Tako ugotavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki ji je nedavno dokončano druženje s srednjeveškimi rokopisi in rokopisnimi fragmenti v Narodni in univerzitetni knjižnic še enkrat potrdilo tisto, kar vedno znova ugotavlja na svoji dolgi strokovni poti.

Ključna poznavalka naše rokopisne dediščine je svojo obsežno bibliografijo samih referenčnih del dopolnila z novo knjigo.  Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti. Narodna in univerzitetna knjižnica 1. del  je pravzaprav nadaljevanje pred nekaj leti začete serije Manuscripta et fragmenta, ki jo izdaja SAZU v sodelovanju z ustanovo, ki gradivo hrani. V teh katalogih želi avtorica ovrednotiti in predstaviti tovrstno gradivo ljubljanskih knjižničnih in arhivskih zbirk. 

Verjetno bi bil marsikdo presenečen, kako zgovorni so lahko še tako majhni, na videz nepomembni zapisi, ki se skrivajo med platnicami srednjeveških kodeksov. To so namreč rokopisni fragmenti – najmanjši ohranjeni ostanki nekoč bolj ali manj imenitnih rokopisov. Pristali so na koncu svoje poti: potem ko rokopisnega dela nihče ni več potreboval, so liste ločili in, ker je bil pergament trpežen in uporaben material, so jih uporabili za prevleke platnic, za okrepitve hrbtov, za prekritje lesenih deščic itd. Lahko smo veseli, kadar je mogoče prepoznati napisano vsebino in se zbližati tako z ohranjenimi zapisi, pa tudi stopiti bralcu za hrbet.

Gradivo, ki je shranjeno v Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice, je bil poseben zalogaj. Tako veliko ga je, da ga je bilo potrebno urediti v tri kataloge. "V prvem zvezku so prednost dobili neobjavljeni srednjeveški rokopisi in fragmenti, ki so zdaj ločeni od svojih prvotnih nosilcev, torej so samostojni pergamentni in papirni kosi, najmanj 150 je fragmentov, ki so jih uporabili za prevleke platnic, velika pa je tudi skupina fragmentov, ki so še vedno del knjigoveške strukture, torej je treba odpreti in pregledati veliko, zares veliko knjig, saj se takega popisa ni še nihče lotil," pove umetnostna zgodovinarka, ki z vzdihom pove, da so v Ljubljani še trije zares bogati fondi, v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v Nadškofijskem arhivu in v Semeniški knjižnici.

Poglabljanje v gradivo iz NUK-a je prineslo marsikaj, predvsem pa védenje, da je bilo v srednjem veku v obtoku precej več knjižnih del, kot je doslej veljalo. "V tem katalogu se srečamo z novimi besedili – za katere nismo vedeli – in z imeni prepisovalcev, bralcev, lastnikov, prepisovalcev, tudi študentov, ki so ob profesorjevih predavanjih dopisovali komentarje, pojasnila. In ta živahna, številčno presenetljiva skupnost ljudi ob zapisani besedi je nekaj, česar ne smemo pozabiti," poudari avtorica.

Sorodna novica "Šment, to je bil pa res temperamenten in h knjigi obrnjen čas!"

Strokovnjakinja, ki se od nekdaj s folknandovsko predanostjo posveča knjigam in se bojuje proti napačnemu označevanju tukajšnje kulturne atmosfere kot majhne in obrobne, po preštudiranem gradivu ugotavlja ravno to, da je marsikateri zelo kakovosten rokopis nastal tukaj. Že res, da se sprva morda kaže kot sijajen primer dunajske šole, a izkaže se, da je sijajen primer šole iz dežele Kranjske.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Vsak rokopisni fragment, ki ga predstavljate, je seveda zgodba zase, ampak kaj je morda tista ključna širša zgodba, ki nam jo skupaj pripovedujejo? Morda o sami bralni kulturi poznejših dob. 
Prav zato, ker je vsak rokopis ali rokopisni fragment zgodba zase, je treba vsakemu posebej nameniti dolžno pozornost in spoštovanje. Vsem je skupno le to, da so se nad njimi sklanjali ljudje, ki so bili vešči latinščine ali nemščine in jim je v obeh primerih trstika gladko in brez težav tekla. Če pogledam na rokopisne enote, ki so popisane v tem katalogu, potem bi rekla, da ni prav velik delež liturgičnih besedil, presenetljivo dosti je pravnih besedil, zelo zanimivi so slovarji, prisotnost antičnih avtorjev utegne biti razveseljiva, sicer pa so mi najbolj pri srcu literarna dela.

Vedno sem začudena, če se izkaže, da je pri nas ohranjen fragment nekega dela v posebni redakciji in je niti strokovnjaki za to vejo ne poznajo. Videti je, da je na papirnih fragmentih zapisana zgodovina papežev, znana kot Liber pontificalis, takšna besedilna posebnost. Besedilo je bilo prepisano "na zalogo" v krasni italijanski rotundi, razrezali pa so ga najbrž zato, ker je na policah stacionarija predolgo čakalo na kupca. V poznejših desetletjih 15. stoletja se je izkazalo, da so bralcem ljubše tiskane knjige – s preverjeno vsebino in poleg tega za manj denarja v primerjavi z rokopisi. Verjetno se je podobno godilo tudi rokopisu z Vergilijevimi Georgikami – to je moral biti očarljiv rokopis.

Časi pa se spreminjajo in z njimi okus. Ko sem brala potopis Bede Webra iz leta 1837, me je presenetil naslednji odlomek: "… Najprej se je povsod razcvetela poezija, tako zelo, da bi drugje le stežka videli kaj podobnega … Zato ni nenavadno, da se je po vseh gradovih in pri vseh deželnih velikaših razširilo veselje do junaških pesnitev. Nastale so dragocene rokopisne knjige, v katerih so bile nemške junaške pesnitve zapisane v najbolj prikupni obliki in so bile pogosto domače branje. Najbolj osupljive knjižnice je bilo videti na gradovih Ambras, Runkelstein in Annaberg v Vintschgauu … Tam so bile najobsežnejše zbirke lirskih pesmi, napisane v najkrasnejši pisavi na najfinejšem pergamentu v takih množinah, da so že v 15. stoletju pričeli vanje vezati sodnijske spise, kar je še vedno videti v arhivu mesta Meran …"

No, mi smo pa povsem očarani, ko držimo v rokah košček pergamenta z nekaj verzi. A tu so fragmenti Parzivala Wolframa von Eschenbacha in Wigalois Wirnta von Grafenberca. Prav gotovo niso nastali pri nas, a če njuni pesnitvi postavimo ob bok našim viteškim lirikom, gospodu z Žovneka, gospodu iz Gornjega grada ali Svibnega, potem se lepo zaokrožita prisotnost in naklonjenost do ljubezenske lirike. Te pesmi so prekrasne, z rahločutnim nastopom narave ("Natureingang" so rekli po nemško) v uvodu, ki pripravlja oder za ljubezensko izpoved. Nam se zdi razdiranje lepih pesniških zbirk strašno dejanje, a hkrati nam podatek o (pre)velikem številu rokopisov govori o številnih bralcih.

Posebej zanimivi so na videz morda nepomembni drobci, ki pa nam vseeno lahko marsikaj povedo. V mislih imam zapis Gregorja iz Ljubljane, ki ste ga omenili. Ta v predavanjih, privezanih k Sunzlovemu znanstvenemu traktatu o Aristotelovi Fiziki,  zapiše, da je na Dunaju uspešno opravil izpit.
O bralni kulturi in zavzetem požiranju knjig nam marsikaj povedo tudi ohranjeni zapisi univerzitetnih predavanj. Nekateri so prav frenetično glosirani, s podčrtavanji, povezovanji terminov v gruče – imamo zgodnje oblike miselnih vzorcev – in dodatki k razlagi. V tokratnem naboru rokopisnih fragmentov je največ preostankov pravnih skript z italijanskih pravnih fakultet, Padove in Bologne; vsi fragmenti so zanimivi, že zaradi videza, ko se nagla kurzivna pisava "ustavi" ob vmesnih naslovih, ki so odsev epigrafskih duhovitosti, z veliki kapitalami in enklaviranimi zlogi.

Res me je zelo razveselil rokopis predavanj o Aristotelovi Fiziki z dunajske univerze, ki je privez k omenjenemu Sunzlovemu prvotisku. Za piko na "i" je poskrbel lastnoročni zapis študenta Gregorja iz Ljubljane, ki je navdušeno spregovoril o svojem izpitnem uspehu: dosegel je trinajsto mesto med 63 kandidati. Iz zapisa je kar čutiti vriskanje: moj Bog, kako sem bil dober, da se mi je to posrečilo. Torej fant, ki je prišel iz Ljubljane, ki je kar daleč, ki nima veliko denarja. Na študij ga je poslal stiški samostan in podpiral tudi samostan Rein pri Gradcu, ki je matica stiškega samostana. Gregor je napredoval, dobil zelo dobro izobrazbo, postal profes v stiškem samostanu, kar je intelektualno visoko mesto, bil je tudi bibliotekar v Stični. Torej: mladenič iz Ljubljane je postal nekdo, ki se je na Dunaju izobrazil, in če je rad sedel v knjižnici artistične fakultete, je vedel, kako se tej reči streže. Za nas pa je pomembno vedeti, da so v Stični imeli dve verziji Aristotelove Fizike.

Pa še en detajl: Gregor je pisal ok. 1500 v jasni humanistiki, in to je eno od znamenj, da je tudi on prestopil iz gotske pisave v renesančno. Mogoče se je to zgodilo pod vplivom magistra Brikcija Preprostega iz Celja, ki je takrat predaval na Dunaju in je veliko pripomogel k uveljavitvi italijanskega humanizma severno od Alp. Če pomislimo, da so trije profesorji našega rodu – poleg Brikcija še Nikolaj iz Novega mesta in Bernard Perger iz Ščavnice – bili prve violine pri tem prodornem nastopu novih idej, potem se človeku srce kar malce stopi. In kolegi jim pravijo "slovenska trojka" in se jim spoštljivo priklonijo.

Ali v katalogu obravnavani rokopisi in fragmenti govorijo o življenjskem toku naših krajev znotraj srednjeevropskega prostora?
 Vedno znova se potrjuje prisotnost dežele Kranjske v kulturnem, ustvarjalnem in tudi upravnem pogledu – pretoki knjižnih del in potovanja oseb so ustvarili dialog med nami tukaj in bližnjimi pokrajinami, zapustili so veliko manjših, a nespornih sledi. Izobraženost in napredek sta bila odvisna od šol in vsaj v sredini 13. stoletja je bila v Ljubljani šola pri sv. Petru in nato pri sv. Nikolaju. Šole v mestih, bodisi cerkvene ali tiste, ki jih je organiziralo mesto, so, ne oziraje se na doseženo raven, v posredovanju svobodnih veščin (predvsem na jezikovni ravni) izoblikovale široko podlago za samostojno delo in tudi samostojno nadaljevanje izobraževanja. Ti fragmenti nam sicer ne posredujejo imen učiteljev, vendar so se njihova imena ohranila in jih dolgo poznamo po zaslugi starejših raziskovalcev, Vlada Schmidta in Jožeta Ciperleta. Verjetno pa je splošno znano, da so župnišča, samostani in mesta pošiljali posebej nadarjene mladeniče na odlične šole v tujino.

V sredini 13. stoletja je najti dosti rokopisov in še več fragmentov, ki so vsebinsko raznoteri. Rokopisi z zahtevnejšimi vsebinami zares niso mogli nastati pri nas, saj ni bilo vzorčnih rokopisov za prepisovanje, torej so jih popotniki, bodisi plemstvo ali študenti, prinesli iz krajev, založenih z njimi. Kupili so jih, ker so jih zanimali, ker so jih potrebovali. K nam so prihajali rokopisi iz mestnih stacionarijev, kjer je bila rokopisna tradicija močna.
Ko je pred tremi leti izšel katalog rokopisov in fragmentov iz zbirke Arhiva Republike Slovenije, je bilo navedenih nekaj enot, ki so bile vredne pozornosti. Historia eccesiastica Orderica Vitalija je morala biti lepo rokopisno delo z inicialami, Prisijanove Institutiones grammaricae so tudi italijansko delo iz časa ok. 1200, fragment Ptolemajevega Almagesta pa je prav tako iz časa ok. 1200 in je delček najstarejšega latinskega prevoda tega matematično-astronomskega dela itd.

Pri sklopu fragmentov, ki sem jih zdaj obravnavala, me je presenetilo dvoje: najprej naj omenim zanimiva slovarska, enciklopedična, glosarska dela. Slovarja, ki je komplicirana stvar za branje, zlasti, če so tu poleg latinščine še besede v keltskem, grškem jeziku itd., ni imel kdor koli. S tem najprej mislim na slovar s pretežno naravoslovnimi lemmata, svoj tip znanstvenega priročnika predstavlja enciklopedija pravnih izrazov, srečala pa sem se tudi s slovarjem, ki je nastal iz osebnega interesa in vsebuje dosti besed iz rimske zgodovine in literature. Na drugi strani pa me je v sklopu rokopisov in fragmentov presenetilo več del, ki pripadajo pravni stroki. To seveda ni enoznačno čtivo, gre za besedila, ki so izrazito teoretska, potem so zapisi s področja kanonskega prava, pa priročniki, ki povedo, kako ravnati v nekem pravnem postopku, kako postaviti na noge notariat in kako reševati druge zagate. Svojevrsten bombon pomeni nekaj fragmentov iz Švabskega zrcala v nemščini: kolega iz Marburga, ki vodi inštitut za srednjeveška besedila v nemškem jeziku, je sporočil, da take redakcije nimajo v svoji podatkovni bazi in je torej ljubljanska fragmentna gruča povsem novo odkritje.

Dosti manj je literarnih del in pisateljsko žilico bi odkrivali skozi nove pripovedne načine v posredovanju legend (velikansko presenečenje je legenda sv. Pelagije iz samostana Bistra). Skozi jezikovne oblike in seveda paleografske posebnosti pisav bi vedno znova naleteli na značilnosti iz štajerskega, dunajskega in južnonemškega prostora. Povezanost Kranjske z rokopisnimi tokovi je po 1250 segala do Prage na vzhodu in švicarskih krajev na zahodu. Pozabljamo, da so bili tudi med krajšimi deli, kot so pridige, literarni dosežki. In ker so taka dela dovolj hitro prihajala v naše kraje, bi to zvrst nabožnih nagovorov najprej povezala s sodobnimi teologi v Melku, na Dunaju, v čeških samostanih itd. Vsekakor pa vedno znova pridem do ugotovitve, da so ta dela zahtevala dobro jezikovno znanje, občutljivost in intelektualno odprtost.

V katalogu je napisanih nekaj novih imen: to so osebe, ki ste jih prepoznali kot prepisovalce in izjemoma tudi kot avtorje. Posebnost je Slavinski misal, v katerem so zapisana imena oseb, ki so povezana z naročilom tega lepega liturgičnega kodeksa: Aleš Dornik, Primož Štor in Matej, sin Gašperja iz Zaloga. To ni nepomembno.
Naj najprej pojasnim, da sta dva prepisovalca iz Münchna – Martinus Mercator in Martinus Chauffel – prepisala tudi besedilo svoje čase kar imenitnega pravnika: Philippus legatus de Laybaco, ki ga August Dimitz v svojem zgodovinskem delu samo omenja, je tukaj prisoten kot avtor s svojim delom. Imen prepisovalcev je še nekaj, npr. župnik Hauskericher iz bližine Dunaja, pa Julianus, prepisovalec na neki (padovanski?) univerzi itd.

Slavinski misal ima prav posebno mesto v našem spominu. Podatkov kar mrgoli: vemo, da je bil dokončan na praznik sv. Katarine leta 1481, podpisal se je tudi vodja rokopisne delavnice – to je bil Franciscus Preming iz Nürnberga (verjetno član znamenite zlatarske družine). Poleg tega prepoznamo knjižnega slikarja, ki je vse to opremil – to je Stuchsov mojster. Glede prepisa in slikarskega okrasa, živobarvnih inicial je Slavinski misal lep rokopisni izdelek.

Najpomembnejši pa je zaključni zapis (pri katerem se je mučil slabši pisar iz nürnberške delavnice) s podatkom, da so možje, ki ste jih navedli, za misal plačali pet zlatnikov in sedem soldov. Iz tega zapisa izvemo, kdo je misal za cerkev sv. Danijela naročil, kdo ga je prišel iskat in kakšna je bila cena. Ta podatek se splača primerjati z navedbami Paola Santonina v njegovih popotnih dnevnikih. Prav na koncu, ko so se odpravili proti Ogleju, je napisal, koliko so stali gos, kokoš, kopun, tele itd. ali na kratko: en cekin je bilo treba plačati za velikega zelo rejenega prašiča. Tudi na koncu Kranjskega antifonarija, ki je povezan z imenom Johannesa von Werd de Augusta, so napisane cene za škafec ovsa, moke, pšenice itd. Te ekonomske primerjave govorijo o življenju na deželi in so zaradi vpetosti v srednjeevropski prostor pomembne, osvetljujejo naše pozno 15. stoletje tudi s tega vidika.

Sorodna novica V Slovenijo se je vrnil dragoceni Slavinski misal, knjižni spomenik prvega reda

Verjetno je to prva tovrstna obravnava Slavinskega misala po odkupu leta 2018. Vam je ukvarjanje z misalom prineslo kakšno novo spoznanje?
Slavinski misal je bil sicer predstavljen javnosti ob nakupu, ko je dobil signaturo Ms 2000 in je bil uvrščen v rokopisno zbirko NUK. Zdaj pa je prvič popisan in objavljen v katalogu in tako dostopen javnosti. Glede njegove zgodovine pa marsičesa ne vemo in tudi nikoli ne bomo. Ne vemo, kdaj je bil odtujen iz cerkve sv. Danijela v Zalogu oz. v Slavini.

Glede na lastniške podpise na notranji strani sprednje platnice lahko sklepamo, da je bil eden od lastnikov iz naših zahodnih krajev: najpozneje proti koncu 19. stoletja se je na notranjo stran platnice podpisal Antonio de Zacco (Zecco?). Potem se mu je godilo tako kot mnogim rokopisom po vsej Evropi, ko so jih v času gospodarske krize in nato preteče vojne v letih 1929–1938 odnesli v antikvariate in prodajali. Tako se je pred II. svetovno vojno za njim začasno izgubila sled, dokler ni bil objavljen katalog zbirke Bergendale v Torontu, kamor je bil uvrščen kot Ms 40. Ko so proti koncu 20. stoletja v Torontu prodali nekatere rokopise, je prišel v zasebno last in spet preko antikvarista v Ljubljano. Žal pa smo v prizadevanjih, da bi odkupili svoje nekdanje rokopise, vedno izročeni na milost ali nemilost prodajalcev. In tako marsikaj izgubimo. Govoriti o slovenski narodni zavesti in kazati pohlep nekako ne gre skupaj. 

Zanimive se mi zdijo knjige z “dvojnim” značajem, kot jim pravite, oz. rokopisni privezi k tiskanim besedilom, ki pripovedujejo o takratnem dojemanju knjig kot celote. To poglavje oz. ti dodatki prvotiskov so bili morda malce spregledani pri poskusih, da bi razumeli širino znanja v tedanjem slovenskem prostoru. Vi jih v katalogu upoštevate, saj nam veliko povedo. 
Samo za trenutek se vrniva k naslovu zbirke: Manuscripta et fragmenta, torej je v katalogu prostor za spregledane rokopise, delne rokopise itd.: odkar sta Milko Kos in France Stele začela pisati svoj katalog srednjeveških rokopisov, je minilo natanko sto let. V Zborniku za umetnostno zgodovino sta leta 1922 objavila prvi sklop popisanih rokopisov – verjemite, da se je v sto letih nabralo nekaj neobjavljenega gradiva.

Vračam se k vašemu vprašanju: "dvojni" značaj knjižnih enot temelji na knjigoveški združitvi rokopisnih in tiskanih besedil pod enimi platnicami, kar je bilo do sredine 16. stoletja dovolj pogosta praksa. Rokopisni privezi, ki sem jih imela v rokah, so veliko presenečenje tudi zato, ker vemo zanje od leta 1957, ko sta Alfonz Gspan in Josip Badalić objavila monografijo o prvotiskih v Sloveniji. Predvsem Alfonz Gspan zaslužen za podatke o tej rokopisni dediščini, pa vendar so ostali spregledani. 

V srednjem veku, torej času do sredine 16. stoletja, je najti dosti kodeksov, kjer je knjižni blok sestavljen iz nekaj besedil, prepisanih v več letih ali celo desetletjih. Ni nenavadno, če je v tako sestavljenem rokopisnem kodeksu tudi 40 različnih besedil. Ko so se vse bolj uveljavljala tiskana besedila, so to tradicijo sestavljanja nadaljevali, le da so se rokopisnim pridružila natisnjena. Nemalokrat so knjigovezi k tiskanemu besedilu pridali več pol praznega papirja, na katera so pozneje napisali rokopisne dodatke. Vsebinsko so sestavljeni kodeksi včasih povezani, a na take sem naletela le izjemoma.

V tem katalogu je prvič predstavljenih 20 oz. 21 srednjeveških besedil po merilih kodikološke, paleografske in vsebinske analize in vsi so privezi. Pomembno je, da so vse enote povezane z našimi kraji. Tudi za tiste rokopisne priveze, ki so nastali v tujini, npr. v Padovi so prepisali besedila, ki imajo signature Ms 2079–2084, je mogoče trditi, da so bila besedila v uporabi v naših krajih. Ker pa gre za pravne vsebine, si smemo predstavljati, da so vplivale na reševanje zapletenih pravnih vprašanj, na naše notariate in je to še eno dokazilo, da je bila Ljubljane vpeta v razvoj teoretskih in praktičnih ved: tako Padova kot Dunaj sta bila dovolj blizu in hkrati kot dve univerzitetni mesti na vrhu znanstvenega napredka. Pri precejšnjem številu študentov iz Kranjske se je tamkajšnje znanje razširilo tudi k nam. 

V predgovoru zapišete, da je najbolj natančen pričevalec o gradivu bralec s peresom v roki. Opozarjate na vlogo komentarjev in njihovih avtorjev, ki so jim pozneje, več let po nastanku rokopisov, po svoje dali novo vrednost, vsekakor so prebrano dopolnili. 
Takoj ko imamo pred seboj neko knjigo, se oglasi vprašanje, kakšno intelektualno, moralno sled je pustila v svojem času v nekem okolju. Na takšne pomisleke bi radi imeli pri priči izčrpen odgovor. Seveda to ne gre. Se pa globoko vrežejo pogledi na pripise, komentarje, na vizualna opozorila, ker so znamenja, kaj je bilo nekemu bralcu pred 500 ali več leti pomembno. Tako vidiš, kako je nekdo med vrstice napisal prevod kakšne latinske besede in ob strani dodal: poglej k sv. Pavlu in v njegovo pismo Korinčanom, ali pripis ob grški besedi telos: to je pa iz Aristotela … Krasno je videti, da so nekateri popolnoma tekoče obvladali nemško, italijansko, latinsko, grško, znali so tudi nekaj hebrejščine. Poligloti. In si rečem: "Dobrodošel v 21. stoletju. Kako lepo, da lahko berem te tvoje stvari". 

Sorodna novica Srednjeveški bralci, ki so pisali kar v knjige. Še sreča, da so.

Pri nekaterih besedilih je sedelo večje število bralcev in vsi so dodajali obstranske opombe. Nehote se vprašam, ali je bila to morda posledica kakšnega seminarskega dela v cerkveni šoli. Ali je na tako analitično branje vplivala tudi tedanja knjižnica pri ljubljanskem kapitlju. Znano je, da je imel prvi ljubljanski škof Sigismund Lamberg svojo knjižnico, ki je imela vsaj 55 volumnov. Ni mogoče reči, koliko širše od Lambergovega ožjega kroga izobražencev je seglo znanje iz teh knjig, a nedvomno gre za enega intelektualnih in kulturno odličnejših tokov pri nas.

O povezavah s središči učenosti govorijo tudi drugi detajli. Včasih je to pisava dunajskega ali avignonskega sloga, drugikrat slikarski detajli, tako da se zlagoma sestavijo plasti dvosmernih vplivov med Kranjsko in širšim prostorom. Različni komentarji ob zahtevnih besedilih pa samo razgrinja raven občinstva v slovenskem srednjem veku. Ko sledim mislim nekega neznanega bralca, se znajdem v detektivskem ozračju.

Primerov ni malo. Skratka, med Brižinskimi spomeniki in Primožem Trubarjem je srednji vek, ki je prepoln brihtnih, radovednih in ustvarjalnih ljudi. 

Pridemo torej spet do podobnega spoznanja kot ob vsaki obravnavi znanja, bralne kulture in knjižnih del v srednjem veku: da to nikakor ni slepi in gluhi srednji vek, kot na nekem mestu sami zapišete.
Seveda srednji vek ni bil gluh in slep čas. Eden od fragmentov iz Narodne in univerzitetne knjižnice me je takoj pritegnil zaradi kakovostnega prepisa, lepo in enakomerno oblikovanih črk, in sem pomislila, da gre za detajl iz velike rokopisne delavnice. Pa se je po analizi in primerjavi izkazal kot del rokopisa, ki je nastal v naših krajih. O tem govorijo vsebinski poudarki, svetniški koledar in povezava z drugimi fragmenti iz istega rokopisa. Torej bi smeli domnevati, da je rokopis nastal v Ljubljani, Kranju, Radovljici (kjer so imeli svojega mestnega pisarja, ki je bil odličen kaligraf). Zakaj bi zanikali Kranjsko kot naravno okolje za rokopis: tukaj je bila na razpolago vzorčna knjiga, tukaj je bil naročnik z natančnimi navodili itd. Torej je treba misel o lepem rokopisu iz dunajske šole nadomestiti z mislijo o šoli iz dežele Kranjske.

Kljub razmeroma dobremu poznavanju gradiva pa od časa do časa strokovnjake vendarle še kaj preseneti. V mislih imam na primer kartuzijanski gradual (Ms22), ki je pod prevleko hrbtišča skrival srednjeveški fragment z risbo, kar so ob svojem delu odkrili restavratorji. Za kakšno risbo gre in kaj nam na sploh umestitev fragmenta v gradual pove?
Že gradual je sam po sebi strašno zanimiv, ker je eden redkih v celoti ohranjenih kartuzijanskih gradualov iz zgodnjega časa, ko se je redovna liturgija ustalila, in dopolnjuje poznavanje glasbenega razvoja b jugovzhodni Franciji. – Rokopis je veliko doživel: napisali so ga v samostanu Le Reposoir blizu Velike kartuzije. To se je zgodilo ok. 1200 in preden je prišel v naše kraje, je minilo kar nekaj časa. Iz Francije je potoval preko avstrijskega prostora in je potem, proti koncu 15. stoletja, pristal v Jurkloštru. V teh vsaj 280 letih so ga dopolnjevali, doslikali so uvodno inicialo in ga prevezali. Pa tudi ta vezava (v salzburškem slogu s temnorožnatim usnjem) je bila ob koncu 20. stoletja zelo poškodovana.

Ko so sneli usnjeno prevleko, so pod usnjem našli na hrbtišče nalepljen kos pergamenta z lepo risbo. Narisan je gospod s knjigo v pokritih rokah, fragment je verjetno preostanek neke skicirke. Risbo lahko datiramo ok. 1466, kar pove, da je bil ta gradual kmalu zatem prevezan. To je eden tistih fragmentov, ki se pokažejo samo takrat, ko je knjigo treba obnoviti. Seveda pa se do starejših knjig previdno vedemo. Če je struktura vezave dobro ohranjena, potem knjige ne razdiramo, tudi če vidimo v vezavi delček fragmenta. Včasih pa nam kakšna restavratorska naloga prispeva obogatitev.

Z nekaterimi foliji starejših rokopisov so si torej pomagali tudi pri izdelavi platnic za knjige. V 15. stoletju so lesene, težje platnice začele izpodrivati lažje. Je to kako vplivalo na hrambo knjig?
Knjige, ki imajo lesene platnice, so bile predvidene za hrambo do konca sveta. To so bili referenčni izvodi, nedotakljivi. Vsi rokopisi iz 12. stoletja iz Stične imajo lesene platnice. Toliko da ni nad vrati omare s takšnimi knjigami pisalo 'Noli me tangere', torej 'Ne dotikaj se me'. Kakovost izdelave je bila raznolika: najodličnejši izvodi so bili skrbno prepisani in platnice so bile iz lesenih deščic. Za vsakdanjo rabo pa so ista besedila dobila mehke platnice, samo kos usnja. Ali pa so zlepili več slojev pergamentnih odrezkov in so jih prišili kot platnice; to je začetek broširanih platnic in knjige so bile lahke. 

Lesene platnice so dobile tudi knjige, ki so bile namenjene vsakodnevni liturgiji. In če so bili taki rokopisi – največkrat gre za antifonale in graduale – še velikih dimenzij, potem je bila teža osupljiva, včasih okoli 20 kg. Lahko si predstavljate, da takšnih knjig niso veliko prenašali. Zato pa je treba poudariti, da sam knjižni blok iz pergamenta ali papirja sploh ni težak, bistvena je bila debelina lesenih deščic, kakovost lesa in količina kovinskih dodatkov.
Večina srednjeveških rokopisov je imela mehko vezavo, ki pa na žalost ni posebno trpežna. Tako so bili zvezani priročniki, študijske knjige ali knjige, ki so jih menihi brali v križnem hodniku pred skupno večerno mašo. Ko so prebrali odlomek, so knjigo odložili v vdolbino na steni. Če greste v Stično, še vedno vidite, da je bralni krak, tisti, ki vodi v cerkev, precej širši. Lectio divina je sestavljena iz branja, razmišljanja, meditacije in ponotranjenja. 
Na vprašanje glede spreminjanja platnic ni mogoče odgovoriti z enoznačnim pojasnilom. Se je pa v iztekajočem se srednjem veku spremenil način hranjenja knjig.

Sorodna novica "Če bi dobro poznali svojo zgodovino, bi več govorili o velikih ljudeh"

Do konca 15. stoletja so knjige ležale na policah – velikokrat imajo na spodnji obrezi z velikimi črkami napisan kratek naslov ali pa ime avtorja, da je bilo lažje najti zaželeno vsebino. Ne vemo pa natančno, kdaj so jih začeli pokončno postavljati. Zgodilo pa se je med letoma 1485 in 1490, ko so v Benetkah natisnili tako množice knjig, da jim je zmanjkalo prostora na policah. Iz leta 1491 je namreč prvi dokument, ki to omenja to spremembo. Gre za debato, kje dobiti les za nove police, pa je bil zapisan nasvet, naj knjižne bloke postavi pokonci in prostora ne bo zmanjkalo. Kmalu so beneško domislico posnemali drugje in v sto letih je to postala splošna evropska praksa. Preden so knjige razposlali, so v tiskarskih oficinah so poskrbeli samo za sešitje knjižnih blokov z vrvico, niso pa dodali platnic – knjižni blok je moral biti gibek, da so ga upognili, dali v sod in razposlali. V en tiskarski sod je šlo kakšnih 80 knjig velikega formata, 60 srednjega, za polnilo pa so bili še majhni molitveniki ali pesmarice. V enem knjižnem sodu so torej lahko prepeljali od 150 do 200 knjižnih blokov brez platnic. 

V uvodnem besedilu se sprehodite skozi zgodovino skrbi za tovrstno knjižnično gradivo in med drugim omenite, da je bila rokopisna dediščina od nekdaj – in še vedno je – bistvo takšnih knjižnic. To na neki način je zgovoren podatek o tem, kaj so srednjeveški rokopisi pomenili preteklim stoletjem, kaj nam še danes pomenijo in koliko skrbimo zanje.
Skrbi in skrbnosti za starejšo pisno dediščino ni nikoli dovolj. Odličnost države se meri z njeno skrbjo za spomenike svoje preteklosti, svoj intelektualni horizont pa izkazuje s poglobljenim poznavanjem lastnih zgodovinskih dosežkov.

Razen Slovenije ne poznam države, ki bi se tako odmikala od mnogojezičnega prizorišča srednjeveških stoletij. Latinščina je bila povezovalni jezik in na skupnem odru latinske znanosti in umetnosti so se srečevali ljudje tistega časa, ne oziraje se, iz katere pokrajine so. Razumljiva je osredotočenost na besedila v slovenščini, a v celoti gledano, so nas, ne glede na jezik, določale prav knjige evropskega formata, prispevale so k oblikovanju razgledanosti in bile podlaga za širjenje znanja. Znanje ni nikoli spodrsljiva kakovost, ampak je tesno povezana tudi z znanjem jezika, z odličnostjo obvladovanja jezika in odgovornostjo, da zbrano znanje predaš naprej. Prav vsako besedilo ima navsezadnje svojo zgodovino. Če imamo Aristotela iz 15. stoletja, moramo vedeti, da je ta nasledek tisočev prepisov, in tudi ta Aristotel iz stiške knjižnice je gradnik v skupnem intelektualnem prostoru.

Ali je pri nas skrb za rokopisno gradivo dovolj velika, si ne bi upala soditi, saj sem zunanja obiskovalka. Vem, da se temu gradivu, ki ga imamo v NUK-u shranjenega, godi kar najbolje. Vsak rokopis ima svojo brezkislinsko škatlo, vse so lepo opremljene s signaturami in vsi rokopisi ležijo na svojem stalnem mestu, na polici. Če smem trezorsko ureditev v NUK primerjati s pogledom v trezorske prostore na Dunaju ali Berlinu, lahko rečem, da ni nobene razlike. Razlika je v tem, da pri nas ni skupin ljudi, ki so strokovnjaki za paleografijo, za posamezne vede, za filozofijo itd., ki bi se poglobili v dane zaklade in bi jih lahko objavili v angleškem ali nemškem jeziku, da bi seznanili evropsko znanstveno in kulturno izstopajočo javnost. Le raziskovalne skupine omogočajo dobro in hitro napredovanje. Tega pa jaz v svojem življenju ne bom doživela. 

Sorodna novica Ko so v Ljubljano vodila Pisana vrata in se je v mestu rad ustavljal papež

Sama uživam brezmejno naklonjenost kolegov in kolegic iz rokopisne zbirke, ki lahko naredijo, kolikor morejo. S pogledom na naše skupne rokopisne spomenike pa bi dodala, da manjka posluha pri višjih inštancah. Nedvomno bi bilo dobro, če bi nekje bil dovolj poln mošnjiček, da bi lahko vse rokopise in vse listine, ki se pojavljajo na dražbah, sproti kupovali. Da bi s tem bogatili vsaj svoj patrimonij. Če si lahko v kaki veliki biblioteki privoščijo, da nakupijo čisto vse, tudi če je nastalo 2000 km stran od njih, pa tudi če nima z njimi nobene zgodovinske povezave, to samo pomeni, da hočejo ohraniti in pridati tudi tem spomenikom posebno veljavo, sebe postaviti na zemljevid pomembnih zbirk ter pritegniti znanstvenike iz celega sveta. Mi pa ne kupujemo niti pravkar natisnjenih knjig, kjer so naše rokopise obravnavali bodisi domači bodisi tuji raziskovalci.

Morali bi imeti apriori sredstva na razpolago brez časovnih plotov. Nesmiselno je zreti v administrativo naročilo, da je treba letos napisati, kaj bi bilo treba kupiti čez dve leti – kdo pa vidi v prihodnost dražbenih hiš?

Za odkup Slavinskega misala je bilo treba veliko denarja in veliko srčnosti ljudi, ki jim je do tega bilo. Ne vem, kakšno naprezanje je bilo potrebno, da je Nadškofija Ljubljana odkupila osebni brevir škofa Sigismunda Lamberga. Ampak po zaslugi predanosti in zavedanja, da je to za našo Cerkev spomenik brez primere, so to izpeljali.

Sorodna novica "Ali se znamo postaviti z dokumenti naše preteklosti in zanje?"

Domnevam, da poznate kar kakšen podatek več, kot ga lahko preberemo v knjigi, saj zahteva tovrstno delo vendarle neko selekcijo. Je kakšen posebej vreden omembe?  
V tej knjigi marsičesa ni videti – zapisano sicer je z nekaj besedami – recimo poškodbe fragmentov. Včasih je kakšen fragment površinsko precej uničen ali pa so ostale luknje zaradi ognja itd. Vedno znova mi je težko pri srcu, ko gledam skrbno prepisano in pomembno besedilo kot dokazilo žalostne usode.

Potem je tu glosar pretežno naravoslovnih vsebin, ki so ga razdrli, folije zlepili in nekoliko obrezali. Zaradi vpliva vročega kleja je dosti besed nemogoče prebrati s prostim očesom, vendar bi lahko s pomočjo računalniške tehnologije veliko besed razvozlali. Ker je to verjetno slovar sestavljen po osebnih nagibih in tako edini svoje sorte, bi verjetno dobili zelo izjemen rokopis. Vrh vsega so ohranjeni vsi listi, so pa nekoliko obrezani. Približno 650 besed sem lahko razbrala, ampak to ni več kot 15 odstotkov vsega. Zato bi si želela, da bi s pomočjo tehnologije lahko izvedeli več. 

Ko človek naleti na keltsko besedo o čarobni mizici ali čarobnem prstanu in zraven latinsko razlago, se odpre popolnoma svojevrstna panorama interesov, znanja, izgubljenih povezav do evropskega severa in sredozemskega juga. Pri teh šestih folijih je bila to detektivka, ki sem jo dva meseca obračala, zapisovala, proučevala, pa nisem prišla do konca. To bi bila ena mojih velikih želja, da bi tega jezikovnega zmaja nekako ukrotili in privezali tam, kamor spada.