeji Smirnova, ki pa kot enako pomembnega kot problem javnega prostora izpostavi problem zasebnega prostora, zasebne lastnine ljudi in kakšno življenje jim ta omogoča. Vse to torej, kar je izpostavil primer projekta obnove hruščovk: "Nisem na strani Patricka Schumacherja, a menim, da sta javno in zasebno enako pomembna."
Ja, mimo politike seveda nisva mogli, ker ta vendar odloča o mejah mogoče arhitekturne prakse. Pa vendar, prav ob omembi razvoja skoraj futuroloških konceptov za svet prihodnosti, ki ga na Strelki vodi ameriški futurološki sociolog Benjamin Bratton, Anastazija Smirnova pogovor sklene: "Pa vendar mislim, da imajo oblikovalci in arhitekti vseeno veliko moč, ker lahko ustvarjajo vizije in vlade tudi še vedno potrebujejo vizije, tudi če same ne želijo razmišljati o njih."