Multidisciplinarni umetnik s polnim imenom Jaša Mrevlje-Pollak (1978, Ljubljana) je nedvomno eden najplodnejših in najvplivnejših sodobnih slovenskih umetnikov. Po končanem študiju na beneški Akademiji lepih umetnosti je ustvaril niz odmevnih projektov, čemur je sledila selitev v New York. Njegov projekt Apnea's Rhapsody v newyorški galeriji On Stellar Rays je bil po izboru revije Modern Painters ena najboljših razstav v letu 2011. Dotična revija ga je uvrstila tudi na svoj seznam 100 najobetavnejših umetnikov na svetu. Prav tako odmeven je bil njegov drugi večji ameriški projekt Crystal C, ki je nastal v sodelovanju s prav tako newyorško galerijo Pioneer Works.

Med letoma 2011 in 2014 pa je v Moderni galeriji v Ljubljani potekal njegov projekt The Lovest, s katerim je razvil strategijo odnosa do razstave kot sodobnega medija in prostora s fokusom na neizkoriščenih prostorih. Leto pozneje je zastopal Slovenijo na 56. beneškem umetnostnem bienalu s projektom Zaklop/Nasilna nuja za utelešeno prisotnost.

Množici vmesnih podvigov zdaj sledi Bloom, podnaslovljen Dekada umetnosti v enem dnevu, s katerim zaokrožuje zadnje desetletje svojega ustvarjanja. V soboto, 3. septembra, bo tako praktično za ves dan zavzel celotno poslopje Kina Šiška – poleg velike in male dvorane tudi vmesne prostore in dvorišče. Projekt Bloom obsega izid istoimenskega glasbenega albuma (v sodelovanju z Luko Uršičem – Kalujem in Tinetom Grgurevičem – Bowrainom), javno prostorsko instalacijo Unname pred stavbo Kina Šiška in mednarodno delavnico za mlade umetnike Making It, stvaritve udeležencev pa bodo prav tako na ogled na samem dogodku. Delavnica, ki jo je izvedel v sodelovanju s Kulturno-izobraževalnim društvom Pina, je temeljila na priročniku Making It: The Artist’s Survival Guide, ki ga je Jaša napisal v sodelovanju s Pulitzerjevim finalistom in v Sloveniji živečim Američanom Noahom Charneyjem.

Jaša zadnje leto živi in dela med slovensko in nemško prestolnico, kjer je na umetniški rezidenci kulturne ustanove Kühlhaus Berlin z dve leti trajajočim projektom The Monuments. Kljub povezanosti s tujino poudarja, da imata Slovenija in njena prestolnica neverjetne skupine ljudi in posameznike, umetniška scena je "izredno močna in kakovostna. Realnost preživetja pa še vedno ne povsem sorazmerna".

... Več pa v spodnjem intervjuju!

Kaj prvenstveno žene umetnika, ki se loteva tako obsežnih projektov, kot se jih lotevate vi? Ste kdaj deležni očitkov o (pre)velikem egu ali celo grandomaniji? Če vprašam še drugače: sta velik ego in grandomanija v umetnosti nujno nekaj negativnega?
Večinoma se začne z občutkom, ki lahko preraste v idejo, in nato po stopnjah v samo realizacijo. V procesu, kako določen koncept postaviti v realnost, kako ga predstaviti publiki, pa vse skupaj lahko zraste v večplasten in večji ali celo projekt monumentalnih razsežnosti. Ali je delo miniatura ali monumentalnih razsežnosti, je vedno vsebina tista, ki je razlog, zakaj nekaj podati v določenem mediju in dimenziji; delo samo narekuje velikost in svojo prezenco.

Konec koncev se je tudi projekt Bloom začel z željo po izidu albuma z izborom glasbe, ki je zadnje desetletje predstavljala pomemben del mozaika mojih izkustvenih umetniških projektov. Toda po nekaj pogovorih z agencijo Glasilka, kamor sem prišel po posvet v zvezi z izidom, smo zelo jasno ozavestili, da te vsebine, presek zadnjega desetletja mojega ustvarjanja, zelo očitno presegajo medij glasbenega albuma. Zadeva je organsko rasla in zrasla v izredno obsežen intermedijski projekt, na katerem zdaj delamo že več kot eno leto. Glasba znotraj programa seveda še vedno predstavlja pomemben del projekta in na sklepnem dogodku v Šiški bo močno zastopana, a bolj v vlogi enega od gradnikov intermedijske izkušnje.

Pred leti sem sedel z novinarko New York Timesa v njeni pisarni v New Yorku, govoril sem ji o problemih, ki sem jih imel v tistem trenutku, namreč investitor, ki naj bi podprl izid moje knjige Radikal Chic, se je umaknil, češ da sem "pre-mlad", da želim "pre-več" in da je knjige "pre-ambiziozna". “Pre-kaj?” je bilo njeno začudeno vprašanje.

In kaj nastopi po končanju nekega tako obsežnega umetniškega projekta? Občutek praznine, psihofizična izžetost, želja po premoru ali že kar želja po takojšnjem snovanju novega projekta? Nemara nekaj čisto tretjega? In koliko je to odvisno tudi od narave in konteksta projekta, lokacije njegovega snovanja in realiziranja ali pa ekipe sodelavcev?
Ravno danes zjutraj sem razmišljal o tem, še en teden in nato bo konec … Pa zares ne bo, ker se mi med procesom že odpirajo nove možnosti, kako bi rad delal naprej. V končni fazi je proces tista glavna stvar, zakaj se lotevam tako zahtevnih projektov, da lahko zrastem kot umetnik in nato delam od tu naprej.

Praznina je del procesa, kot sicer v življenju pa so taki občutki velik izziv. Marsikdaj sem imel občutek, da mi ne bo uspelo splezati iz prepada praznine, ko se projekti zaključijo in se skupina sodelavcev razgubi, a istočasno nastopi občutek izpopolnitve, dosežka, zmage, ki te nosi nad tlemi še kar nekaj časa. Ko izpelješ popolnoma vse, kar si si zadal, ne glede na vse možne prepreke in zaplete, je to eden najlepših občutenj realizacije in dosežka. Kombinacija obeh pa ti omogoči še lažje videti, kako naprej, in to se po navadi hitro zgodi. Vsak projekt zase je unikatno življenjsko doživetje.

Skozi zadnje desetletje imate ob sebi nekatere v bistvu že kar stalne sodelavce. Zakaj odločitev za vsakega od njih in kaj pri vsakem od njih najbolj občudujete?
Težko je najti ljudi, s katerimi si lahko deliš toliko stvari. Sodelovanje je izredno kompleksna stvar, nekaj najlepšega je, da po toliko letih in narejenih skupnih vsebinah in projektih o določenih delih procesa ne rabiš niti več besed. In kako pomembno je, da imaš možnost ubesediti najbolj skrite dvome in strahove v trenutkih, ko se bojiš, da hodiš v napačno smer.

Z Luko Uršičem - Kalujem sodelujeva že okoli 15 let. To leto sva obudila najino sodelovanje in projekt The Monumets je v Berlinu tako dobil zvok, o katerem sem sanjal. Velikokrat se je zgodilo, da sem sanjal o nečem in nato takoj klical Luko ter mu opisal določen beat ali feeling – kar je Luka nato v rekordnem času prevedel v dejanski komad. Celostni pristop in konstanto sledenje – ne le projektom, temveč mojim vizijam in konstantnemu pogonu – je nekaj najbolj zahtevnega, in tu je Rosa Lux, tisti ključni človek, ki razume in diha generalni producentski del, ki je pri umetniških projektih nekaj izredno zahtevnega in kreativnega. Popolna predanost je ključ. Tine Grgurevič - Bowrain je izredno talentiran in širok glasbenik, s katerim sva praktično skupaj rastla, v prvi fazi kot mlajši brat Mete, a kmalu kot razburljiv in inspirativen avtor. Bloom že več kot leto dni nastaja v tesnem dialogu z Vladimirjem Mihajlovićem in Andražem Boštjančičem iz Glasilke. Brez njune strasti, vztrajnosti in predanosti bi verjetno ostali pri izvorni ideji albuma, ki je bil že povsem dovolj zahteven projekt zase. V vseh teh letih se je nabralo še veliko dragocenih ljudi, ki bi jih lahko še našteval, pa bi mi prehitro zmanjkalo časa. A naj vseeno omenim očeta, s katerim sem prav vsako odločitev, tako vsebinsko kot karieristično in intimno lahko predebatiral, da sem se lahko posledično stvari lotil še bolj zagnano in ambiciozno. Meta Grgurevič je neskončno dobra umetnica in vsakič, ko naredi kaj novega – delo ali celoten projekt – me "sili" v to, da premislim, kje sem in kam želim iti kot umetnik.

Glede na to, da pa vendarle ne ustvarjate v kolektivu, kolikšna hierarhičnost je v igri? Se lahko kdaj vaši delovni dnevi končajo tudi z nerazrešenimi nesoglasji?
Vloge so izredno pomembne, ker omogočajo lažji potek procesa. Ko smo bili mlajši, smo delovali v kolektivih in verjeli, da lahko vsi o vsem odločamo in se tako tudi lotevamo stvari. Do ene točke je nujno, da lahko več glav prinese več idej, v fazi realizacije pa sta hierarhija in jasno definirane vloge nujni pogoj za uspešno realizacijo projekta. Pod velikimi pritiski se lahko marsikdo izkaže za popolnoma drugačnega ali enostavno neprimernega človeka in tako odpade, preden naredi večjo škodo. To je še eden od bistvenih razlogov, zakaj je tista jedrna ekipa, več ali manj ista – ker vem, vemo, kaj lahko skupaj naredimo.

Kolikšna je vloga časa – pa tudi vprašanje minevanja – za umetnika, ki ne ustvarja samo otipljivih umetniški del? Kako pomembno je na tej ravni vprašanje dokumentiranja in koliko lahko dokumentiranje sploh ujame duha neke tovrstne stvaritve?
Čas je seveda eden od bistvenih dejavnikov, ki oblikujejo umetnost in tudi življenje. Drugi je prostor – kot dejanski prostor in kot kontekst. Zame ima umetnost moč ustvarjanja realnosti in ne zgolj refletiranja in komentiranja realnosti iz distancirane pozicije. V končni fazi gre za izkustvo, ali je umetniško delo v minljivem ali otipljivem mediju. Imeti določeno umetniško delo pomeni se vračati v tisto prvotno izkustvo, ki ga je delo sprožilo ali to izkustvo nadaljevati, širiti. Kakor koli gre za občutenje, ki generira določen spomin. Bloom je osnovan na tem, seriji situacij, ki generirajo posamezne sklope in celoto, kot začasno realnost. Unikatnost in redkost možnega izkustva – to je zame eden najbolj žlahtnih medijev in možnosti v sodobni umetnosti. Dokumentacija je izredno pomembna in specifična, velikokrat tako ostajajo slike – hipne situacije v sklopu fotografije delujejo kot povsem avtonomna dela, nikakor pa ne uspejo zaobjeti občutka, ki ti ga da tisti specifični trenutek v prostoru in času – kar Bloom absolutno bo.

Bi se strinjali, da vaše celostne umetnine pravzaprav prečijo razkorak med konceptom galerije kot bele kocke in nočnega kluba kot črne skrinjice? Skozi kakšno izkušnjo želite popeljati obiskovalca s svojimi prostorskimi postavitvami?
Absolutno, od nekdaj me je privlačila ideja časa, ki smo ga pripravljeni vložiti v primeru galerije ali kluba. Dovolj zanimivo je, da imam veliko raje prve prostore, a sem fasciniran nad multimedijskim pristopom grajenja izkustva nočnih klubov. Bistveno mi je obiskovalcu ponuditi možnost časa, sprostitve znotraj prostora, polja umetnosti – ker tako doživimo več. Večina občutenj pride do gledalca izredno sublimno in določene stvari se dogajajo tudi paralelno, kar izostri fokus in realnost situacije – vsega, kar vidim kot potencial, ne bom uspel doživeti, kar ne pomeni, da to, kar lahko, ni nekaj zadosti neverjetnega.

Nedavno je izšel tudi album Bloom, ki ste ga ustvarili s Kalujem in Bowrainom. V napovednem besedilu ste zapisali, da gre za "rezultat ustvarjalnega procesa, v katerega ste bili vsi vpeti ter ste se morali soočiti s svojimi lastnimi omejitvami in iti onkraj njih" … Lahko poveste kaj več o njegovem nastajanju? V Kinu Šiška pa ga boste tudi ekskluzivno odigrali z razširjeno 18-člansko zasedbo. O kakšnem naboru izvajalcev je govora?
Izziv albuma je bilo zaobjeti tako široko obdobje, glavni razlog za to je bil sam material. V tem razdobju je nastalo toliko kvalitetne in unikatne glasbe za posamezne projekte, in če se ne bi izdali zdaj, bi obtičali v arhivih na zunanjih diskih. Glavni izziv pa je bilo ta material – to so bile večinoma odprte forme za potrebe izvedb v živo – zaključiti kot avtonomne sklope oziroma komade in jih smiselno umestiti v doživetje albuma kot celote. Bowrain intenzivno dela na live izvedbi materiala, ki je nastal za projekt Utter_the violent necessity for the embodied presence of hope, s katerim sem zastopal Slovenijo na Beneškem bienalu leta 2015. V sklopu sedemmesečnega performansa smo na osnovi teh kompozicij v živo izvedli ogromno situacij, proti zaključku pa sva oba sanjala o še širših izvedbah. Tako sem pozneje izvedel performanse s profesionalnim zborom v Spoletu. Na starem trgu smo 29-krat ponovili pesem Togetherness, tolikokrat kot je trajal performans, 29 tednov. V sklopu Blooma bo drugače, ne bo 29-krat ista pesem (smeh). V sklopu javnega prostora je bilo doživetje drugačno. Ena najlepših stvari je bila, ko smo prosili vse bare na trgu, da so za trajanje performansa ugasnili radie. Bowrain tokrat dela z manjšim mladinskim zborom in profesionalnimi godalci – štiri violine, dva čela in kontrabas – trobentačem, bobnarjem in dirigentom. Sam pa bo na pianinu. Noro se veselim tega dela, ker, kot sem omenil, sva velikokrat o tem skupaj sanjala. Ob temu pa bodo preostale glasbene vsebine iz albuma vsak na svoj način postavljeni v prostor.

V sodelovanju z Noahom Charneyjem ste napisali knjigo Making it. Zakaj odločitev prav za gonzo slog in zakaj sploh odločitev za pisanje tovrstne knjige?
Noah je bil pobudnik. Po intervjuju, ki sva ga opravila pred leti, me je prosil, če bi napisal članek o procesu priprav na performans. Takrat sem delal na The Relations, kompleksnem performativnem delu, ki je bil v sklopu Frieze London. Ko sem mu poslal prvi osnutek, je bil tako navdušen, da mi je predlagal, da bi pisal več, kmalu po tem pa me je začel prepričevati, da bi napisal knjigo. Po premisleku sem mu rekel, da če bi pisal, bi napisal knjigo, kot sem jo sam iskal, ko sem začel kot mlad umetnik. In edini iskreni način, da to naredim, je, da pišem na podlagi tega, kar sem sam izkusil, in le če bi pisal z njim. In tako sva začela. Proces pisanja je bil poln izzivov, a z Noahom je bil to neskončno učinkovit in prelep proces.

Če se navežem na naslov knjige: kaj menite o principu Fake it till you make it v svetu umetnosti?
Nisem ravno pristaš tega, kar delaš, je tvoje delo in neizogibno ti. Da se znajdeš v neugodnih situacijah na način, da se zaščitiš, mogoče kdaj kje zdrsneš ali prikažeš nekaj drugačnega toliko, da si kupiš malo časa, dobro. A bolj kot pristop "trojanskega konja". Svoje delo na zunaj v obliki prezentacije pametno zastaviš v določenem kontekstu, a s fokusom na tistem, kar je notri zapisano. Kar se "skriva". Da ti vsebina med vrsticami dovoljuje razvoj tvojega dela v smer, kot mora iti.

Projekt Bloom vsebuje tudi delavnico za mlade umetnike in predstavitev rezultatov, ki bodo nastali na njej. Po kakšnem ključu ste izbrali udeležence? Katere karakteristike "mlajše različice sebe" prepoznavate v udeležencih delavnice? In v čem so po drugi strani pripadniki mlajše generacije konkretno drugačni od vas ali pa vaših vrstnikov, upoštevajoč tudi drugačno realnost, v kateri šele stopajo na svojo ustvarjalno pot?
Na podlagi odprtega razpisa so bili udeleženci zelo previdno izbrani, da je nastala skupina posameznikov, ki znajo sodelovati in istočasno rasti. Ne gre za to, kje prepoznam sebe, to je popolnoma zgrešen mentorski pristop, temveč da znaš prepoznati situacijo, v kateri si se tudi sam znašel ali ti je znana preko drugih. Tako lahko predaš zelo konkretne informacije, orodja za potrebno analizo in razumevanje tako pocesa ustvarjanja kot razvoja karieristične poti. Vsako obdobje ima svoje specifikacije, svoje senzibilnost, in tu se od njih seveda učim tudi jaz, proces poteka v obe smeri. Vseeno je jasno, da sem v poziciji mentorja in to delo imam zelo rad, ker lahko ogromno narediš. Problemi in izzivi trenutne situacije so enaki nam vsem, problemi, s katerimi se soočajo, pa so identični tistim, ki smo jih imeli mi; kaj delati in kako v tem uspeti.

Skozi leta ste veliko dejavni tudi na svetovni sceni sodobne umetnosti. Katere njene pomanjkljivosti ali zablode, ki jo prevevajo dandanes, bi posebej izpostavili? In kaj je po vašem boljše, kot je bilo nekoč?
Zadnje leto živim in delam med Berlinom in Ljubljano. Pred tem je bil to New York. Ljubljana in Slovenija imata neverjetne skupine ljudi in posameznike, s katerimi sodelujemo že več let, na različnih področjih. Umetniška scena je izredno močna in kvalitetna. Realnost preživetja pa še vedno ne povsem sorazmerna. Ob tem gre pri meni predvsem za željo po širšem kontekstu, postavljanju novih izzivov in tako priložnosti za nadaljnji razvoj vsebine in način realizacije. Mednarodna scena sodobne umetnosti je izrazito razvejan fenomen, istočasno pa deluješ in vedno znova srečuješ določen tip ljudi znotraj neke svetovne vasi. Sam rad delujem med različnimi svetovi in scenami ustvarjanja, ker me to polni in navdihuje.

In za konec: s projektom Bloom boste torej okronali minulo desetletje svojega ustvarjanja, v katerem so se porodili številni projekti, ki od vas zagotovo terjajo tudi precejšnjo fizično pripravljenost. Kakšne projekte si lahko zamišljate, da bo ustvarjal umetnik Jaša, ko bo denimo v pozni jeseni življenja?
Uf, težko vprašanje (smeh). Minljivost in staranje sta že del mojega procesa na nek način od nekdaj, le odnos in energija do tega, vsem nam največjega izziva se seveda spreminja. Popolnoma se zavedam omejitev, ki bodo nastopile nek dan, a po drugi strani jih bo težko več, kot jih je bilo na začetku. Vsebine se spreminjajo, rastejo, in temu se medij ekspresije prilagaja. Zdaj delam na način kot lahko, a ne zato da bi si kar koli dokazal, ampak predvsem, ker neskončno uživam v procesu, ki me tako posrka in od mene konstantno zahteva vse. A ta "vse" je zelo širok pojem in zamenjuje obliko. Če sem povsem iskren, glede na to, kar vidim pred sabo, dvomim, da bom slikal vrtnice in hranil golobe, pa da ne bo pomote, v takem meditacijskem pristopu ne vidim nič napačnega, ravno obratno – le moji prividi, sanje, vizije so zelo drugačne. Tako že zdaj vidim korak po Bloomu in je še korak dlje. Ker lahko skozi vsak projekt zrasteš ter zaradi procesa in ljudi, ki so vanj vpeti, spoznaš ogromno novih možnosti. In zaradi tega tvoje delo raste in to se v prvi fazi dogaja v tebi. Katera bodo orodja, s katerimi bom prihajal do rezultatov, pa je vznemirjenje odkritij, ki me še čakajo.