Film v italijansko-švicarsko-libanonski koprodukciji, v četrtek predstavljen na festivalu Kino Otok, ki se ravno danes končuje, pripoveduje zgodbo predvsem dveh mladih Palestincev iz Gaze, Abdale in Džehada, od katerih je prvemu uspelo priti v Italijo. Oba se ukvarjata s parkourjem, disciplino, v kateri športniki zgolj s svojim telesom premagujejo različne ovire. Teh pa tako v Gazi kot Firencah ne manjka. Ne gre zgolj za fizične ovire, ki jih v palestinskem obalnem pasu predstavljajo ruševine in tarče izraelskih bombardiranj, v italijanskem mestu pa običajna mestna infrastruktura, ampak tudi takšne, ki se jih zgolj s športom ne da preseči.

Režiser Gerosa s predstavitvijo, kot pravi, zrcalnih zgodb prijateljev naslavlja vprašanja svobode, prijateljstva, vztrajanja, upov in ambicij, a tudi okupacije in migracij. Izkušnji obeh protagonistov, enega v bogati Italiji, drugega v obubožani Gazi, se nam prikažeta tako v svoji različnosti kot svoji podobnosti. Film prikazuje ironičnost svobode gibanja znotraj okupiranega območja in iluzijo svobode v Evropi brez meja. Dobro prikaže realnost, v katero so potisnjene generacije in generacije Palestincev v Gazi, ki je pod izraelsko vojaško okupacijo od leta 1967, od leta 2007 pa še pod izraelsko-egiptovsko zaporo, pa tudi položaj številnih migrantov, ki v Evropo prihajajo v pričakovanju lažjega, varnejšega, boljšega življenja, a so pogosto soočeni z enakimi problemi, kot so tisti, pred katerimi so zbežali.

Kot je režiser dejal v pogovoru za MMC, ni želel narediti političnega ali aktivističnega filma. Poskušal je predstaviti zgodbo na način, ki bi gledalcem omogočal najti skupne točke med njihovim življenjem in življenji glavnih protagonistov.

Kaj vas je motiviralo, da ste se odločili povedati zgodbo mladih športnikov iz Gaze, ki se ukvarjajo s parkourjem?
Moram reči, da se prej nikoli nisem ukvarjal s parkourjem. Položaj v Gazi in Palestini sem na splošno poznal, a nikoli nisem bil aktivist na področju izraelsko-palestinskega konflikta. Po naključju pa sem leta 2015, ko sem ravno končal svoj prejšnji film in sem iskal nekaj, kar bi mi vzbudilo zanimanje, naletel na Guardianovo kratko videoreportažo, dolgo okoli minuto in pol, o teh fantih v Gazi, ki se ukvarjajo s parkourjem in izvajajo izjemne akrobatske gibe. Reportaža mi je bila všeč, saj je bila vizualno zelo močna. Ob tem pa sem začutil tesno povezanost med ruševinami v Gazi in popolnim pomanjkanjem svobode za prebivalce Gaze ter norimi poskusi fantov, ki so tvegali življenje, da bi si izborili svoj prostor, da bi spet prevzeli uničeno okolje in si zagotovili vsaj privid, kratke trenutke svobode s pomočjo te discipline. Ta metafora je vizualno zelo lepa, je pa tudi čustveno in konceptualno zelo močna. Glavna filozofija parkourja je premagovanje ovir. Da so ti fantje izbrali ta šport, da bi poskušali premagati vsakodnevne ovire, ne le fizično, ampak tudi psihično, je zelo ironično. Ugotovil sem, da bi jih rad spoznal in videl, ali se da o tem posneti film in ali sem jaz sploh pravi človek za to. Kontaktiral sem Guardianovo novinarko, ki me je povezala z vodjo italijanske nevladne organizacije, ki v Gazi izvaja več projektov, in enim od fantov. Povedali so mi, da je ustanovitelju njihove ekipe uspelo pobegniti iz Gaze in da živi v Italiji. Nato sem vedel, da ga moram spoznati. Vse se je začelo popolnoma po naključju in z močnim občutkom povezanosti s to zgodbo.

Omenili ste očitno ironijo filma, ki govori o mladih, polnih energije, sanj in ambicij, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, ki nekako pooseblja svobodo gibanja, sama zgodba pa je umeščena v okolje, ki glede na okupacijo in zaporo Gaze predstavlja ravno nasprotno.
Absolutno. Film sicer govori o parkourju, mladih, prijateljstvu in izdaji, a glavno vprašanje zame v času snemanja je bil razmislek o svobodi. Ali je za ljudi, kot so prebivalci Gaze, ki so bili rojeni v zaporu, možno biti svoboden? Film na to vprašanje sicer ne ponuja pozitivnega odgovora, a to me je zanimalo. Zatiranje Gaze in njena zapora sta močna ne le na ravni oprijemljivih stvari, ampak tudi psihično. Tudi če komu uspe oditi iz Gaze, mora za to žrtvovati vse iz svojega življenja. Zato jim je tako težko, da se prilagodijo in si ustvarijo novo življenje.

Film naslavlja veliko tem. Ena izmed njih je seveda vojna, s katero se v več scenah ukvarja popolnoma neposredno, recimo, ko se mladi igrajo vojno med Izraelci in Arabci ali ko izvajajo parkour dobesedno med izraelskim bombardiranjem Gaze. Vojna je nekaj, kar definira življenja mladih ljudi, predstavljenih v filmu.
Tako je. Ker v Gazi zaradi produkcijskih razlogov nisem mogel biti šest mesecev, sem moral včasih fante spodbuditi, naj v določenem okolju govorijo o določeni stvari, o kateri so se drugje že pogovarjali in podobno. A večina scen se je odvila popolnoma naravno. Ena takih je bila scena na začetku, ko se igrajo vojno. Zgodila se je nenadno. Nisem si predstavljal, da bi se igrali takšno igro. To me je šokiralo iz več razlogov. Zgodilo se je na kraju, kjer je vojna zares potekala, kraju, ki je bil tarča bombardiranja. Po drugi strani pa so bili prestari, da bi se igrali takšne igre. Ne gre za sedem, osem let stare otroke, to bi razumel. A da so se tako stari mladostniki igrali vojno, je zelo ironično. Ravno zaradi njihove starosti se mi zdi tista scena tako močna, saj kaže, da je vojna največja izkušnja v njihovih življenjih.

Morda gre tudi za njihov način spopadanja z realnostjo.
Se strinjam. Nekateri fantje so stari 20 let, drugi skoraj 30. Ne samo, da so izkusili samo pomanjkanje, zaporo in vojno, ampak s sabo nosijo tudi celotno breme prejšnjih generacij. Od otroštva poslušajo zgodbe svojih staršev, starih staršev in prastaršev o vojni. Meni je bilo to težko razumeti, saj sem bil rojen v mirnem svetu in sem imel v primerjavi z njimi lahko življenje. Počasi pa sem dojel, da na svojih ramenih ne nosijo le bremena svojih življenj, ampak tudi breme štirih generacij od ustanovitve Izraela.

Kot da je njihova preteklost njihova sedanjost.
Da. So sicer mladi in zato živijo v sedanjosti ter upajo na boljšo prihodnost, a njihova preteklost jih zaznamuje. Če smo realistični, ni možnosti, da se se bodo razmere izboljšale v naslednjih nekaj letih. Kljub temu pa so prepričani, da se bodo lahko nekoč vrnili na svoje domove. A ti domovi ne obstajajo več. Njihove vasi je namreč Izrael uničil in na tistih mestih zgradil nove vasi z novimi imeni. Eden od največjih simbolov za Palestince je ključ od hiše njihovih prednikov. Zelo močno so navezani na svojo preteklost, a če ne bi bili, bi izgubili vsako upanje.

Še bolj boleče je, da včasih ta ključ predstavlja hišo, ki je obstajala le nekaj kilometrov od Gaze. Dobesedno lahko vidijo svojo zemljo iz Gaze.
Ko stojiš na visoki stavbi v Gazi, lahko vidiš Aškelon, ki je od mesta Gaza oddaljen morda 10 kilometrov, od konca območja Gaze pa le tri kilometre. Vidiš lahko to novo mesto na kraju, kjer je bila prej njihova zemlja.

Film predstavlja predvsem življenji Džehada in Abdale, a vprašanje izraelsko-egiptovske zapore je vselej prisotno. Definira in omejuje njihova življenja vsak dan, a odločili ste se jo predstaviti bolj ali manj posredno, je nekaj, kar je ves čas v ozadju. Kako ste se odločili obravnavati to vprašanje v filmu?
Od samega začetka nisem želel narediti političnega filma. Še posebej nisem hotel narediti aktivističnega filma. V določenih primerih so takšni filmi sicer zelo pomembni, a glede tako komplicirane situacije, kot je ta v Gazi, nisem hotel delati na tak način. Ko posnamete aktivistični film, bo običajno veliko ljudem zelo všeč, a gre za ljudi, ki že mislijo tako, kot mislite vi, veliko drugih ljudi pa zgodbi ne bo verjelo. Zato sem poskušal predstaviti to zgodbo na način, da bo občinstvo poskušalo najti skupne točke med njihovimi življenji in življenji glavnih protagonistov. Politični položaj nas vedno definira, nekje bolj, drugje manj močno. V primeru Gaze pa politični položaj popolnoma definira življenja njenih prebivalcev, zato sem skušal ta vidik predstaviti skozi njihova vsakodnevna življenja, skozi njihove izkušnje. Tako jih vidite, kako gledajo poročila, kako prosijo za vizum, ali kako Abdala v Italiji prijatelja sprašuje, ali se bodo lahko kdaj vrnili v Gazo, ali ko so na protestih. Zelo mi je všeč scena v frizerskem salonu. Na prvi pogled prikazuje le fante, ki se želijo postriči, da bi bili lepše videti, a scena prinaša veliko informacij. Na televiziji palestinski politik govori, da ne bodo sprejeli tega, kar se je zgodilo. Tudi če ne veš, kaj se je zgodilo, vidiš, da je položaj napet. Nato zmanjka elektrike, a frizerji nadaljujejo striženje. S filmi želim povedati zgodbe ljudi, njihovih odnosov, kako se ti odnosi razvijajo. In če je kontekst tako pomemben za njihova življenja, kot je v Gazi, je pomembno predstaviti tudi tega.

Ravno zaradi zapore in okupacije Gaze dobi parkour drugačno dimenzijo v primerjavi s parkurjem v Evropi. Na eni strani je osvobajajoč, na drugi pa ustvarja le iluzijo svobode, iluzijo svobode gibanja. Nekaj popolnoma drugega je, ko mladi izvajajo parkour v Gazi v primerjavi z mladimi, ki ga izvajajo na Švedskem, recimo.
Ko se je Abdala odločil sodelovati na tekmovanju na Švedskem, so bili občutki zelo močni. Bal sem se zanj, upal sem, da se ne bo poškodoval. Obenem pa sem imel ta občutek o nefavoriziranem tekmovalcu, ki mu nenadoma uspe, kot v filmu o Rockyju Balboi. Ko pa smo bili tam, sem začutil, da je to nemogoče. To je resničnost, ne pa ameriški film. Ko vidite kontrast med telovadnico na Švedskem in okoljem, v katerem trenirajo fantje v Gazi, vidiš, da je disciplina sicer ista, a njen namen je popolnoma drugačen. Ko si Abdala ogleduje telovadnico pred tekmovanjem, vidimo, da je popolnoma izgubljen. Zdel se mi je kot riba na suhem. V tistem trenutku sem začutil, da se je vprašal, ali je to to. So to moje sanje, zaradi katerih sem zapustil domovino in družino? To je bil zanj gotovo zelo težek trenutek. Obenem, ko gledate parkour v našem, zahodnem, bogatem svetu, dobite občutek, da gre le za tekmovanje. V Gazi pa je parkour za te fante način preživetja, način upora in vztrajanja. Spremljajo ga popolnoma drugi občutki. Vsi ti fantje v Gazi si želijo postati dobri športniki, dobri v parkourju, saj upajo, da bodo lahko nekoč šli ven in tekmovali. Tega pa ne morejo doseči. Lahko jim tisočkrat razložite, a nikoli ne bodo verjeli, da se bodo njihove sanje razbile ob čereh resničnosti.

Primer Abdale kaže, da se film ukvarja tudi z vprašanjem migracij in usodo migrantov in beguncev v Evropi. Njegov primer kaže, da se številni, ki jim uspe priti v Evropo, v njene najbogatejše države, spopadajo s podobnimi težavami kot v državi izvora, s pomanjkanjem elektrike, delovnih mest, splošnih možnosti. Film torej govori o temah, ki presegajo usodo njegovih likov in tudi širšo situacijo v Gazi.

Na začetku nisem vedel, kaj se bo vse zgodilo v filmu, a ko sem nekaj časa preživel v Firencah z Abdalo in v Gazi z Džehadom, sem videl, da sta njuni zgodbi zrcalni. Ljudje v Gazi so bili recimo prepričani, da je Abdalovo življenje boljše kot njihovo. Bili so prepričani, da mu je uspelo, da je izpolnil svoje in njihove sanje. Zato ga imajo radi in mu obenem zavidajo. O njegovem življenju ne vedo ničesar, a prepričani so, da je na boljšem. Ko vidimo Abdalovo življenje v Italiji, se ves čas sprašujemo, ali mu gre bolje ali slabše. In mislim, da se odgovor bolj nagiba k drugi možnosti. Ni namreč dosegel ničesar, razen tega, da se lahko premika med različnimi državami. Zato je njegova svoboda umetna, še posebej, če upoštevamo, kaj vse je izgubil. Njegova izkušnja je tipična za večino migrantov. Gradijo sanje, tudi s pomočjo televizije in spleta, saj vidijo naše države kot države, v katerih je vse mogoče, a ko pridejo, so popolnoma izključeni iz družbe, ne morejo se integrirati. Ko govorijo z nekom doma, jim lažejo, da jih ne bi skrbelo. Takšna je scena, v kateri Abdala govori s svojim očetom. Jaz ne govorim arabsko in na različne načine skušam ugotoviti, ali je kakšna scena uporabna, včasih po koncu prosim za kratek povzetek tega, kar so govorili, in v tej sceni nisem vedel, o čem se pogovarjata. A veliko mi povejo izrazi na licu, govorica telesa. Ko sem slišal, da je Abdala očetu razlagal, da ju želi z mamo povabiti v Italijo, da bi bila turista v Evropi, sem se začudil. Saj nima niti denarja za hrano. A da ne bi priznali dramatičnega položaja, v katerem živijo, večina prebežnikov laže in ljudi doma prepričujejo, da jim je uspelo.

Sorodna novica "Zakaj bi me Izrael ubil, če bi hotel doseči prvo drevo na drugi strani ograje?"

Težko je priznati neuspeh, tudi če zanj nisi sam kriv.
V Italiji nam prek medijev desnica in skrajna desnica ves čas govorita, da migranti prihajajo, da nam ukradejo službe, da dobijo denar, da nam bodo znižali naš standard. Nikoli pa ne izvemo različni plasti njihovih težav. Mislim, da ta film dobro prikaže, kaj se zares dogaja. Vedno govorimo o številkah. A za številkami so resnični ljudje in ko slediš njihovi zgodbi, se lahko v njej prepoznaš.

Film se konča zelo pesimistično. Pove, da Džehadu ni uspelo zapustiti Gaze, čeprav je dobil vizum, še huje pa je, da je Abdala po nesreči na treningu končal na invalidskem vozičku. Njuna izkušnja pooseblja izkušnje toliko mladih, ujetih v Gazi, žrtev vojn. Skozi zgodbi dveh ljudi spoznaš težave celotne generacije.
Veliko smo razpravljali, ali naj to na koncu filma napišemo ali ne, na koncu pa smo bili za. Konec je zares uničujoč, a ne moremo se pretvarjati, da imajo vse zgodbe srečen konec. Za veliko ljudi po svetu ga nimajo. Velikokrat so mi povedali, da si občinstvo ob toliko žalostnih dokumentarnih filmih želi videti nekaj, kar vliva upanje. Lahko bi film prisilil v drugačen okvir, a to ne bi bilo prav. Film se začne žalostno, konča pa še bolj žalostno. A gre za resnično zgodbo, zato sem hotel biti resnicoljuben. Ko je Abdala doživel nesrečo, sem ga snemal v bolnišnici in pozneje, ko je bil na fizioterapiji in se je prilagajal na voziček. A odločil sem se, da tega dela ne prikažem. Želel sem namreč skozi zgodbi dveh mladih ljudi predstaviti zgodbe in usode vseh mladih v Gazi in če bi dodal Abdalovo dramatično nesrečo, bi vso pozornost preusmeril z zgodbe Gaze na dogodek, ki je spremenil Abdalovo življenje. Nisem želel tako zožiti filma.

Lahko poveste več o procesu snemanja filma? Potekalo je predvsem v Firencah in Gazi. Ste imeli kakšne posebne težave v primerjavi z vašim prejšnjim delom? Gaza je namreč konfliktno območje, kot kaže scena, v kateri se Džehad pritožuje nad izraelskimi brezpilotnimi letali, ali tista, ki prikazuje proteste v okviru Velikega pohoda vrnitve. Kaj je bilo posebnega pri snemanju v Gazi?
Moram reči, da posebnih težav kljub vsem vnaprejšnjim svarilom nismo imeli. Govorili so, da bo nemogoče priti noter in prinesti potrebno opremo. A storil sem to, kar sem storil večkrat, ko sem delal v t. i. problematičnih državah. Povezal sem se z nevladno organizacijo, ki je mene in direktorja fotografije v Gazo pripeljala kot njena člana. Kar je bilo do neke mere res. Fante, ki se ukvarjajo s parkourjem, sva uradno snemala za to organizacijo. Tako nisva imela nobenih težav. Ob tem je bila ekipa zelo majhna, ob meni sta bila še direktor fotografije in tretji človek, odgovoren za zvok, domačin iz Gaze. Z njegovo pomočjo sem lažje razumel pogovore, pomagal pa je tudi odpirati določena vrata. Zahvaljujoč njemu smo snemali v položajih, ko bi bilo to sicer nemogoče.

Koliko časa ste snemali v Gazi in ali ste vanjo vstopili iz Izraela ali Egipta skozi Rafah?
Iz Izraela. Iz Egipta bi bilo zelo težko, saj bi morali prečkati Sinajski polotok, kjer je zdaj zelo nevarno. Zato smo vstopali skozi prehod Erec v Izraelu. Kljub nešteto pregledom izraelske policije nismo imeli veliko težav. V Gazo smo potovali v letih 2016, 2017 in 2018, tam pa smo bili najdlje konec leta 2017, in sicer skoraj mesec dni. Snemanje je potekalo v dveh, treh letih. Odkar sem spoznal Abdalo v Italiji in Džehada v Gazi, sem čutil, da se bom lahko z njima povezal in si pridobil njuno zaupanje le, če bom z njima preživel veliko časa. Ko smo snemali Abdalo v Firencah, smo morali živeti z njim v zapuščeni hiši. Zdelo se mi je nemogoče, da bi ga snemali podnevi, zvečer pa bi ga pustili v tisti hiši, sami pa bi odšli v lep hotel. To bi popolnoma onemogočilo zaupanje. Tako smo živeli v hiši brez elektrike, ogrevanja, s polomljenimi okni. V Gazi je bilo enako. Sprva smo spali na vzmetnicah v pisarni v poslopju Združenih narodov, a takoj, ko smo se povezali z Džehadom, sem kolegu Matteu rekel, da ne moremo ostati tam in moramo biti tam, kjer želimo snemati. Tako sva se preselila v Džehadovo hišo. Tam smo bili ves čas. Tako smo lahko posneli scene, kot je tista, ko se Džehad s prijatelji odpravlja spat, ali ko svoji mami govori, da je dobil vizum, ona pa začne jokati. To smo lahko posneli le zato, ker so se na nas navadili. Nismo bili filmska ekipa, ki je prihajala in odhajala, ampak smo postali del družine.

Kako je bilo delati z vidika logistike in varnosti, če upoštevamo že zgolj pomanjkanje elektrike?
Ni bilo lahko. Imeli smo veliko baterij, ker nismo vedeli, kdaj jih bomo lahko napolnili, ali prenesli posnetke na trdi disk. Takoj ko smo imeli elektriko, smo jo izkoristili. Glede varnosti pa, v Gazi imaš ves čas občutek, da se lahko nekaj zgodi, obenem pa sem se počutil zelo varno. Prebivalci Gaze so zelo miroljubni, zelo prijazni, velikodušni in pripravljeni pogovarjati se in spoznavati življenje zunaj Gaze. Počutil sem se zelo zaščitenega. Nikoli se nisem počutil v nevarnosti.

Ker je film posnet v libanonski koprodukciji, ne bo prikazan v Izraelu. A če bi bil, kaj bi si želeli, da bi izraelsko občinstvo od njega dobilo?
Zelo mi je žal, da se ne bo prikazoval v Izraelu. Če je kakšna država, kjer bi moral biti prikazan, je to ravno Izrael. A želel bi si, da bi Izraelci s pomočjo tega filma spoznali nasprotno stran, da bi z odprtim umom skušali videti, kdo živi ob njih in kakšen je njihov položaj. Imam nekaj dobrih prijateljev v Tel Avivu, ki so mi sami povedali, da ne vedo ničesar o Gazi. Ne smejo se ji niti približati, vsak dan pa jim govorijo o sovražniku, ki jih hoče uničiti. Tako mislijo tudi intelektualci. Politika skuša Izraelcem oprati možgane. Ta film bi bil tako dobra priložnost, da spoznajo nekaj več o ljudeh, ki živijo ob njih.

Kako pa je film sprejelo občinstvo v Izoli?
Upam, da jim je bil všeč. Po filmu mi je veliko ljudi čestitalo, dejali so, da so spoznali nekaj, česar prej niso vedeli in da jih zgodba čustveno močno zadela. Videl sem, da se je film ljudi zelo dotaknil. Ob tem mi je zelo lepo biti tu. Festival je majhen, a zelo dragocen in zelo sem srečen, da sem bil del njega.