Poleg množice sodelovanj, ki jih je nanizala skozi leta, samostojno ustvarja tudi glasbo za filme, gledališče in radijske igre. Njen prispevek k zgodovini glasbe pa prihaja tudi iz založb Moabit Musik in Monika Enterprise, ki ju vodi.

Čvrsta, mračna, trpka in bistra so pridevniki, ki opisujejo njeno zadnjo ploščo Moment, ki je izšla konec leta 2018. Z materialom, s katerim pluje med balado in žalostinko, sintetičnim in govorjeno besedo, himničnim in abstraktnim, se je podala na turnejo po svetu, ki je vključevala tudi nastop v Savdski Arabiji. Gudrun Gut je bilo mogoče lanske jeseni slišati na goriškem festivalu Pixxelpoint, na letošnji dan žena pa bo nastopila v Gradcu v Avstriji na sklepnem dnevu festivala Elevate.

Vabljeni k branju intervjuja!

Na vašem novem albumu so vse pesmi vaše avtorsko delo, z izjemo Boys Keep Swinging, ki jo podpisujeta David Bowie in Brian Eno, ter na plošči sledi pesmi Baby, I Can Drive My Car. Kako je pristala na albumu in čemu na prav te mestu?
Na svoje albume vselej vključim po eno priredbo dela nekega drugega avtorja, v zadnjih letih pa se mi je nakopičilo ogromno različnih pesmi, priredbe katerih sem si želela narediti. Pravzaprav je bilo naključje, da sem se na koncu odločila za točno to pesem. Sodelovala sem namreč na pogovoru, ki so ga v Berlinu posvetili Davidu Bowieu in na katerem smo si izmenjali zgodbe, povezane z njim. Vsak od nas si je izbral eno od njegovih pesmi in pripovedoval, kako je Bowie vplival na njegovo življenje in ustvarjanje. Naj povem, da sem že tako ali tako velika Bowiejeva oboževalka, ta pogovor pa me je napeljal na to, da sem se znova intenzivneje potopila v njegov opus. Za priredbo na svojem albumu sem sprva izbrala več pesmi, ki sem jih preizkusila, kako bi bile slišati v moji priredbi, na koncu pa sem se torej odločila za Boys Keep Swinging.

Ta odločitev se mi je zdela prava tudi zaradi teme pesmi. Med glasbenimi producenti ženske namreč še danes predstavljamo zgolj kakšnih deset odstotkov in smo še zmeraj nekakšne izobčenke, ki se spopadajo s tem zajetnim maskulinim sistemom. Zato se mi je zdelo, da lahko moja priredba pesmi Boys Keep Swinging v sebi nosi zabaven pomenski zasuk. Sicer pa sem Bowieja v njegovih berlinskih letih poznala v klubu SO36, kjer smo z Malario! zelo pogosto koncertirale. Tako da je zabavno tudi to, da bom kmalu nastopila tam, kar me zelo veseli, saj že kakšna štiri desetletja nisem stala na tistem odru.

Čeprav so za vami mnoga leta studijske dejavnosti, ste šele leta 2007 izdali svoj prvi samostojni album, ki ste ga naslovili I Put a Record on. Čemu šele tedaj? Glede na veliko število sodelovanj pa me zanima tudi, po katerem ključu izbirate svoje sodelavce.
Pravzaprav sem pred albumom I Put a Record on že leta 1996 izdala samostojni album Members of the Ocean Club, vendar sem na njem gostila toliko drugih glasbenikov, da ta pač ni izpadel kot moj samostojni izdelek. Nasploh veliko sodelujem z drugimi ustvarjalci, ki bi jih označila predvsem za prijatelje umetnike. Pri mojih sodelovanjih gre pogosto za nova poznanstva, ko se, denimo, seznanim z nekogaršnjim delom in dobim vtis, da bi bilo zanimivo sodelovati s tem določenim ustvarjalcem.

Sicer sem na primer Antye Greie poznala že od prej prek njenega dela, osebno sva se spoznali pozneje, ko sva obe nastopali v Moskvi. Zaradi skupnih interesov sva se odločili, da bi lahko kaj ustvarili skupaj in tako sva pred desetletjem izdali skupni album pod imenom Greie Gut Fraktion. Še enega svojega pomembnega sodelavca, člana zasedbe Faust Joachima Irmlerja sem spoznala na festivalu Klangbad. Zazdelo se mi je, da bi bilo zanimivo sodelovati z nekom, ki ima korenine v nemškem popu, poleg tega gre pri naju za dobro kombinacijo, saj je on človek klaviatur, med tem ko sem jaz prejkone človek bobnov. Hkrati pa je on tudi zelo dober improvizator, medtem ko sem si bila sama v času najinega sodelovanja manj blizu z improvizacijo.

Dejavni ste tudi kot vodja glasbenih založb Moabit Musik in Monika Enterprise, ki imata v svojih katalogih že mnoge izdaje. Kateri ustvarjalci so pristali pod vašo založniško streho?
Pri obeh založbah izdajam pretežno glasbo, ki so jo ustvarile ženske, nista pa namenjeni izključno temu. Založba Moabit je namenjena ponovnim izdajam mojih preteklih zasedb Malaria! in Matador, poleg tega pa je usmerjena v spoken word, torej v govorjeno besedo, gre za tako rekoč nišno založbo. Pod njenim okriljem je med drugim izšel material, ki sem ga ustvarila z imeni, kot sta Myra Davies in Danielle de Picciotto. Vendar kot rečeno tudi Monika Enterprise ni založba, ki bi izdajala izključno stvaritve glasbenic, saj je pod njenim okriljem izšlo tudi že kar nekaj albumov, ki jih podpisujejo moški avtorji.

Ste torej ustvarjalka in založnica, ki pod okrilje jemlje pretežno ženske ustvarjalke, ki so v precej drugačnem položaju kot njihovi moški kolegi. Je v glasbeni sferi glede tega kakor koli drugačno stanje kot denimo v filmski, ki je v zadnjem času najbolj izpostavljena?
V glasbeni sferi stanje nikakor ni bolje kot v drugih. Menim celo, da je glasba ena najslabših umetnostnih sfer za ženske, saj je navsezadnje zelo usmerjena na telesnost. Vendar menim tudi, da se stanje precej izboljšuje. Ozaveščenost je zagotovo večja na bolj podtalnih scenah in se dejansko veča tudi na širši popularni sceni, še zmeraj pa je veliko neenakosti. Pomembno je na primer, da vse več organizatorjev festivalov v svoj program vključuje več nastopajočih žensk. To je med drugim pomembno z vidika, da brez priložnosti nastopanja tudi nimaš priložnosti biti vse boljši.

Po izdaji svežega albuma ste lani nastopili tudi v Savdski Arabiji, na Kitajskem in v Rusiji. Kakšne vtise ste prinesli od tam?
Fantastične. Na Kitajskem sem nastopala že v preteklosti, tokrat pa sem nastopila v Šendženu na šesti izvedbi izvrstnega festivala Tomorrow, kjer sta bila odziv občinstva in moja celotna izkušnja prekrasna. V Savdski Arabiji, kjer je nastop organiziralo nemško veleposlaništvo, je bilo konkretno drugače. Dogodek je potekal namreč na izolirani, precej odročni lokaciji. Kot je znano, v savdski družbi veljajo zelo stroga pravila – četudi v zadnjem času sicer prihaja do premikov na bolje – v zasebni sferi pa je svoboda neprimerljivo večja in tako je bilo tudi na tej zamejeni lokaciji. Dogodek je vključeval DJ-sete in nastope v živo, poleg mene sta iz Berlina nastopili še mlada DJ-ka Charlotte Spiegelfeld in Pilocka Krach, tako da smo dejansko predstavljale tri generacije ustvarjalk. Po nastopu je k nam pristopilo več Savdijk, ki so bile skrajno navdušene nad tem doživetjem. Tudi v Rusiji je bilo fantastično.

Nasploh me pri nastopanju po svetu navdušuje, da skoraj povsod spoznaš še nekaj tamkajšnjih glasbenikov. V Rusiji je bilo še posebej navdušujoče, saj sem spoznala kar nekaj res zanimivih ustvarjalk, ki so me prav založile s svojo glasbo. Prijetno je spoznati, da praktično povsod po svetu obstajajo specifične ustvarjalne scene, četudi so ponekod popolnoma majhne in predhodno sploh ne veš zanje. Prevzela me je, denimo, scena v romunskem mestu Cluj – Nemci ga imenujemo Klausenburg –, kjer sem nastopila v Nemškem kulturnem centru. Prisotnih je bilo veliko študentov in nekateri izmed njih so izvrstni programerji, ki s tem znanjem in z nasploh veliko talentiranostjo ustvarjajo osupljive izdelke v polju digitalnih umetnosti.

Bi kot glasbenica, ki nastopa po svetu, in založnica, ki je ves čas v stiku z dogajanjem na sceni, izpostavili kak novejši ali za vas osebno zanimiv trend na glasbenem področju?
Trenutno mi je zagotovo daleč najzanimivejši kolaborativen način pristopa k delu, kjer imamo opravka s kolektivi, v katerih sodeluje veliko ljudi. Gre torej za ohlapnejše povezane ustvarjalce, saj nimamo opravka s stalnimi postavitvami. Ta ideja mi je med drugim všeč, saj dandanes nedvomno živimo v velikem globaliziranem svetu, kjer je neizogibno, da sodelujemo eden z drugim. Delo v kolektivu je odličen način za razvijanje sposobnosti razumevanja drugega in nasploh v kolektivnem načinu dela vidim prihodnost. Tudi prihodnost založbe Monika Enterprise vidim v nadaljnjem razvijanju kot Monika Werkstatt (delavnica, op. n.), ki je kolektiv ustvarjalcev, povezanih z obema mojima založbama. In ta kolektiv sčasoma postaja vse širši, saj se pridružujejo prijatelji od prijateljev od prijateljev … Naši nastopi so večinoma improvizatorske narave, kar pomeni tudi, da se pri tem kot glasbeniki ločimo od te neke nastopaške narave. Nedavno pa sem bila v studiu v Berlinu z newyorškim Soundwalk Collective, pri katerem je v igri zanimiv kolektiven producentski pristop. Moja vloga v tem kolektivu so predvsem bobni in občasno vokali ter tudi koprodukcija teh posnetkov.

V Berlinu živite od študentskih let dalje. Gre za mesto, ki je v tem času šlo skozi več zelo raznolikih obdobij. Koliko in kako se je Berlin spremenil v vaših očeh v tem času?
Berlin je že od nekdaj zelo energično mesto, v katerem obstaja velika množica kulturnih scen, ki se vsaka po svoje trudijo ustvariti nekaj, in zaradi tega je lahko življenje tukaj prav fino razburljivo. Mesto ima res veliko mladega prebivalstva, ves čas se priseljuje veliko mladih z vseh mogočih področij ustvarjanja. Z mladimi ustvarjalci, ki pridejo v mesto, se vzpostavljajo tudi nove skupnosti. Berlin je še zmeraj mesto, ki daje precej svobode, čeprav se ta žal dandanes na več načinov tudi krči. Denimo na glasbeni sceni nekatera prizorišča nimajo druge izbire, kot da zaprejo svoja vrata, saj si zaradi vse večje gentrifikacije ne morejo privoščiti vse višjih najemnin, ki jih ta prinese s sabo.

S ponorelim poskokom najemnin v zadnjih nekaj letih se seveda spopada tudi prebivalstvo, nekoč je bil najem stanovanja v Berlinu namreč zelo poceni. To višanje najemnin je posledično težavno pravzaprav tudi za umetnost, saj umetniki praviloma niso ljudje, ki bi zaslužili ogromno denarja. Posledično si mnogi preprosto ne morejo več privoščiti življenja v tem mestu. Kot ustvarjalec pač moraš biti običajno časovno in prostorsko čim svobodnejši, le tako lahko tudi eksperimentiraš, kar je prejkone nujno za umetniško ustvarjanje. Vendar k sreči smo v zadnjem času priča prizadevanjem in dejavnostim za zajezitev višanja najemnin ter lahko le upamo, da ne bo Berlin s tega vidika postal kot London ali New York.

V zgodnjih 80. letih preteklega stoletja ste bili del berlinske subkulture, ki se je v zgodovino zapisala kot genialni diletanti (nem. geniale Dilletanten, op. n.). Kakšno obliko ima po vašem diletantstvo danes, tudi zaradi vsesplošne dostopnosti hitro razvijajoče se tehnologije?
Na neki način sem še zmeraj tako imenovana genialna delitantka (smeh). Nisem klasično izobražena glasbenica, pravzaprav bi se prej označila za ustvarjalko kot glasbenico v ozkem smislu. Poleg tega je zame ustvarjanje glasbe nekaj nenehno novega, tako da sem zelo odprta za vse in v končni izdelek rada vključim tudi tisto, kar je nastalo kot napaka med ustvarjalnim procesom. Oznaka genialni delitanti mi je pogodu tudi, ker menim, da se ljudje v svojem bistvu skozi življenje ne spremenimo tako zelo. Je pa res, da je za mano ogromno "poskusov in napak", tako da imam danes seveda bistveno več izkušenj kot nekoč, zaradi česar so se spremenile moje sposobnosti kot producentka. Še zmeraj pa drži, da sem kot majhen otrok, ko se lotim ustvarjanja nove pesmi.

Berlin je seveda usodno zaznamoval zid, ki je mesto delil vse do leta 1989. V nasprotju z nekaterimi prepričanji je tudi v vzhodnem delu mesta obstajala precej živahna alternativna scena. Koliko ste bili na Zahodu seznanjeni s tem, kaj ustvarjajo na drugi strani zidu? In kako je bilo po padcu zidu – sta se ti dve sceni kmalu spojili?
Bolj kot ne se je po padcu Berlinskega zidu res sčasoma oblikovala scena, na kateri ni več čutiti te deljenosti na Vzhod in Zahod. S svojega vidika lahko povem, da je pri moji založbi Monika izšlo kar nekaj izdelkov glasbenikov, ki prihajajo iz nekdanjega Vzhodnega Berlina, med njimi je, recimo, tudi prej omenjena Pilocka Krach. In tudi kar nekaj mojih zdajšnjih prijateljev je glasbenikov iz zasedb, ki so bile del takratne pankovske scene na drugi strani zidu, kot so na primer člani Tarwater in To Rococo Rot. Pravzaprav se nam je zdelo naravnost presenetljivo, koliko stvari nam je bilo z ustvarjalnega vidika skupnih. Nismo prav veliko vedeli, kaj ustvarjajo na Vzhodu in pravzaprav sem bila v času deljenega Berlina zgolj dvakrat v vzhodnem delu mesta.