Danes 32-letna pisateljica, slikarka in ilustratorka je zato sestavila "še kar nazoren vodnik", kot trdi podnaslov risoromana Kako seksati feministično, ki s prepletom risbe in besede prinaša "lekcije iz življenja, ljubezni in samozavesti". Risoroman, ki je v izvirniku izšel leta 2019, je v slovenščino prevedla Anja Zag Golob, izdala pa založba VigeVageKnjige prejšnji mesec.

"Moje kvalifikacije vključujejo dejstvo, da sem čustveno dobro prilagojena seksulja, in dejstvo, da zelo dobro rišem joške": že uvodna samopredstavitev je dobra ponazoritev tona, s katerim Flo Perry pristopa k izbrani temi. Na delu je tudi ščepec skromnosti: Perry je zaslovela z viralnimi ilustracijami, ki jih je prispevala za spletno stran Buzzfeed, ko je bila ta še na vrhuncu priljubljenosti, bila je soustanoviteljica razvpitih londonskih lezbičnih klubskih večerov Aphrodyke, zdaj pa se, čeprav je najprej študirala kemijo (sama je to nekje opisala kot "podzavestno uporništvo"), posveča predvsem slikarstvu.

Mimogrede, umetničin oče je Turnerjev nagrajenec Grayson Perry, ki je znan ne samo kot mojster keramike in tapiserij, ampak tudi kot najprepoznavnejši transvestit britanske umetnosti. Njena mama je ugledna psihoterapevtka in pisateljica Philippa Perry; njihov družinski portret, ki ga je posnel Martin Parr, visi v Narodni portretni galeriji v Londonu. (V enem pogledu pa je družina Perry podobna navadnim smrtnikom: tudi pri njih med starši in potomko ni pogovorov o seksu ...)

Na trenutke samoomalovažujoč humor Flo Perry v kombinaciji z njenimi dobrovoljnimi ilustracijami, ki zavestno odpirajo prostor za upodobitev zelo širokega razpona različnih teles, bi dal morda komu misliti, da imamo opravka zgolj s serijo duhovitih dovtipov ali šegavih domislic. V resnici pa se risoroman Kako seksati feministično sistematično (ter na ramenih izsledkov najrazličnejših študij in strokovne literature) loteva relevantnih vprašanj.

To je knjiga, od katere ima – po zaslugi njenega nepodcenjujočega pristopa – lahko samooklicani "woke" bralec enako koristi kot radoveden najstnik, ki se prvič srečuje s koncepti soglasja, orgazmičnega neujemanja in "ženskega šprica". (Ob tem je treba posebej opozoriti na prevod Anje Zag Golob, ki poišče slovenske ustreznice za besede, ki smo jih najprej v svoj leksikon sprejeli v angleščini, npr. scisorring, sqirting, ghosting ipd., da prevodov celega diapazona izrazov za genitalije niti ne omenjamo.)

V uvodu avtorica spregovori o globoko zakoreninjenih patriarhalnih normah, ki še vedno sistematično spodjedajo našo pozitivno telesno samopodobo, in postopoma dodaja širok nabor sorodnih tem, od (ne)monogamije pri pritlikavih šimpanzih in politike pošiljanja golih selfijev ("Ljudem ne moreš dati pametnih telefonov in pričakovati, da si ne bodo nenehno pošiljali nagih fotk. DEJ, NO.") prek pasti pornografije ("Kar se seksa tiče, je realistična približno toliko kot Igra prestolov za odnose dvojčkov") in zadrege, ki jo čutimo pri komunikaciji o spolnosti ("Soglasje je lahko rajclih"), do realističnega pogleda na hlinjenje orgazma ("Jaz tozadevno ne bi zapravljala energije za občutke krivde").

Poleg tega, da izrecno poudarja pomen soglasja in komunikacije, se Flo Perry vedno znova vrača k ideji, da smo si ljudje med seboj različni v skoraj vseh pogledih, od tega, kako definiramo nedolžnost, do svoje stopnje spolne želje. Temeljni kamen vsakega spolnega odnosa je iskanje kompromisov in dialoga med temi razlikami, ne da bi pri tem zanemarili lastni užitek. Kar se zdi v teoriji lahko, v praksi pa še vedno predstavlja izziv – do česar ima pričujoča knjiga ogromno razumevanja.

Sorodna novica Prepovedani sad: skrajni čas za pogovor o vulvi

Pravzaprav je njen nepridigarski ton skoraj revolucionaren: Ti odločaš o tem, a se identificiraš kot devica ali ne. Ne teži si, če o svojem telesu pomisliš kaj slabega. Ni treba, da vsak seks kaj "pomeni". Biti prasica je kdaj fino. Flo Perry je brezkompromisna zaveznica, kakršnih je še vedno premalo, pomirjujoč glas, ki je bralko pripravljen razbremeniti bremena večne vzornosti: "Boj zoper patriarhat je naporno delo in včasih je treba izbirati svoje bitke."

Na nekaj kratkih vprašanj je Flo Perry odgovorila tudi za MMC. Več pa v spodnjem pogovoru.

V začetku tega tisočletja, ko je moja generacija začenjala študirati, se mlade ženske niso nujno identificirale kot feministke. Danes nasprotno, že "Forever 21 prodaja majčke z napisi bejba feministka", kot navajate v knjigi. Je komodifikacija feminizma besedi do neke mere vzela moč? Zakaj jo potem nekateri še vedno tako sovražijo?

Mislim, da je pozitivna stvar, če si priznamo, da je mizoginija še vedno problem in ni nikoli zares izginila. Beseda feminizem je seveda pridobila priljubljenost, in podjetja bi rada zaslužila z njo – morda je zaradi vsega tega izgubila del moči, ampak kljub temu sem presrečna, da se mlade ženske danes identificirajo kot feministke. Odpiranje vrat, za katerimi je zavest, da "feminizem" ni grda beseda, lahko k večji ozaveščenosti o sistemih zatiranja, proti katerim bi se vsi morali boriti.

Jasno, da bo beseda pri nekaterih vedno izzvala negativno reakcijo – bila bi popolnoma neuporabna, če je ne bi!

Kaj za vas pomeni besedna zveza "feminističen seks"? Lahko pod to okrilje spadajo tudi na prvi pogled skrajno nefeministične fantazije in poželenja?

Absolutno! Zame "feminističen seks" pomeni zavedanje vloge, ki jo je v naših spolnih življenjih igrala mizoginija. Ogromno ljudi je v času odraščanja nezavedno ponotranjilo cel kup lažnih prepričanj o seksu – da je spolna sla nekaj, česar se je treba sramovati, da so nekatere oblike spolnosti moralno boljše in pomembnejše od drugih, da naša telesa niso vredna užitka, če ne ustrezajo točno določenim estetskim merilom. Feministično seksati pomeni analizirati vsa ta prepričanja in si dati dovoljenje za tako spolno življenje, kakršno si želiš imeti.

Vaša knjiga je vabilo za odkrit pogovor o spolnosti. Zanimivo je, da je tak diskurz v javnem prostoru večinoma odsoten, čeprav se zdi, da je popkultura popolnoma zasičena s spolnostjo. Zakaj bi morali o seksu govoriti več?

Najpomembnejše je, da o seksu govoriš z osebo, s katero seksaš. Čisto prepogosto nas s spolnostjo bombardirajo po televiziji in v oglaševanju, še vedno pa nam je preveč nerodno, da bi s partnerjem_ico govorili o tem, kar nam je zares všeč in kar nas odbija. Komunikacija s spolnim partnerjem_ico; govorjenje o fantazijah, o preteklih izkušnjah, o tem, kaj ti ugaja. Vse to ni samo pot do boljše spolnosti, ampak tudi do tesnejšega odnosa.

Ali imate kak nasvet za spopadanje z občutki sramu in strahu, ki jih ima večina ljudi v odnosu do pogovorov o spolnosti?

Nismo sami krivi za te občutke. Mnogi smo zrasli v družbi, ki je bila negativno nastrojena do spolnosti, in nemogoče je, da ne bi ponotranjili vsaj kakšnih takih prepričanj. Če se zavedaš, da taka prepričanja pri tebi obstajajo, si opravil_a že pol dela. Na primer: če se čutiš krivega_o po samozadovoljevanju, ali pa ti je preveč nerodno, da bi se samozadovoljeval_a pred partnerjem_ico, je prvi korak to, da na glas izrečeš: "Mislim, da je masturbacija nekaj sramotnega." Ko to enkrat pri sebi artikuliraš, lahko to misel preučiš. Zakaj se tako počutiš? Je to sploh smiselno? Morda so ti v otroštvu zabičali, da je to greh, ali pa si na igrišču slišal_a govorico, da lahko človek od tega početja oslepi? Ali še vedno verjameš takim izjavam? In če jim ne, zakaj se še vedno oklepaš prepričanja, da je masturbacija nekaj sramotnega? Morda je čas, da spremeniš to mantro. Ko ti to enkrat uspe, je samo še vprašanje vaje. Sooči se s strahom, spregovori o stvareh, ki se jih sramuješ, s prijateljem_ico ali partnerjem_ico. Če je to pretežko, začni pisati dnevnik na to temo. Kmalu bo sram začel kopneti.

V knjigi pravite, da si moramo dati odpustek za svoje „nefeministično" početje, če na primer ne zmoremo vedno ljubiti svojega telesa, če kdaj hlinimo orgazem, če si odstranjujemo dlake, čeprav v resnici tega ne maramo početi, ipd. Ste pri pisanju tudi pri sebi naleteli na kake globoko usidrane predsodke o spolu/telesu/spolnosti, ki ste se jih še oklepali?

Absolutno, saj nisem popolna. Mislim, da sem v zadnjih letih ugotovila, da svojo vrednost še vedno v glavnem pogojujem s tem, koliko si me moški želijo. Če odraščaš kot ženska v heteroseksualnem svetu, se je težko otresti prepričanja, da je ultimativni atribut sprejetosti to, da se moškim zdiš privlačna. Kot kvirovska oseba se težko prebiješ skozi dilemo: "Mi je ta oseba všeč, ali pa mi samo godi to, da sem jaz všeč njemu_njej?"

Celo poglavje posvetite pornografiji. Nekatere feministke jo, tradicionalno, dojemajo kot nekaj zelo negativnega, kot sredstvo za podjarmljanje žensk. Spet drugi v njej vidijo potencialno orodje opolnomočenja in avtonomije. Na kateri strani debate ste vi?

Ne moreš vse pornografije soditi z istim vatlom. Enako raznolika je kot katera koli druga veja umetnosti. Obstaja pornografija, ki jo ustvarjajo zgolj ženske, za ženske, in vsi vpleteni se imajo super. Obstaja pa seveda tudi pornografija, ki je vse bolj in bolj ekstremna, da bi pritegnila klike, s tem pa normalizira oblike spolnosti, ki so potencialno lahko škodljive.

Ne verjamem, da je pornografija zlobna, daleč od tega. Skrbi pa me, da se mladi "izobražujejo" prek pornografije. To je za večino mladih ljudi prva izkušnja s seksom. In velik del lahko dostopne, brezplačne pornografije res ni realističen. Poskrbeti moramo, da bomo mladim dopovedali, da pornografija ni isto kot resnično življenje. Da sta v resničnem življenju komunikacija in privolitev pred vsakim spolnim dejanjem obvezna. Da so nekatere stvari, ki so jih morda videli, lahko nevarne – na primer davljenje. Enačiti pornografijo z resničnim življenjem je tako, kot da bi filmske eskapade Jamesa Bonda enačil z vsako državno službo.

Sorodna novica 50-letna gospodinja, ki se je prerodila kot zvezda feministične pornografije

Kakšen odnos imate do spleta? Predstavljam si, da ste kot ženska na internetu doživeli svoj delež spletnega nasilja in sovražnega govora. Po drugi strani pa so lahko, kot poudarjate, družbena omrežja koristen bazen za iskanje profilov, ki normalizirajo netipična telesa in odstopajo prostor sicer marginaliziranim perspektivam.

Ne morem drugače, kot da imam do interneta zamero. Zasvojena sem s Tik Tokom! Požre mi ogromno časa! Skrbi me, da nam bodo tridesetsekundni videi požrli vso sposobnost koncentracije. Zaradi svoje službe moram biti na družbenih omrežjih, ampak če mi ne bi bilo treba biti, bi me mikalo vreči telefon v morje. No, se pa zavedam, da je lahko splet platforma za ogromno dobrega. Lahko pomaga zgraditi skupnost, ki je razpeta po vsem svetu, lahko izpostavi problematike, ki bi jih tradicionalni mediji sicer pometli pod preprogo. V svoji najboljši izvedbi posodi glas ljudem, ki nimajo ničesar, in nam ponudi novo in vznemirljivo vizijo tega, kar bi svet lahko bil. Ampak če hočeš priti do tega dobrega dela interneta, se moraš prej prebiti skozi cel kup oglasov.