V prevodu Iztoka Ilca je nedavno izšlo najnovejše delo Michela Houellebecqa, naslovljeno Serotonin, sedmi roman tega 64-letnega francoskega književnika. Takoj po izidu je postal prodajna uspešnica, deležen pa je tudi ocen, da gre za eno najrelevantnejših knjig tega oziroma preteklega leta.

Vse od izida njegovega drugega romana Osnovni delci v letu 1998, ki mu je prinesel svetovno slavo, so njegove stvaritve in javne izjave deležne velike pozornosti ter pogosto razdvajajo tako kritiško kot laično srenjo. Houellebecq pa je v knjigi Public Enemies (izdani leta 2008 v obliki pisemske korespondence z zvezdniškim filozofom Bernard-Henrijem Levyjem) ironično zapisal o sebi: "Povprečen avtor brez sloga, ki je literarno zloglasnost dosegel zaradi neznačilne napake v presoji kritikov, ki niso razumeli zgodbe."

Rado se mu pripisuje občutek za ironijo Gustava Flauberta ter družbeno natančnost Emila Zolaja ali Honoreja Balzaca. Vendar čeprav gre za enega najbolj branih avtorjev našega časa, se mu paradoksalno kot javni osebnosti ne prisluhne zares, četudi so njegove izjave zaradi svoje provokativnosti ali pa neposrednosti običajno zelo odmevne. Po drugi strani pa mu prinašajo tudi neslavni sloves islamofoba, mizantropa, perverzneža ...

Več njegovih del je bilo označenih za preroška, s čimer se sam ne strinja. Romaneskni prvenec Razširitev področja boja iz leta 1994 se bere tudi kot komentar na vse večjo moško spolno frustriranost. V Platformi, ki je izšla le nekaj dni pred napadom na newyorška dvojčka, je pisal o terorističnem napadu na letovišče na Tajskem, namenjeno spolnemu turizmu. Njegov predzadnji roman Podreditev – v leto 2022 postavljena politična distopija, v kateri igra veliko vlogo tudi vprašanje sprejemanja islama oziroma predvsem vprašanje političnega oportunizma –, pa je izšel prav na dan, ko so pripadniki islamske skrajne skupine Al Kaida v Parizu izvedli krvavi napad na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo.

Če se je še lani na veliko poudarjalo, da je njegov najnovejši Serotonin predvidel predvsem proteste rumenih jopičev, ki so le malo kasneje pretresali Francijo, pa je letošnje leto naplavilo še nujo po družbeni samoosamitvi, za katero se iz popolnoma drugih razlogov odloči glavni lik v Serotoninu. V delu spremljamo namreč zgodbo 46-letnega, globoko depresivnega ter kesanja in obžalovanj polnega Florent-Clauda Labrousta, po izobrazbi inženirja agronomije (tako kot Houellebecq), ki se odloči, da se bo preprosto umaknil iz življenja, se samoosamil. "V Serotoninu gre predvsem za to, da se glavni lik izneveri vsem in ne nazadnje tudi samemu sebi. Houellebecq je Serotonin označil za roman o izdajstvu in obžalovanju," med drugim pravi prevajalec Iztok Ilc. Skozi knjigo se seznanimo tudi s Florent-Claudovimi nekdanjimi sopotnicami, vendar je razbrati, da tudi ženski liki končajo osamljeni in nesrečni oziroma so neizbežno na poti tja.

Roman skozi dogajanje, povezano s Florent-Claudovim prijateljem iz študentskih let, kasnejšim kmetovalcem, razkriva pogubne vplive globalizacije in liberalnih politik EU-ja za francosko podeželje. Ukrepi so tamkajšnje kmetovalce spravili na kolena, nato pa še – s puškami v rokah – na cestne zapore in privedli do seveda neuspešnega ruralnega upora proti urbani tehnokraciji. Houellebecq opominja, da bo Francija pogubljena, če bo še naprej žrtvovala svojo identiteto za utopične ambicije globalizacije.

Eden izmed pomembnih motivov knjige je tudi brezmočnost, pa naj gre za čustveno, spolno, politično ali gospodarsko. Glavni lik ima kljub podkrepljenosti z močnim novim antidepresivom captorixom (poimenovanje je Houellebecqova domislica in namiguje na ujetništvo), ki mu zvišuje raven serotonina, hkrati nepojmljivo visoko raven kortizola in po zdravnikovih besedah nič manj kot umira od žalosti. Tako Houellebecq skozi knjigo prek zatona človekovega organizma slika tudi zaton družbenega organizma.

Vabljeni k branju intervjuja s prevajalcem Iztokom Ilcem!

Houellebecq je z deli, prevedenimi v mnoge jezike po svetu, od konca 90. let minulega stoletja osrednje zvezdniško ime francoske literarne scene. Kakšno je po vašem mnenju njegovo mesto kot sicer še živečega avtorja v francoski literarni zgodovini na eni strani in na sodobni svetovni literarni sceni na drugi strani?
Houellebecq je predvsem zelo natančen opazovalec sodobnega sveta. Nekje sem prebral, da ga bodo v prihodnosti brali kot kronista današnjega časa, tako kot danes beremo Balzaca, skozi čigar dela dobimo vpogled v francosko družbo njegovega časa. S tem bi se kar strinjal. Houellebecq ničesar ne olepšuje, ničesar ne zamolči. Menim, da se ga je prijel sloves kontroverznega pisatelja, ker njegovi romani plašijo bralca in v njem vzbujajo nelagodje.

Houellebecqova dela sporočajo, da ta svet preprosto ni v redu. Seveda ni edini avtor s tem sporočilom. Da je obveljal za kontroverznega pisatelja, je seveda tudi del uspešne marketinške strategije. Pri tem ima kar nekaj masla na glavi predvsem anglosaški bralski svet, ki ima po mojem mnenju precejšnje težave z neposrednostjo in tako takšne avtorje takoj označi za kontroverzne ali naporne, ker se ne trudijo ugajati.

Gre za enega tistih avtorjev, glede katerih se tako laična kot strokovna javnost sprašujeta, koliko je njega samega v njegovih protagonistih. Kakšna je vaša ocena glede tega vprašanja?
Menim, da je njega v njegovih likih kar precej. Kot rečeno, ga imajo mnogi za kontroverznega pisatelja, s čimer pa se sam ne strinjam. Gre predvsem za pisatelja, ki se samo odziva na patologije in protislovja sodobnega sveta, ki je konec koncev žrtev kapitalističnega sistema. To večinoma neizbežno vzbuja v nas tesnobo, ki jo pač prelije v svoja dela. Zanimivo pa je – če ga pozorno beremo –, da je v resnici veliko bolj občutljiv in čustven, kot se mu pripisuje na prvi pogled. Mogoče ima samo težave pri spletanju toplejših stikov z drugimi in je zaradi tega obveljal za tečnega in kontroverznega. Houellebecq je eden tistih avtorjev, za katere moraš imeti nekoliko privzgojen okus.

Kakšna je relevantnost Houellebecqovih del za današnji svet? Več njegovim delom so pripisali preroštvo. Kako gledate na ta preroški status, ki se ga je prijel? Ali so bolj na delu predvidevanja, ki izvirajo iz njegove sposobnosti pronicljivega opazovanja zdajšnjega trenutka?
Menim, da je to pripisovanje preroškosti kakemu avtorju predvsem stvar marketinga. Houellebecq sam zase pravi, da ni ničesar prerokoval, temveč da je na podlagi dejstev aktualnega dogajanja zgolj logično sklepal, kaj lahko sledi. Za Platformo je dejal, da teroristični napad na letovišče s spolnim turizmom sredi muslimanskega okolja ne terja veliko domišljije. Tudi zaradi zblojene kmetijske politike, ki uničuje lokalno pridelavo, bo prav tako prej ali slej počilo, o čemer beremo v Serotoninu.

Kateri vidik Houellebecqovega pisanja je za vas osebno najzanimivejši?
Zagotovo njegov smisel za humor, premore namreč zelo subtilno pikrost. Včasih kot bralec niti ne veš zagotovo, ali je kaj sploh mišljeno kot smešno. Je pa v njegovih knjigah tudi veliko depresivnega, kdaj tudi dolgovezi, vendar recimo, da mu je zaradi vseh drugih kvalitet to oproščeno (smeh). Poleg humorja mi je zelo všeč še njegova lucidnost in pronicljivo opazovanje situacij. V tem je boljši kot v opisovanju karakterjev.

Serotonin je vaš prvi prevod kakega Houellebecqovega dela. Do katere mere se pred začetkom prevajanja seznanite z avtorjevim opusom?
Vsekakor je smiselno njegov opus čim bolje poznati. Houellebecqa sem prvič bral, ko je zaslovel s knjigo Osnovni delci, odkar je minilo že več kot 20 let. Kot naslednjo sem prebral Platformo, nato pa daljše obdobje ničesar njegovega. Pred približno dvema letoma sem se mu znova posvetil ter prebral Zemljevid in ozemlje, nato njegov prvenec Razširitev področja boja, Možnosti otoka se še nisem lotil, prav te dni pa sem prebral Podreditev, torej predhodnico Serotonina.

Ste pred začetkom prevajanja Serotonina poznali že obstoječe prevode njegovih drugih del v slovenščino? Ste kakorkoli sledili ali se pri čem zgledovali po preteklih prevodih v slovenščino, ki sta jih podpisala Marko Trobevšek in Mojca Medvedšek?
Prevajalec mora slediti svojim lastnim odločitvam, tudi če se precej razhajajo z že obstoječimi prevodi del določenega pisatelja. Nekatere Houellebecqove knjige sem prebral v izvirniku, nekatere v prevodu, a branje prevodov ni vplivalo na moje delo.

Ste, preden ste se sami lotili prevajanja Serotonina, bili morda že seznanjeni s prevodom tega romana v kateri drugi jezik? Ste se pri branju slovenskih prevodov drugih Houellebecqovih del kdaj "spotaknili" ob kakšne rešitve, za katere se sami nikakor ne bi odločili?
Da, poznam angleški prevod in prevajalca Shauna Whitesida, ki mi je že pred časom posredoval svoj prevod. Nanj sem se obrnil pri nekaterih dilemah, saj so nekatere zadeve v francoščini kdaj pa kdaj konkretno zapletene. Vendar sem videl, da se je Whiteside v veliki večini primerov odločil za rešitve, h katerim sem se tudi sam nagibal. Angleški prevod mi je tako služil predvsem kot nekakšna potrditev, da sprejemam prave odločitve. A to ni nič posebnega. Prevajalci večkrat kot ne preverjamo svoj prevod z drugimi.

Na vprašanje, ali bi sam kaj drugače zastavil od drugih slovenskih prevajalcev, težko odgovorim, saj bi moral njihove prevode brati primerjalno z izvirnikom. S tem pa se nisem ubadal. Zagotovo je "težava" nas prevajalcev, da pri prebiranju prevodov – tudi iz jezikov, ki jih ne obvladamo –, precej hitro zaznamo, da določena prevajalska rešitev nemara ni bila zares najboljša. Na kratko povedano: prevajalci kratko malo drugače beremo.

V prevodu Serotonina ste na dveh mestih zapisali opombo, da gre v izvornem besedilu za napako avtorja. Ena je bila navedba napačnega albuma skupine Pink Floyd, druga pa navedba napačnega bibličnega besedila. Ste sami zaznali ti dve napaki? Hkrati me zanima, ali menite, da gre pri tovrstnih napakah za dejanske napake avtorja ali bi lahko šlo za napake, ki jih avtor "podtakne" svojemu prvoosebnemu pripovedovalcu? Še posebej avtor, kot je Houellebecq, v čigar delih je prisotnega veliko navajanja tujih stvaritev, kdaj tudi povsem izmišljenih ...
Za napako pri albumu skupine Pink Floyd sem izvedel iz nekega francoskega televizijskega omizja, posvečenega Serotoninu takoj po njegovem izidu. Zaradi tega sem postal pozornejši na navedbe takšnih in drugačnih realij. Izkazalo se je, da izvirnik vsebuje še kar nekaj drugih napak, ki pa so v prevodu odpravljene, saj vseh ni smiselno navajati v opombah – kot takšne lahko izpostavim recimo nekatere letnice in za bralca ne zares bistvene malenkosti. V primeru Pink Floydov in svetopisemskega stavka pa sem se vendarle odločil za opombo, saj še vedno ostaja sum, da je Houellebecq te pomote svojim likom podtaknil, hkrati pa ne bi izpadlo kot moja napaka (smeh).

Včasih je nenamerne in namerne napake težko ločiti. V večini primerov pa vsekakor gre za napako njega kot avtorja. To je preprosto razvidno iz besedila, iz celotnega konteksta, iz načina, kako je organiziran potek zgodbe in koliko podrobnosti sicer točno navaja. Houellebecq v intervjujih večkrat pove, da rad kombinira resničnost in izmišljije. A je kljub temu praviloma razvidno, kaj je izmišljeno in kje gre za nehoteno napako. Seveda ni ne prvi ne zadnji pisatelj, ki se kdaj preprosto zmoti.

Houellebecq je v nekem intervjuju dejal, da je enemu izmed svojih protagonistov položil v usta nek sicer precej vulgaren stavek zgolj zaradi njemu kot piscu všečne aliteracije. Koliko težav lahko tovrstni manevri povzročijo prevajalcu?
Kot prevajalec moraš aliteracije in podobno jezikovno poigravanja prepoznati. Pri vsej kopici besedila, ki je vrh vsega napisano v skoraj skribomanski maniri, se seveda zgodi, da tega vedno ne prepoznaš. Tovrstne pisateljeve poteze lahko ostanejo nezaznavne tudi pri delu domačega bralstva. Kdaj gre tudi za povsem zasebne šale. Naj se glede tega navežem na predhodno vprašanje, glede Houellebecqovega navajanja izjav ali del drugih ljudi. Neredko namreč zapiše, da je nekdo nekoč rekel to in to. In kot prevajalcu ti ne preostane drugega, kot da to izjavo poskušaš najti na spletu in preveriti, ali ne gre za dobesedni citat. Če prevedek v slovenščino že obstaja, ga moraš seveda poiskati.

V prevodu Serotonina je še posebej veliko vejic in vrinjenih stavkov ter nasploh veliko res zelo dolgih povedi. Katere posebnosti Houellebecqove uporabe jezika bi izpostavili v navezavi na to in tudi sicer?
Veliko vejic izhaja preprosto iz tega, ker so njegove povedi pogosto zelo dolge, gre za res dolge tirade misli. Seveda je po drugi strani v izvirniku bistveno manj vejic, saj je v francoščini bistveno več deležij in deležnikov. V slovenščini moramo to razvezovati v odvisne stavke. Slovenščina pa je pri vejicah zelo natančna, tako da jih je v končnem izdelku seveda veliko.

Kot posebnosti Houellebecqovega jezika bi izpostavil predvsem njegov zelo natančen način izražanja in subtilno piker humor. To se kaže pri zanimivi ironični rabi administrativnih izrazov, ki jih vrine v kak drug kontekst. Prevajalec mora imeti tako rekoč vklopljeno anteno, da prepozna primere, ki so na prvi pogled videti povsem običajni, vendar pa lahko v administrativnem registru pomenijo nekaj drugega. Nasploh je pri njem zanimivo, kako meša visoke in nižje registre v istem stavku, na kar mora biti prevajalec še posebej pozoren. V njegovem pisanju je prisotnih tudi veliko francoskih kulturnih specifik. Ko se denimo roga kakšni zgolj v Franciji znani osebnosti, nefrancosko bralstvo humornih podtonov ne more zaznati.

Houellebecq uporablja precej visok jezik z veliko evrokratskimi izrazi. Dejansko je tako kot protagonist Serotonina tudi on po izobrazbi inženir agronomije in je nekaj časa tudi delal na tem področju, dokler mu niso Osnovni delci prinesli tolikšnega uspeha, da se je lahko posvetil samo pisanju. Njegov slog mi je vsekakor všeč, med drugim tudi zato, ker mi je kot prevajalcu ponujal širok manevrski prostor za različne strategije. Govorim o lovljenju različnih registrov, razmerja med povsem tehničnimi izrazi in njihovo ironično rabo izven konteksta in še bi lahko našteval.

Ali prevajanje romanesknega dela iz francoščine v slovenščino zahteva kdaj tudi poseganje v avtorjev slog? In katera je bila največja prevajalska dilema, s katero ste imeli opravka v primeru Serotonina?
V avtorjev slog se posega zgolj toliko, kolikor je potrebno zaradi slovenske jezikovne norme. Včasih je denimo pač treba postaviti kako piko, vejico, podpičje ali pomišljaj več, da se bralec ne izgubi v besedilu. Kdaj je treba tudi obrniti kak stavek, da je členitev po aktualnosti primernejša za slovenščino. Pri prevajanju Serotonina sem naletel na kar nekaj orehov. Izpostavil sem že Houellebecqove res zelo dolge povedi. Še tako pozoren bralec se lahko kdaj lovi, kje je zdaj glavni stavek in kaj se navezuje na kaj. Če se pri takšnih povedih spotaknem, jih dam raje za nekaj časa na stran in se jim posvetim kasneje, morda tudi vprašam koga za mnenje. Vselej obstajajo orehi, ki si jih prevajalci puščamo za konec, a na neki točki se je preprosto treba odločiti. Obstaja sicer strategija, h kateri pa se slovenski prevajalci ne zatekamo. V tujih prevodih sem že zaznal, da je prevajalec kakšno zagatno zadevo preprosto izpustil (smeh).

Serotonin je v francoskem izvirniku izšel januarja lani, slovenski prevod pa v začetku letošnjega junija. Kako ste se lotili dela in koliko časa je minilo do končne različice prevoda?
Nasploh je pri meni delo odvisno predvsem od koncentracije, kar je lahko ne nazadnje povezano tudi z letnim časom. Serotonina sem se lotil v začetku lanskega poletja, kar je zame precej ugoden čas, saj se poleti običajno ne dogaja prav veliko. Prvo različico prevoda sem imel tako pripravljeno še pred odhodom na nekajtedensko oktobrsko bivanje na prevajalski rezidenci v Arlesu v Franciji.

Prevajalci delamo različno. Nekateri želijo imeti že takoj izpiljene stavke, drugi želimo imeti pred sabo celotno gmoto prevedenega besedila, da ga nato pilimo. Seveda je bolje, da je tega piljenja čim manj. Vendar je to zelo odvisno od vsakodnevne koncentracije, so dnevi, ko se ti zdi, da grizeš v beton, in so dnevi, ko prevod izpod prstov nastaja kar sam od sebe. Potrebnega je tudi veliko stvarnega preverjanja, v primeru Serotonina veliko evrokratskih dejstev. Na omenjeni rezidenci v Arlesu sem se torej posvetil piljenju prevoda in si za to početje, ker nisem bil pod kakšnim hujšim časovnim pritiskom, vzel čas do januarja.

Ste nemara izkoristili rezidenco tudi za to, da bi se podali h kateri izmed lokacij ali na katero izmed poti, ki skozi Francijo vodijo glavnega protagonista Florent-Clauda Labrousta?
Ne, nisem se odločil za kaj takega. Ulični pogled na Googlovih zemljevidih je prava zlata jama podatkov za prevajalce, saj si takoj lahko ogledamo določeno zgradbo ali mesto. Opisi krajev ali stavb v izvirnikih niso vedno prav nazorni in v nekaterih primerih za prevajalca predstavljajo precejšnjo težavo, s sliko pred sabo je precej lažje.

V več kritikah Houellebecqovih del so prisotni očitki, da so njegovi ženski liki nerazdelani. A se vam zdi ta kritika sploh smiselna, glede na to da imamo opravka s prvoosebnimi pripovedovalci moškega spola, ki praviloma tako ali tako nimajo ravno poglobljenih pogledov na ali odnosov z drugimi člani družbe?
Saj tudi Houellebecqovi moški liki niso razdelani, niti njegov glavni lik ne zares. Prav tako se ne bi strinjal, da so njegovi glavni liki mizogini. Menim, da ima Florent-Claude Labrouste v osnovi enak odnos do vseh ljudi, nato pa je njegovo nadaljnje dojemanje odvisno od tega, kakšen vtis naredijo nanj. Svojega najboljšega prijatelja iz študentskih let opisuje z veliko simpatije, kake druge moške opiše pa z veliko antipatije. Tudi na ženske gleda različno: nekatere mu gredo na živce, druge naravnost občuduje … A bistveno je, da za svoj odnos do drugih vedno išče razloge ali krivdo pri sebi, razen v redkih primerih, ko ga je kdo zares razočaral ali se mu izneveril.

V Serotoninu gre predvsem za to, da se glavni lik izneveri vsem in ne nazadnje tudi samemu sebi. Houellebecq je Serotonin označil za roman o izdajstvu in obžalovanju. V primerjavi s tem je predhodni roman Podreditev – ki ga imajo nekateri sicer za delo o islamu, a je pravzaprav delo o političnem stremuštvu – zgodba o oportunem sprejemanju novih okoliščin. Glavni junak se podredi novemu redu in si tako zagotovi novo življenje, za nameček pa na koncu pristavi, da ne bo ničesar obžaloval. Opravka imamo torej z ravno obratnim sporočilom od Serotonina.

Takšno je torej razmerje med Houellebecqovima zadnjima romanoma. Kako pa bi opredelili razmerje Serotonina do njegovega preostalega romanesknega opusa?
Dejal bi, da je Houellebecq z leti vse bolj pesimističen. Serotonin je po mojem njegova najbolj depresivna knjiga ...

… vendar hkrati nemara tudi najbolj čustvena in človeška?
Tudi tako bi lahko rekli. A se ne morem znebiti občutka, da se njegov pesimizem stopnjuje iz knjige v knjigo. Naj se sliši še tako klišejsko, kapitalistični svet, v katerem živimo, nas vseskozi izčrpava, izčrpava naša telesa in naš planet. Kljub vsem krizam in pozivom k spremembam temu kar ni videti konca. Takšno stanje povzroča pri ljudeh vse več tesnobe in seveda tudi Houellebecq ni niti najmanj imun na to. Me prav zanima, kakšno bo njegovo naslednje delo, saj si ne znam prav zamisliti, ali lahko napiše še kaj hujšega od tega, da se glavni junak popolnoma odpove svetu.