Poučevanje in proučevanje zgodovine je na ljubljanski univerzi prisotno že od samega začetka. Februarja 1920 je imel prvo predavanje historičnega seminarja Ljudomil Hauptman. Univerzitetno poučevanje zgodovine se je torej začelo v burnih dvajsetih, po prvi svetovni vojni, preživelo turbulentna leta kraljeve diktature, pa gospodarske krize, druge svetovne vojne, okupacije, spremembe političnih sistemov, osamosvojitve naše države, zdaj pa tudi čas, ko se je ves svet ukvarjal z isto boleznijo, ki nima meja.
Kot se je spreminjal svet, se je spreminjal tudi študij zgodovine. Novi komunikacijski kanali in informacije, oddaljene le klik stran, postavljajo tako profesorje kot študente pred nove izzive. Objavljanje razprav in znanstvenih monografij je še vedno pomembno, a hkrati je treba znanstveno delo približati javnosti po modernejših poteh. Eden izmed korakov k temu je dokumentarni film o stoletnici oddelka Smisel je razumevanje zgodovine, ki so ga pripravili sami profesorji in raziskovalci.
Pokojni profesor Fran Zwitter, ki se je upokojil leta 1975, med drugim v posnetku pove, da se za študij na univerzi vedno znova ponavljajo trditve, da je bistveno samostojno raziskovanje študentov in ne samo, da si študent prisvoji le znanje, ki so ga ustvarili drugi. "Kadar je nivo znanja študentov resnično visok, se mora predavatelj omejiti na globlje težave, drugače pa je, kadar je nivo predznanja študentov zelo nizek, takrat jim je treba v mejah možnosti čim več povedati, da si vsaj to zapomnijo."
O tem, kakšen je danes oddelek za zgodovino, kako se odziva na spremenjeno resničnost in na politične razprave o študiju, smo govorili s predstojnikom dr. Dušanom Mlacovićem, sicer predavateljem zgodovine srednjega veka.
100. obletnico oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani ste proslavili tik pred izbruhom te nepričakovane pandemije. To je zagotovo obdobje, ki ga bodo čez desetletja obravnavali tudi študenti zgodovine. Pred kakšne izzive takšna situacija postavi aktivne zgodovinarje?
Sam sem medievalist in pri izbranih poglavjih iz zgodovine jugovzhodne Evrope v srednjem veku sem se že leto pred tem ukvarjal s katastrofičnimi dogodki v srednjem veku, z velikim poudarkom na 'črni smrti'. Leto dni pred izbruhom pandemije so bili poudarki pogovorov med nami popolnoma drugačni kot takrat, ko smo to sami doživeli. Seminar sem začel v dneh, ko so iz Kitajske prihajala sporočila o neznani bolezni, ko so se pojavili prvi primeri v Italiji in ko se je med nami pojavil nenavaden občutek, da se pripravljamo na nekaj 'nikoli doživetega'. Sam pa sem to že doživel zaradi proučevanja preteklega obdobja in poznam delovanje družbe v katastrofičnih trenutkih, sploh v pandemijah. Zanimivo je bilo opazovati vzporednice. Teh je bilo ogromno. Spomnim se nejevernega pogleda študentov, ko sem jim že pred razglasitvijo epidemije rekel, naj pričakujejo, da bo prišlo do zaprtja trgovin in da se bomo tudi mi morali posloviti. Predavanja preko Zooma so bila vsem nam tedaj še 'znanstvena fantastika', o tej dotični aplikaciji smo izvedeli prek kolega, ki ima sorodstvene vezi na Fakulteti za fiziko, kjer so ga že uporabljali.
Vzporedno smo brali besedilo o izbruhu črne smrti v Splitu leta 1347 in primerjali s stanjem danes. Ta katastrofični dogodek je bil uveden s kataklizmičnimi dogodki, za katere smo proučili, da se niso vsi zgodili pred izbruhom, a da jih je avtor, ki je o tem pisal, vključil v pripoved. Tako je pisal o potresu, ki se je zgodil pozimi leta 1348 in je opustošil predvsem naše kraje in Furlanijo. Gre za enega od najmočnejših zabeleženih potresov na našem območju. Zanimivo je bilo opazovati, da je bil v današnjem času kmalu potres v Zagrebu, ki smo ga čutili tudi mi. Tretja stvar, o kateri pišejo v 14. stoletju, je, da so začele zveri prihajati iz gozdov in s popadljivostjo motiti družbo. Tedaj sem se spomnil na dejstvo, da smo bili tik pred pandemijo bombardirani z vestmi, kako so kmetovalci nezadovoljni, ker volkovi napadajo njihove črede.
Iste stvari se dogajajo, le da so povezane na drugačne načine.
To so kataklizmični dogodki, in če jih združimo, dobimo ekvivalent teorijam zarot, ki so aktualne danes. Družbena omrežja širijo takšen tip vesti na podoben način kot v 14. stoletju. Tudi tam so se takšne vesti širile skozi socialna omrežja, ki pa so seveda delovala drugače kot danes.
Nato so se začele iracionalnosti. Iracionalnostim v 14. stoletju se z lahkoto posmehujemo. A kaj je bilo z maničnimi nakupi toaletnega papirja, kvasa in moke? Ko smo začeli s seminarjem, se je to dogajalo v Avstraliji, a kmalu je prišlo tudi do nas. Tako smo imeli možnost opazovati stvari v živo, vleči vzporednice in popolnoma drugače pristopiti h katastrofičnim dogodkom. Tudi s percepcije iskanja krivca. V času črne smrti so prav tako obstajali dežurni krivci, vedno so bili to tisti 'Drugi', in tudi mi smo ga imeli, saj je obstajal poskus poimenovanja tega virusa kot kitajskega.
Medievalistom je ob tem dano vedeti, da se z izbruhom takšne pandemije nekatere bolezni umaknejo. V 14. stoletju je bila to gobavost, danes je gripa, saj se prenaša na podoben način in ukrepi vplivajo tudi nanjo.
To, kar je običajno enkraten dogodek, je za nas zgodovinarje stalnica. Tudi ta pandemija bo pomembno vplivala na razvoj družbe. A zgodovinarji nismo napovedovalci prihodnosti.
Bi vas pa kljub temu lahko bolje 'uporabili' za pojasnila, kaj so takšni dogodki pomenili v preteklosti in kaj lahko pričakujemo glede na že videni razvoj?
Absolutno, sploh, ko gre za delovanje družbe. O pandemijah seveda še ni vse znano. Z razvojem stroke, predvsem okoljske zgodovine, ki se s temi vprašanji ukvarja, se pojavljajo novi pogledi. Posebno je pomembno interdisciplinarno povezovanje zgodovinarjev z drugimi strokovnjaki, ki se iz medicinskih ali drugih naravoslovnih vidikov ukvarjajo z epidemijami – arheologi, mikrobiologi, kemiki, botanik in drugimi. Če danes želiš imeti sistematični pogled na družbo, ki jo moramo zgodovinarji čim temeljiteje poznati, je nujen interdisciplinaren pristop.
Kot družba bi si torej morali želeti, da imamo sposobne strokovnjake na obeh področjih – družboslovnem in naravoslovnem.
Da. Deljenje in to, da se želi spodbujati le en del, je zgrešen in napačen pristop. Sploh pa se naklonjenost posamezni znanstveni vedi ne pokaže tako zgodaj, kot si želijo nekateri odločevalci v šolstvu. Opozoriti želim na dejstvo, da je eden naših najvplivnejših sociologov, ki je tudi rektor na avstralski univerzi, po svoji srednješolski izobrazbi živilski tehnolog, in sicer smer mesarstvo. Naš upokojeni profesor, ki se je ukvarjal z zgodnjim novim vekom, je zaključil grafično srednjo šolo. Eden od naših vrhunskih strokovnjakov za barok je bil najprej izučen avtomehanik. Nekateri obetavni strokovnjaki humanistike prihajajo iz srednješolskih tehničnih šol ali pa iz poklicev, kot je frizerski, za katere ne bi mogel slutiti, da se bo formiral vrhunski znanstvenik na popolnoma drugem področju. Znanost je v svojem duhu neločljiva. Bili so časi za univerzalna znanja in za polihistorizem, ki ga je danes nemogoče doseči. Potreba po sodelovanju je ogromna. Če si kdo domišlja, da je katera veda brez težav pogrešljiva, bo odgovor spoznal skozi lastne frustracije in težave, ki pa si jih ne bo znal razložiti s takšno lahkoto, kot bi si jih, če bi imel priložnost delovati interdisciplinarno. Na oddelku za zgodovino zelo spodbujamo interdisciplinarnost. Študente skozi študij kreiramo v osebe širokih pogledov, visoke usposobljenosti in prilagodljivosti. Stremimo k temu, da jim podamo čim širši nabor znanj. Eden od smislov študija zgodovine je spoznanje, da nismo nadomestek za enciklopedije in leksikone in da smisel študija zgodovine ni nujno povezan z načinom podajanja šolske snovi v osnovnih in srednjih šolah. Tam je predmet v veliki meri vezan na domovinsko vzgojo, na poznavanje politične skupnosti, ki danes prevladuje kot forma – to je nacionalna država. Zato je izpuščenih veliko vsebin.
Pred dvema letoma so zgodovinarji iz držav nekdanje Jugoslavije, tudi z vaše katedre, podpisali deklaracijo Ubranimo zgodovino, v kateri je med drugim poudarjeno, da "zgodovine ne moremo ograditi z etničnimi mejami. Ne moremo se ukvarjati le s seboj, preteklost je prepletena, povezana in soodvisna." Pa vendar se zdi, da se fokus znova oži.
Mi tega pogleda ne ožimo, se pa skuša ožiti v politiki. Odgovoril bi s stavkom: 500 metrov od Filozofske fakultete je fakulteta, kjer se ukvarjajo z drugimi osončji. Mi pa bi morali biti ozko vezani na ta prostor in servisirati nacionalnost. Sam sem se v doktoratu ukvarjal z mikropodročjem, in sicer z otokom Rab. To bi lahko poimenovali kot hrvaško zgodovino ali pa tudi italijansko zgodovino, če se opredeljujemo nacionalno. Na naši katedri nikoli nismo soglašali z zamejevanjem raziskav na nacionalni osnovi, drugače pa je s kolegi iz Hrvaške in Srbije, ki so morali slediti tem strogo določenim nacionalnim okvirjem.
V filmu ob 100. obletnici oddelka je na primer poudarjeno, da se je profesor Metod Mikuž med prvimi začel znanstveno ukvarjati s proučevanjem 2. svetovne vojne in povojne zgodovine, in to v času, ko je bilo veliko vpletenih še živih. Vemo, kako se ljudje odzovejo, če kdo proučuje čas, ki so ga sami doživeli. Sta bila fakulteta in oddelek za zgodovino izpostavljena pritiskom, da sodelujeta pri izgradnji podobe, ki si jo je zamislila vsakokratna oblast?
Vedno, brez izjeme, ne glede na čas. Ko sem sam študiral zgodovino in ko sem se priključil oddelku kot mladi raziskovalec, sem bil vedno ponosen na to, da sta bili ne glede na ideološke in politične poglede profesorjev vedno na prvem mestu profesionalnost in historiografija. Nikoli niso tem vprašanjem pustili, da bi nas razdvajala kot skupnost. Oddelek je kljub pritiskom odlično deloval in med njimi ni bilo razdora. Tudi danes sledimo temu. Nimamo vsi enakih ideoloških pogledov na stvarnost. Imamo pa vedno pred očmi zgodovinopisje ter vlogo zgodovinarja v družbi in znanosti. Po tem principu se vedno ravnamo, tudi ko se oglasimo v javnosti. In v zadnjem času smo se oglasili večkrat. V času vlade Marjana Šarca, ko so se začele težave z Zgodovinskim arhivom Ljubljana in njegovo umestitvijo v prostor. Opozarjali smo, da država in mi kot politična skupnost gledamo preveč marginalizirano na to, kar je nacionalno bogastvo. Podpisali smo se pod to pismo kot oddelek za zgodovino. Pri zadnjem odzivu, ki je izšel konec leta 2020 in je nagovarjal ministrstvo za kulturo glede projekta muzeja slovenske osamosvojitve, pa smo se podpisali vsi kot posamezniki po abecednem redu. S tem smo želeli pokazati, da so naši motivi povezani z epistemologijo zgodovine in zgodovinopisjem kot vedo in ne s čimer koli drugim. Podpisani smo vsi, kljub različnim političnim in ideološkim pogledom na stvarnost, ki nas obdaja. Pritiski na oddelek so vedno obstajali. Sam pa ga nikoli nisem doživljal kot kraj, kjer je v ospredju kar koli drugega kot zgodovina in zgodovinopisje. Vedno je čas predhodnega režima viden kot neafirmativen čas. V 100 letih ni trenutka, ko bi bilo drugače, in oddelek se je na to vedno moral tankočutno odzvati. Se pa ne spomnim, da bi se kdo na oddelku v času, za katerega misli, da mu je lasten in neafirmativen, poslužil disidentstva.
Trenutni minister za kulturo Vasko Simoniti je bil vaš kolega, sodelavec na oddelku za zgodovino. Filozof Boštjan Narat je pred tedni v kolumni za Večer razmišljal, kaj o trenutnem dogajanju glede odpiranja zgodovinskih tematik in njihovega poenostavljanja za politične namene meni minister Simoniti, ki je vrhunski zgodovinar. Imate z njim stike na kolegialni ravni, vam je odgovoril na poslano pismo?
Da, odgovoril nam je na kolegialni ravni kot naš upokojeni profesor, kot naš kolega. Pisali smo javno kot posamezniki, odgovor pa je prišel na nas kot kolege. Zato o vsebini pisma brez strinjanja obeh strani ne želim govoriti. Lahko pa poudarim, da še zmeraj obstaja nestrinjanje o pogledih na bistvene postulate projekta muzeja slovenskega osamosvajanja.
Kakšna bi lahko bila njegova vloga v vseh teh vprašanjih oziroma kaj bi si vi s svoje pozicije želeli?
Nas zanima odprtje javne razprave o tem projektu, še preden je formiran v obliko, ki je predmet financiranja iz javnega denarja.
A javne razprave ni bilo, denar za ta muzej pa je v proračunih že zagotovljen.
Ne, razprave ni bilo, je pa že določena lokacija muzeja. Ko govorimo o javni razpravi, govorimo o razpravi o projektu vzpostavljanja muzeja osamosvojitve, ne o samem muzeju.
Z razmahom družbenih omrežij in drugih kanalov, kjer se širijo in iščejo informacije, je glas zgodovinarjev le eden v množici. Sploh mladi imajo verjetno skoraj nemogočo nalogo najti vire, ki so dejansko kredibilni. Opažate morda zaradi tega kakšne spremembe pri mlajših generacijah študentov?
Zgodovinarji se na fakultetni ravni ves čas srečujemo s tem, da prihajajo študentje na študij zgodovine s predstavo iz programov Histroy channel. Tako kot so imeli včasih arheologi težavo s kompleksom Indiana Jones. Zdajšnje generacije pridejo na študij zgodovine s potrebo po instantnem ponotranjanju vsebin. Očitno jih družba in predhodno šolanje sili v hitrostno nabiranje informacij. Pred sabo imamo generacije, ki nima potrpljenja za poglabljanje v stvari. To jim je treba privzgojiti in ta proces se zgodi v drugem in tretjem letniku študija prve stopnje. Z nami takrat ostane okoli polovica ali še kaj manj vpisanih v prvi letnik. Takrat začnejo študirati na enak način kot vse pretekle generacije, je pa komunikacija med njimi zaradi vseh družbenih omrežij drugačna. Nimajo več potrebe po sodelovanju in solidarnosti za to, da se prebijejo skozi študij. Nenavadno je tudi to, kako doživljajo naše forsiranje strokovnih ekskurzij. Ekskurzije so bistvene za spoznavanje osnovnih postulatov historiografskega dela. Včasih so bile predmet vznemirljivega pričakovanja, zdaj je to prvi dan čas dolgih nosov, nato pa se že začutijo kot skupnost. Ves čas se trudimo ohranjati, da smo skupnost učiteljev in učencev, kar traja že od srednjega veka. Zato nastane težava, če ta skupnost deluje virtualno in se ljudje med seboj skoraj ne poznamo. Vseeno pa imamo tudi zelo dejavne študente, ki tudi skozi mednarodno društvo Isha dobro delujejo.
Se bo pa oddelek aktivneje začel vključevati na družbena omrežja. Po vzoru dogajanja v krajih z daljšo historiografsko tradicijo in tudi po vzoru projekta Slovenska zgodovina smo pristopili k vzpostavljanju raziskovalnega centra ‒ Središča za javno zgodovino in sorodne vede. Tako želimo sistematizirati naše delo skozi priljubljene kanale, kar je neizogibno.
Tudi docent dr. Jernej Kosi je na četrtkovi okrogli mizi poudaril, da bi morali sprejeti dejstvo, da tehnološke spremembe silijo k temu, da širšo javnost nagovarjate na drugačne načine kot doslej. Ob objavljenih člankih in znanstvenih monografijah postajajo vse pomembnejši tudi drugi komunikacijski kanali. Raziskovalna skupina Slovenska zgodovina je v zadnjih letih zelo aktivna s snemanjem in objavljanjem svojega dela, pojasnil, razprav na kanalih YouTube in Facebook ‒ tudi dokumentarnega filma o 100 letih oddelka. Je to torej načrtovana smer razvoja?
Da. A tega ne bomo počeli sami, temveč s strokovnjaki za medije in drugimi znanstvenimi disciplinami v duhu povezovanja ter striktno z našim študentskim telesom. To bo v prihodnosti zagotovo zaznamovalo naš kurikul in na tem aktivno delamo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje