Kaj če so ga sešili v Ljubljani, saj so tukajšnji krznarji in njihovi izdelki sloveli daleč naokrog?

"Okoli leta 1500 je bila Ljubljana rokodelsko zelo živahno mesto, v katerega so iz sibirskih pokrajin prek Moskve in nato Beograda prihajale znatne količine krzna. Izdelki ljubljanskih krznarjev so bili namreč v poznem 15. stoletju iskani tudi daleč zunaj meja Kranjske. Tako beremo v virih, ki jih je objavil Božo Otorepec in so dragocen oris razmer v Ljubljani," pove umetnostna zgodovinarka Nataša Golob, soavtorica razstave Odlično mesto Ljubljansko in njegov prvi škof Sigismund Lamberg (1420–1488), ki je trenutno na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani.

Razstava slika Ljubljano v letih, ko je postala škofovsko mesto. Prek pečatov, listin, rokopisov in slikarskih del ne pripoveduje le zgodbe o mestu, pač pa tudi o treh z njim povezanih protagonistih – papežu Piju II., prvem ljubljanskem škofu Sigismundu Lambergu in cesarju Frideriku II.

"Mesto Ljubljana je … primeren in prikladen kraj za vernike, primerno in odlično po avtoriteti, znanju in moči podobnim mestom … slovesno določamo, da je odličnejše mesto Ljubljana takšno mesto zdaj in v večnih prihodnjih časih ..." je Pij II. oziroma Aeneas Silvius Piccolomini, ki se ga zgodovina ne spominja le kot papeža, ampak tudi kot znamenitega humanista, zapisal v buli, s katero je 6. septembra 1462, povzdignil Ljubljano v škofovsko mesto, cerkev sv. Nikolaja pa v stolnico.

Ljubljanska stolnica je bila tedaj seveda popolnoma drugačnega videza. Če se danes nedaleč od reke dviguje baročna arhitektura, je v 15. stoletju tam stala stavba, ki je zrasla v skladu s srednjeveško estetiko, nedaleč stran pa je stala gotska cerkev frančiškanskega samostana. Podobe tedanje Ljubljane sicer nimamo, lahko pa si do neke mere predstavljamo, kakšna je bila videti. Povečana reprodukcija Vedute Ljubljane, ki jo je nekaj pred 1689 ustvaril Andreas Trost, kaže mesto sicer dve stoletji po času Sigismunda Lamberga, vendar je Ljubljana do tistega časa ohranila precejšen del svojega srednjeveškega arhitekturnega videza, zato lahko splošen vtis o njeni zunanji podobi vendarle dobimo.

Ker je potem z Akademijo Operozov Ljubljana naglo izgubila svoj srednjeveški videz, smo žal izgubili večji del te arhitekturne in tudi sociološko podprte informacije o Ljubljani, pojasni Nataša Golob. "Ta podoba srednjeveške Ljubljane se je vendarle oblikovala dobrih 500 let. Lahko si predstavljamo, da se je Ljubljana od približno leta 1100 dalje korakoma razvijala in postajala močnejša. Zaradi arhitekturnega in urbanističnega predrugačenja v baročnem času vemo zelo malo tudi o tem, kaj je mestu dajalo akcente v času ustanovitve škofije."

V času Sigismunda Lamberga je imela Ljubljana znotraj mestnega obzidja več kot 12 cerkva in nekaj manjših kapel. "Predstavljamo si lahko veduto, kjer cerkve s konicami zvonikov zaznamujejo mestno celoto v vseh pogledih, in tukaj pomislimo predvsem na kulturno in duhovno življenje z mnogoterimi vidiki. Vsaka cerkev ni bila zgolj arhitekturni spomenik, ampak s svojimi kiparskimi in slikarskimi deli tudi večstranska umetnina. Če na podlagi disertacije Janeza Veiderja o stari ljubljanski stolnici iz leta 1947 vemo, da so jo krasili krilni oltarji, po vsem sodeč dokaj skladni z znamenitimi Ptujskim oltarjem Konrada Laiba – se pravi z našim najlepšim tovrstnim delom –, se moramo vprašati, kako zelo so nas dogodki poznejšega časa prikrajšali za umetniška dela, ker je iz cerkva srednjeveške Ljubljane izginilo okoli 20 krilnih oltarjev podobne kakovosti. Odstranitev vseh teh umetnin je nič drugega kot damnatio historiae – torej ne zgolj izbris spomina na neke stvaritve in neke dogodke, ampak je v resnici izbris iz zgodovine."

Ob tem ne smemo pozabiti na dvorce plemstva in višjega meščanstva, ki so se prav tako sčasoma spremenili. "Izgubili smo tudi tiste podatke, ki bi nas zanimali o njihovem življenju, o knjižnicah, o slikah, ki so jih imeli. Večinoma pozabljamo, da je bilo mesto tudi kraj, kjer je bilo zgoščeno znanje, kjer ni manjkalo pisanja in ustvarjanja veščih ljudi. Ljubljana je bila živahno srednjeevropsko mesto s svojimi mestnimi pisarji, grajskimi pisarji, tistimi, ki so imeli svoje prepisovalske delavnice in so stregli meščanom: skratka bilo je precej ljudi, ki so bili sposobni ustvarjati in formulirati dokumente v latinščini in v nemščini," pove Nataša Golob, ki ob tem spomni, da ohranjeno arhivsko gradivo dokazuje, da je bila slovenščina v 13. in 14. stoletju v uradnem poslovanju živo prisotna. "Da pisar 'in tako je ta listina zapečatena' ne napiše v celoti v nemščini, kot bi bilo glede na preostalo besedišče pričakovano, ampak namesto nemške besede Siegel uporabi slovensko besedo pečat, nam veliko pove o opolnomočenosti slovenščine."

Josip Mal in Božo Otorepec sicer omenjata, da so bila pomembnejša poslopja v Ljubljani že zidana, bivalne hiše prebivalcev pa še lesene, vendar se ob primerjavi z mestno arhitekturo v Škofji Loki, Kranju, Celju in Laškem zastavi vprašanje, ali je bilo zares tako. "Moram reči, da me vse bolj spravlja v zadrego, ali je prav, da jima verjamemo, da so bile hiše lesene. Mislim, da je bil velik del mestne arhitekture v Ljubljani zelo podoben taki, kakršno so postavili v Regensburgu ali Nürnbergu. Hiša mestnega rokodelca je imela klet in pritličje z bivalnimi prostori v kamnu ali v opeki, pogosto pa je bilo naslednje nadstropje pretežno leseno (tudi Dürerjeva hiša je takšna)," pove Nataša Golob. Gre za predalčasto gradnjo (Fachwerk), kjer so polja med tramovi zapolnjena z zidaki.

"Ne vem, zakaj bi si morali Ljubljano predstavljati kot skupek lesenih hiš. Poleg Trostove vedute Ljubljane, kjer je videti lepo obokane vhode itd., je tudi Pieronijeva risba polna podatkov: pogled na Ljubljano je res zanimiv, saj pogled kaže hiše, ki so zidane in krite s skodlami. Zidani pritlični del se zdi samoumeven, saj so bile tam delavnice in prodajalne, orodje in izdelki pa so morali biti na varnem. Ne znam si predstavljati, da bi zlatar živel in delal v leseni hiši, toliko bolj je suh prostor potreboval kopist, notar, sicer bi se pergament in papir skvarila. Bilo bi nenavadno, da bi ljubljanski plemiči, pa mestni sodniki itd. živeli v lesenih hišah. Mnogo je povsem praktičnih razlogov, ki podpirajo misel, da so hiše bile v precejšnji meri zidane."

V Ljubljano skozi Pisana vrata
Prezidave poznejših stoletij so Ljubljani za vedno vzele tudi Pisana vrata, ki so nekoč vodila popotnike skozi mestno obzidje. To seveda ni bila izjema dežele Kranjske, pač pa so bili s poslikavami okrašeni številni vhodni stolpi v mestnem obzidju, saj je to bil splošno razširjen motiv v urbanih ureditvah srednjeevropskih mest tega časa. Lepo predstavo, kakšna so bila videti takšna vrata, ponuja kolorirana izdaja Svetovne kronike Hartmana Schedla, kjer veduta mesta Ulm kaže podobna mestna vrata, nadgrajena s stolpom, ki so živopisano poslikana s svetniki in grbi. "Tako iz sočasne ilustracije dobimo vtis, kakšna so bila ljubljanska Pisana vrata. Kaj takega bi lahko pričakovali tudi pri drugih mestih, saj so poleg Ljubljane imela mestno obzidje tudi druga mesta: Celje, Škofja Loka, Kamnik, Kranj, Radovljica itd. To je bil precej razširjen standard za trdna mesta v času Sigismunda Lamberga," razloži Nataša Golob.

Spomin na Pisana vrata se je ohranil samo v arhivskih virih, a že poimenovanje 'Pisana vrata' nas opomni, da se je ohranilo malo poslikav na zunanjščinah. Tako se marsikateri spomenik ne predstavlja v večbarvnem videzu, ampak v potvorjeni prečiščenosti, torej monokromni belini. "Srednji vek ni dal nič kaj dosti na monokromno eleganco. France Stele, ki je pisal o srednjeveških freskah na Slovenskem, je pri opisu cerkev uporabil ljubko metaforo: ko govori o notranjščinah naših gotskih cerkva – podeželskih podružnic –, pravi, da je tam, kjer so barve dobro izbrane, poslikava prezbiterija z vsemi rebri, angeli itd. videti takšna, kot bi se čez notranjščino razprl pisan pavji rep. In to je krasna primerjava. – Stele govori o poslikavi prezbiterija (cerkvene ladje so pogosto prezidali) in te barvite kompozicije v oltarnem delu nam govorijo o estetskih vidikih, ki so veljali za cerkvene notranjščine. Kadar niso mogli cerkvenih ladij v celoti poslikati, so se odločili vsaj za delni okras in so npr. vsaj oboke okitili z rastlinjem, da je nastala iluzija rajskega vrta. Med temi cvetovi s simboličnimi pomeni so bili številni svetniki, angeli … ves nebeški zbor, ki je lahko nastopal v cerkvi."

Precej škode je povzročilo pravilo, ki je v 19. stoletju restavratorjem narekovalo, naj pokažejo čisto strukturo arhitekture. Posledično so začeli odstranjevati sloje ometov, s tem pa vso starejšo barvito poslikavo na stenah in nosilcih. "Dobili smo zelo poškodovano podobo nekdanjega srednjeveškega arhitekturnega ambienta in jo zdaj skušamo obnoviti."

Čeprav je imel Pij II. oziroma Enej Silvij Piccolomini priložnost bivati v marsikaterem večjem in nemara bolj cvetočem mestu od Ljubljane, se je rad vračal v ta kraj, ki je v tistem času štel od pet do šest tisoč prebivalcev. V Ljubljano ga je vleklo marsikaj, z njo je bil povezan na več načinov. "V Ljubljani je rad prebival: bil je precej nesrečen, da je moral s Habsburžani veliko potovati, zato ni imel miru in časa za študij. Ljubljana je bila pa zelo blizu poti, ki so jih ubirali Habsburžani. Tukaj je bilo veliko samostanov z založenimi knjižnicami in verjetno mu je bila dostopna tudi kakšno zasebna. Mislim, da je bil zadovoljen, če je lahko v miru božjem bral in imel ob sebi osebe tako iz cerkvenih kot tudi posvetnih krogov, s katerimi je lahko diskutiral na primerno visoki ravni. Ampak zaradi bivanja v Ljubljani je vseeno lahko ostal v stiku z Dunajem in Dunajskim Novim mestom. Stike z dvorom je lahko pisno ohranjal predvsem zaradi ustaljenih poštnih povezav," pove Nataša Golob.

Ne gre pozabiti, da je Pija II., cesarja Friderika III. in Sigismunda Lamberga povezovalo dolgoletno znanstvo in najbrž tudi prijateljstvo. Ko sta mu papež in cesar zaupala škofovsko stolico, sta zelo dobro vedela, v kakšne roke jo predajata.

Piccolomini in Sigismund sta prijateljevala že v študijskih letih v Padovi. "Oba sta študirala pravo in iz tistega časa je ena ljubkih anekdot, ki mora imeti v sebi vsaj zrno resnice. Pripoveduje, kako je Sigismund Lamberg v nekem pogovoru Piccolominiju dejal: "Boš videl, Enej, ti boš nekega dne postal papež." Pa mu je ta odvrnil: "Če bom jaz papež, bom tebe postavil za škofa." To je anekdota, ki pa verjetno ni povsem iz trte izvita in pove, da sta se veliko let dobro poznala," pove Nataša Golob.

Tudi Lamberg je imel izjemne povezave. "Bil je iz znamenite kranjske rodbine. Izkazal se je že kot župnik v Kranju, bil je odličen študent. Postal je spovednik, kaplan in miloščinar na habsburškem dvoru. Bil je tako rekoč v dnevnih stikih s Friderikom. Kadar je bil Sigismund na dunajskem dvoru, je lahko govoril s profesorji na univerzi, kjer je bil kancler Brikcij Preprost iz Celja, na dvoru se je lahko pogovarjal s Tomažem Prelokarjem iz Celja, na dunajskem dvoru in univerzi je bil Bernard Perger, ki velja za začetnika znanstvene grecistike, pomembno je bilo sodelovanje Avguština Prygla iz Laškega v humanističnem zbiranju rimske epigrafike, takrat je bil na dunajski univerzi Jurij Slatkonja iz Ljubljane, poznejši dunajski škof. Skratka, to so bili vsaj nekateri ljudje iz njegovih krajev in najbrž so se tudi poznali ter si posredovali učene in druge informacije. Lamberg je imel znance iz svojih krajev na Dunaju in tudi v cesarjevi bližini."

Eden izmed primerov, ki pokaže, kako kulturno dejavna je bila Ljubljana v Sigismundovem času oz. celo malo pred njim, je življenje v samostanu nemškega viteškega reda – današnjih Križankah. "Z izjemo zgodnjegotskega reliefa z Marijo na prestolu ne vemo kaj prida o srednjeveški umetnosti, zato je skupina srednjeveških rokopisov iz predvsem 15. stoletja pomembno dokazilo o kulturnem življenju. Ohranjenih je več kot 30 rokopisov iz tega samostana, ki so zdaj sicer vsi v tujini, ampak zapisi imen Johannes de Laybaco, Andreas de Laybaco, Martinus de Laybaco, in zraven pripisane letnice nam nakazujejo, da je bilo več piscev in kopistov, pisali pa so ascetična, pravna, zgodovinska in beletristična dela. Njihova besedila lahko beremo v več jezikih, poleg nemščine in latinščine je najti tudi besede v provansalščini in slovenščini. Čeprav je bila balija nemškega viteškega reda sorazmerno majhna po številu, je skupina rokopisov iz ljubljanskih Križank vendarle dokaz zelo živega intelektualnega življenja."

Zato ne preseneti, da predstavlja ključni del razstave prav izbor pomembnih listin in knjižnih del, ki bodisi v kolofonih, različnih pripisih ali upodobitvah zgovorno pripovedujejo o času, v katerem so nastala, in ljudeh, ki so jih naročili, o tem, da v Ljubljani tistega časa ni manjkalo ne knjig ne bralcev, ki so po njih posegali. Reprodukcija zanimivega narativnega kolofona iz samostana nemškega viteškega reda v Ljubljani denimo pripoveduje o tem, kaj vse je počel cesar Sigismund v tistem letu, in da je pisec kolofona, Johannes de Laybaco, z brati gledal komet nad Ljubljano, kar je menda prvi opis opazovanja astronomskega dogodka pri nas.

Na pogled skromen seznam knjig je lahko zelo poveden pričevalec o kulturnem življenju v tistem času. Takšna je denimo listina s seznamom 55 knjig, ki si jih je škof Sigismund Lamberg izposodil pri ljubljanskem stolnem kapitlju. Ob ustanovitvi ljubljanske škofije je bilo namreč odločeno, da se ji podredi benediktinski samostan v Gornjem Gradu z vsem svojim imetjem. Ker je bila novica očitno zelo nerodno sporočena in je pozabila podati pomen okoliščin, so se menihi odzvali z gnevom.

Do zdaj je veljalo, da so gornjegrajski benediktinci takrat uničili vso svojo knjižnico in arhiv. Vendar so ključne listine ohranjene v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, kaže pa razmisliti, da so knjige, ki so bile na razpolago v kapiteljski knjižnici v Ljubljani, od koder si je Sigismund Lamberg izposodil 55 knjig, najbrž prav tiste iz Gornjegrajske knjižnice: ob ustanovitvi škofije so knjige dobile novo lokacijo – verjetno v kapitlju v Ljubljani (hiša gornjegrajskega opata je bila prav blizu stolnice). Knjige so torej vsaj z naslovi ohranjene. "Zadolžnica za teh 55 knjig je tako rekoč bibliotečni katalog, je popis knjig, ki so bile na razpolago. Ker poznamo vsebinske profile knjižnic tega časa, ni potrebno veliko domišljije, da si zamislimo, katere knjige so še bile v kapiteljski knjižnici. To bi pomenilo še nekaj deset naslovov, zlasti patrističnih in sholastičnih. Knjižnice so po navadi imele zaokrožen intelektualni značaj," pove Nataša Golob o listini, ki je zdaj prvič kot izvirnik na ogled javnosti, v razstavnem katalogu pa jo lahko preberemo v prepisu in prevodu.

Sivolasa Marija posebnost srednjeveškega slikarstva
Največji dragulj razstave stoji na njenem začetku. Postavitev odpre čudovita kompozicija Picovega mojstra oz. slikarja po imenu Bartolomeo del Tintore. Na prvem foliju osebnega brevirja Sigismunda Lamberga je naslikal netipično upodobitev Marijinega kronanja. Drobcena upodobitev, ki se razteza na slikovnem polju, visokem komaj 25 mm, je prava ikonografska posebnost. Prvotisk iz leta 1481, ki ji ga je leta 2015 uspelo odkupiti ljubljanski nadškofiji, je bil nekoč v Lambergovi lasti, kar nam navsezadnje potrjuje njegov osebni grb – na njem je podvinski črni brak in ta grb je prevzel po svoji materi.

Sigismundove insignije so postavljene na desno stran upodobitve, škof Lamberg kleči na levi, v sredini pa pred prostranim nebom poteka kompozicija trinitarnega kronanja. Gre za motiv, kako Sveta trojica krona Marijo, kar se je v krščanski umetnosti pojavilo razmeroma pozno. "V 12. stoletju postane zaradi marijanskih hvalnic Bernarda iz Clairvauxa Marijin kult še pomembnejši kot prej in na vseh francoskih katedralah se pojavijo upodobitve kronanja Marije kot kraljice nebes. Vendar so teološka izhodišča za motiv Marijinega kronanja veliko starejša, segajo še v starokrščansko obdobje," pove umetnostna zgodovinarka.

O Mariji kot kraljici nad vsemi je razglabljal že Tertulijan, Marijino čaščenje je prišlo do izraza v spisih sv. Avguština in sv. Ambroža, samostojna upodobitev Marijinega kronanja pa se je pojavila šele v gotiki in se razširila tudi po naših deželah. "Posebnost kompozicije iz Lambergovega brevirja je v tem, da pred to upodobitvijo ne poznamo niti ene kompozicije Marijinega kronanja, kjer Marija obrača x gledalcu hrbet. Običajno kleči ali pa sedi na prestolu tako, da zre v gledalca. Še zanimivejši pa je detajl Marijinih sivih las. Računalniške povečave so razkrile, da je bila najprej naslikana z zlatimi lasmi, kar je povsem v skladu s tradicijo. Njeni lasje so bili pozneje preslikani v sivo na izrecno željo naročnika. Za kaj takega pa se je lahko odločil samo nekdo, ki je poznal posebnosti v Marijinem čaščenju na Kranjskem, kjer so na praznik Marijinega vnebovzetja brali iz Knjige modrosti."

Sivi lasje povedo, da so v Mariji prepoznavali posrednico božje modrosti. Marija je torej s svojimi sivimi lasmi, ki so enake sive barve kot lasje Boga Očeta, nedvomno povezana. Ob strani spremlja dogodek klečeči Sigismund Lamberg, upodobljen v svojem razmišljanju, da bi bil, potem ko bo na oni strani, navzoč pri tem dogodku v raju.

Razstavo Odlično mesto Ljubljansko je Nataša Golob pripravila skupaj z Francetom Martinom Dolinarjem, čigar uvodna, zgodovini namenjena študija prinaša sijajno novo ovrednotenje razmer v Ljubljani v letih, ki jim je sledila ustanovitev škofije. V njej je s podatki opredelil in na novo osvetlil pomen Kranjske in posebej Ljubljane v političnih in cerkvenih dogodkih. Po njegovi zaslugi so na razstavi ključne listine tudi prevedene in zato lahko v katalogu preberemo prav vseh 55 knjig, ki si jih je izposodil Sigismund Lamberg. Likovna dela so paša za oči, a razumemo jih prav in dobro le ob razgrnitvi dokumentov, objavljenih in prevedenih, poudarja Nataša Golob.

Razstava bo na ogled do 5. januarja.