Morgana Muses se zaveda, da "je videti kot povprečna mama": nevpadljiva belka v srednjih letih, torej v starosti, ko ženske za družbo počasi postajajo nevidne. Sama se je nevidno počutila že veliko prej. Pri 45 letih – in dolgoletnem neprostovoljnem celibatu v svojem zakonu – je popolnoma resno načrtovala, kako si bo vzela življenje. Zmenek s plačanim spremljevalcem si je nameravala podariti kot "zadnjo fantastično izkušnjo" – a srečanje se je izkazalo za veliko več kot to. Bilo je, "kot da bi v njej nekdo prižgal stikalo", se spominja danes. Zbrala je moč, da se je otresla spon provincialne sredine, v kateri je živela. Okroglih deset let pozneje je mednarodno priznana zvezda feministične pornografije in predmet dokumentarca Morgana, presenetljivo iskrene in pogumne izpovedi, ki poziva k preseganju predalčkov, v katere družba tlači seksualnost žensk, še posebej tistih v zrelih letih.

Svoje spolno prebujenje je Morgana pregnetla v kratek ekspliciten film, kar je bil prvi korak na poti kariere pornozvezde, producentke in režiserke, ki se v svojih delih ukvarja s temami moči, ranljivosti in spola. Preizprašuje ustaljene predstave o tem, čigave potrebe in želje imajo primat v naši kolektivni zavesti. Režiserki Isabel Peppard in Josie Hess sta za portretiranko pred kamero ustvarili dovolj varno okolje, da lahko Morgana razgali tudi kontradiktorne in kompleksne plati svoje narave. Dokumentarec se ne zadovolji s preprosto dihotomijo "razočarane gospodinje" in "feministične dive": iskreno nastavi zrcalo tudi globokim dvomom in stiskam, s katerimi s protagonistka še vedno bori. Trenutki, v katerih Muses za hip odloži svoj lik neustrašne nekonformistke, razgalijo osebo, s katero se je lahko identificirati, čeprav ne delimo njenih izkušenj.

Dokumentarcu pridih art filma dajejo skoraj sanjski, izpovedni segmenti (pripoved se začne s prizorom, v katerem se pusti protagonistka delno zagrebsti v začasen grob, iz katerega nato vstane v zmagoslavni gesti preporoda). Teme osamljenosti in depresije so prepletene z eksplicitnimi prizori iz Morganinih filmov in s komentarji drugih režiserk na čelu "seksualne revolucije" v filmih za odrasle. Morgana noče biti posebej dražljiv ali provokativen film – razen če koga provocira ideja, da spolno poželenje ne obstaja samo v ozkih okvirih naših predstav o "sprejemljivosti" takšnih ali drugačnih teles in fantazij.

Morgana Muses je na nekaj vprašanj v povezavi s filmom odgovorila tudi v spodnjem intervjuju.

V filmu omenite, da so vaši starši v petdesetih pobegnili iz Jugoslavije. Se vam zdi, da je njihovo kulturno ozadje vplivalo na to, v kakšnem duhu so vas vzgajali v Avstraliji?

Dediščina mojega porekla je imela zame veliko težo. Moj oče je izbiral med selitvijo v Argentino in Avstralijo, in ker je slišal toliko groznih stvari o življenju v Argentini, o Avstraliji pa ničesar, je izbral drugo možnost. Prej je delal v državni službi, ki ga je pošiljala na različne konce države, zato je bil kar tesno vpet v skupnost. Moja mama je imela, kolikor sem razbrala iz njenih zgodb, zelo težko izkušnjo v vojni, zato je pograbila priložnost za odhod. Mislim, da je predvsem ona podedovala tradicionalne vrednote, ki so temeljile na strahu, da se njena hčerka – jaz – ne bo dobro vklopila in da ne bo veljala za idealno ženo, mamo. Tako da najbrž res vidim neko trenje med "staro domovino" in svojimi lastnimi vrednotami.

Zelo odločno zavračate obtožbe, da vaši filmi – kar zadeva upodabljanje nasilja ipd. – mejijo na eksploatacijo. Za vas so oblika odkrivanja in umetniškega izražanja same sebe oz. vaših zanimanj. Kako pa v povezavi s tem vprašanjem gledate na mainstreamovsko pornografijo, ki streže moškemu pogledu?

Ko sem v poznih štiridesetih začela raziskovati svojo seksualnost, sem zbrala pogum, da sem poskusila gledati pornografijo. Kar sem videla, se mi je v veliki meri zdelo silno reduktivno in polno starostne diskriminacije. Zdaj vem, da obstajajo tudi alternative temu mainstreamu, kamor spada tudi moje delo. Ampak če pornografijo opazuješ samo površinsko, skoraj brez izjeme predstavlja ženske, ki ustrezajo merilom lepote v naši družbi. Tudi za to seveda obstaja prostor, ampak mislim, da moramo razširiti dojemanje tega, kdo vse je lahko zastopan v pornografiji.

Razložite mi koncept etične pornografije. Poudarek je, kolikor razumem, na ustvarjanju varnega delovnega okolja in poštenem plačilu za nastopajoče. Se "etika" nanaša tudi na vsebino posnetega materiala?

Da, v resnici gre predvsem za način, kako nastajajo vsebine, in ne za samo naravo teh del. Pomembna so vprašanja poštenega plačila, jasno določenih pogodb, varovanja zdravja, varnosti, pozitivnega vzdušja na snemanju, izrecnega soglasja in odprtega dialoga o tem, kaj se bo zgodilo in kaj ne.

Kje je znotraj tega polja mesto feministične pornografije? Ali ljudje "feministično pornografijo" povezujejo z mehko pornografijo, z nečim, kar je namenjeno samo ženskam? So heteroseksualni moški dovzetni zanjo?

Morda obstaja napačna predstava, da je celoten korpus feministične pornografije videti približno enako in da vzbuja iste občutke – ampak v resnici je žanr enako raznolik, kot je raznolika ženska seksualnost. Določen segment seveda spada v mehko pornografijo in je izrazito ženstven, ker je nekaterim to všeč, ampak zastopane so tudi druge oblike seksualnosti in poželenja. Mislim, da vsi lahko gledajo in bi morali gledati feministično pornografijo, kar ne izključuje heteroseksualnih moških. Nasprotno, mislim, da moramo domnevati, da bi jih zanimalo gledati pornografijo, ki se ujema z njihovimi vrednotami, če imajo to možnost.

Kako ste torej v svojem osebnem iskanju prišli v stik s svetom feministične pornografije, ki na spletu ni ravno očitno izpostavljen kot ena od možnosti?

Šlo je za golo naključje. Pred tem sem posnela svoj kratki film Duty Bound (v dokumentarcu so pojasnjene okoliščine nastanka tega filma) in takrat sem našla razpis režiserke Petre Joy, ki je podeljevala nagrado filmskim prvencem. Zmaga na njenem natečaju mi je odprla nov svet možnosti. Ne gre za to, da tradicionalna pornografija ne bi bila zadostna, a hotela sem imeti občutek, da vsebine, ki jih gledam, predstavljajo tudi mene. Hotela sem prizore s starejšimi ljudmi, z naravnimi in od začetka do konca posnetimi prizori spolnosti – torej nekaj, kar je bilo podobno moji lastni izkušnji. To sem sklenila od takrat naprej ustvarjati.

Ali so vaši filmi dostopni na velikih agregatnih spletnih straneh, kjer je brezplačna pornografija? Bi si želeli, da bi bili? Pornografija na spletu navsezadnje oblikuje pričakovanja ljudi v povezavi s spolnostjo, zato bi vsebine, osredotočene na žensko seksualnost, verjetno marsikomu koristile.

Filmi produkcije Permission 4 Pleasure so dostopni na krasnih plačljivih spletnih platformah, ampak seveda naložimo kake kratke odlomke ali napovednike na brezplačne strani, da bi pritegnili gledalce. Zavedamo pa se, da so te velike strani problematične zaradi svojega monopola; ker ne zaračunavajo vsebin, škodijo neodvisnim ustvarjalcem.

Film Morgana bi lahko bil razmeroma linearna zgodba o opolnomočeni ženski, ki odkrije novo življenje kot seksualno osvobojena producentka pornografije. BDSM-instalacija, ki je spominjala na feniksa in s katero ste počastili svojo petdesetletnico, bi bila lep vrhunec in konec tega pripovednega loka. A v resnici nam Morgana pokaže tudi, kaj vse sledi "srečnemu koncu": vaš boj z nizko samopodobo, dvomi o sebi in depresijo. Ste ves čas nameravali obravnavati tudi temo duševnega zdravja ali pa je to postalo del zgodbe šele sproti? Je bilo ta del intime težko razgaliti pred kamero?

Sita sem bila tega, da me ljudje ne dojemajo v celoti. Hotela sem pokazati, da sem Morgana Muses, sijajna, petdesetletna pornozvezdnica – a obenem sem tudi Morgana Muses, ženska, ki živi z bipolarno motnjo, kar je včasih težko. Ker sem se večino življenja počutila, kot da me nihče zares ne vidi, sem lahko postala vidna samo, če sem se opredelila kot pornozvezda in kot oseba, ki živi z duševno boleznijo. Seveda je težko deliti te naporne, manj glamurozne trenutke, ampak zavezala sem se popolni iskrenosti. Pomagalo je tudi to, da sem zaupala režiserkama, Josie in Isabel.

Prav Josie Hess je bila zelo pomemben del vaše ustvarjalne poti. Kako je vajin odnos prerasel od tega, da vas je pred leti snemala za kratkometražni dokumentarec, do tega, da sta ustanovili produkcijsko podjetje? Kakšna je vajina delitev dela?

Z Josie sva zdaj dobri prijateljici in to prijateljstvo sva čisto nenamerno dokumentirali tudi v Morgani. Čeprav je med nama velika razlika v letih, imava ogromno skupnega, kar naju je povezalo. Kadar snemava igrane kratke filme, po navadi za izhodišče vzameva moj koncept in idejo, ki jo skupaj razvijava v scenarij, ki se ga bo dalo posneti. Pri dokumentarnih vsebinah koncept razvijava skupaj, kar je sicer odvisno od projekta do projekta. Permission 4 Pleasure je predvsem udejanjanje mojih idej; Josie pomaga udejanjiti mojo vizijo.

Vaša zgodba zelo jasno izpostavi starostno diskriminacijo, ki je prisotna v naši družbi. Zakaj seksualnost žensk po 50. letu dojemamo kot nekaj ekstremnega, tako rekoč tabuiziranega, medtem ko je seksualnost 20-letnic vseprisotna? Je to povezano s tradicionalnimi lepotnimi ideali Zahoda?

O tem bi lahko napisala cel esej ali pa pripravila TED-predavanje, kar bi morda res morala narediti. Če poenostavim: še vedno živimo v pretežno patriarhalnem svetu, ki je podvržen moški perspektivi. Zato so praviloma marginalizirana vsa telesa, ki ne spadajo v kanon tradicionalnih lepotnih standardov. Noro je pričakovati, da bodo ženske (oziroma kdor koli) nehale biti seksualna bitja, ker so prestopile mejo tridesetih ali ker njihov trebuh ni popolnoma raven. Bog ne daj, da bi omenjali, da se številnim ljudem zdijo posamezniki, ki ne ustrezajo lepotnim normam, spolno privlačni. To je ista kultura, v kateri je za moške sramota, če javno priznajo, da so jm privlačne debele ženske. Vse skupaj je samo za na odpad.

Kakšno stališče imate do terminov, kot sta cougar (ang. za žensko, ki išče odnose z mlajšimi moškimi) in MILF? Gre za utrjevanje negativnih stereotipov ali za osvoboditev od njih?

Nekaterim ženskam so te oznake všeč, prilastile so si jih in jih uporabljajo za lastno opolnomočenje. Meni se ne zdijo posebej koristne, ker znova poudarjajo idejo starosti. Z MILF pogosto označijo vse ženske po 25. letu, s "pumo" pa tiste po tridesetem, mogoče štiridesetem. Seveda pa je to kompleksna tema in ne morem govoriti v imenu drugih.

V filmu izjavite, da Berlin dojemate kot svoj "pravi dom“, kot kraj, kjer se počutite najbolje. Je Evropa (oz. Nemčija) res bolj odprta v odnosu do seksualnosti kot Avstralija? Ali pa je šlo pri tem za vašo lastno travmo, povezano z odraščanjem in prejšnjim življenjem v Avstraliji? Ste se zdaj že spravili s svojo domovino in tudi tam našli mir?

Najbrž gre res za kombinacijo obojega, ampak Berlin je resnično bolj odprt, ko gre za vprašanja seksualnosti in let. V Avstraliji še vedno obstaja zelo močna struja konservatizma, ki se je moramo otresti.

Ko ste se preselili v Berlin, izvemo, da ste živeli od denarja, ki vam je pripadel ob ločitvi. Se je v vaši veji industrije mogoče preživljati z lastnim ustvarjanjem in obenem obdržati ustvarjalno svobodo?

Za vsakega umetnika je to težek boj. Imam redno službo, s katero podpiram svoje ustvarjalno udejstvovanje. Trenutno živim v Melbournu in sem za polovični delovni čas zaposlena v trgovini z erotičnimi pripomočki. Zdaj ko je karantene konec, se ukvarjam s filmskimi produkcijami za leto 2021.

Kaj bi na srce položili ženski, ki še vedno živi "ujeta za fasado svojega življenja", kot temu rečete v filmu? Je raziskovanje lastne seksualnosti ključnega pomena pri odkrivanju posameznikove identitete in sprejemanju sebe?

Pomembno se je zavedati, da te stvari terjajo svoj čas; vsak bo pri sebi vedel, kdaj je čas, da se poda na pot raziskovanja. Ljudi opogumljam, naj jih ne bo strah, ker obstaja luč na drugem koncu predora. Čeprav tega zdaj morda še ne verjamete, boste našli ljudi, ki imajo podobne interese in želje kot vi; to bo vaša nova družina.