Iz starih predmetov dela nove objekte, propadajočim stvarem vdihne novo življenje.

Vizualni umetnici Maji Babič Košir pomeni proces preobrazbe polje, kjer se spoprijema z vsemi ključnimi vprašanji svojega ustvarjanja – med drugim odpira polja minljivosti, žalovanja, spominjanja, v zadnjem obdobju pa predvsem ukvarjanje z družinskimi arhivi. Njeni minimalistični objekti nastajajo iz zapuščenih predmetov bodisi njene družine ali pa "naključno" najdenih predmetov, ki jih lahko razumemo tudi kot popredmetene sledi preteklosti različnih si odnosov. V procesu metamorfoze se umetnica s temi nevidnimi nitmi spoprijeme in jih stke v novo zgodbo.

Umetnica svoje delo trenutno predstavlja na razstavi v Ravnikar Gallery v Ljubljani, kjer lahko postavitev z naslovom Ciao Amore ujamete še do 10. marca. Na razstavi sopostavlja predvsem dva odnosa, ki sta jo v življenju najmočneje zaznamovala – odnos, ki ga ima z materjo, ter tistega, ki ga je imela z zdaj že pokojnim očetom. Večinoma gre za spomine, ujete v pozabljenih predmetih, ki jih je zapustil oče, ali pa v kuhinji iz hiše, v kateri družina ni nikoli zaživela.

Umetnica v ustvarjalnem procesu preobražanja te predmete obdeluje, prečisti in s postavitvijo v nov dialog ustvarja objekte možnih zgodb, ki jih ni bilo, in odnosov, ki bi lahko bili. Pravzaprav izhaja naslov iz stavka Ciao Amore, ne želim te več videti ali pa Ciao Amore, upam, da se še kdaj vidiva, v katerem je zaobjeta kompleksna napetost družinskih odnosov, bolečih ljubezenskih zgodb, ki se jih skušamo otresti, a se obenem vedno znova vračamo k njihovemu izvoru, in paradoksalni potrebi po nenehnem poskusu razreševanja nerazrešljivega.

Ohranjanje spomina
Predmeti, iz katerih Maja Babič Košir ustvarja svoje ready-made, kolaže in asemblaže, ne prihajajo le iz družinske zakladnice, ampak so enako pomembni gradniki njenega dela naključno najdene stvari, starine in pozabljeni, morda odvrženi predmeti. Gre za pripovedovanje zgodb tistih, ki jih ni več, ali pa tistih, ki jim je bolečina iztrgala ljub predmet iz rok. V nenehni želji po tem, da propadajoče stvari transformira v nekaj drugačnega in lepega, umetnica sledi človekovi prastari težnji po ohranjanju spomina in postavljanju spomenikov nečemu, kar že je ali pa še bo minilo. "Upam, da lahko gledalec začuti, da ne gre zgolj za estetski predmet na steni, ampak je zadaj cela zgodba, ki jo skušam na neki način zelo zavestno ustaviti v času,” pravi umetnica.

Ali ne razumeš, da je tvoja zgodba tvoje zlato!
Maja Babič Košir je v umetnosti našla svoj smisel, na njeni umetniški poti pa sta bili ključni dve osebi, pravi. Direktorica Galerije Ravnikar Piera Ravnikar, ki je verjela vanjo, ko je bila še povsem neznana, že med študijem pa so bile odločilne ure pri kiparki in profesorici Dubi Sambolec. Ta ji je "odprla oči" in ji "pokazala, zakaj umetnost". “Ali ne razumeš, da je tvoja zgodba tvoje zlato!” je mladi kiparki položila na srce. In tako se je začel njen premislek o moči umetniške preobrazbe.

Če je transformacija temeljni proces umetniške prakse Maje Babič Košir, je končni rezultat plastenje. Naj gre za njeno serijo kolažev Love Letters ali prostorske objekte, vse kliče k dotiku – s folijami in listi, ki rahlo vstopajo v prostor, ali pa z igro kontrastnih si materialov – mehkobe krzna in teže kamna, množice tankih plošč iz očetovega depoja, ki so same zase, podobno kot spomini in čustva, nekaj razmeroma krhkega, druga na drugi pa predstavljajo težek kubus. Seveda ne gre le za materialno plastenje, temveč večplastnost v objektih ujetih zgodb; tistih, ki so jih s seboj nosili nekdanji lastniki, in tistih, ki jih umetnica razrešuje, s tem pa gradi nove narative. “Pri meni je vse to zelo naraven proces. Ničesar ne delam z zavestnim dražljajem ali pripravnimi skicami, ampak se vse odvije naravno, povsem intuitivno, zelo organsko. Tako da je umetnost z roko v roki z življenjem,” pravi.

Več o njenem delu in razstavi, s katero se bo umetnica v marcu predstavila v Vilni, v maju pa v Gradcu, pa v spodnjem pogovoru.

Vaše delo temelji najprej na iskanju in zbiranju predmetov družine, tistih članov, ki so še ob vas, in tistih, ki jih ni več, potem pa na preoblikovanju tega v umetniški objekt. To počnete zdaj že kar nekaj let. Kako ste začeli takšno prakso?
Po desetih letih življenja v tujini sem se vrnila domov in se soočila s svojo preteklostjo, povezano najprej z družino. Umrl mi je oče in začela sem raziskovati njegovo zapuščino. Oče je bil industrijski oblikovalec in je zapustil veliko skladišče, polno materiala, ki ga je uporabljal ob svojem delu. Gre za zavržene materiale, ki so me nagovorili. Najprej zaradi povsem osebne note spoznavanja z nečim, kar je ostalo za očetom, in v tem pogledu nekega soočenja z odnosom, ki ga ni bilo. Zame je bil to nekakšen intimni stik, že samo dotik njegovih osebnih stvari. Tako sem začela iskati med predmeti, med katerimi so me nagovorili kosi plastike, stari papirji, tipografije, stare ovojnice …. Našla sem cel kup ovojnic, ki so mi narekovale, da sem oblikovala prve Love Letters, torej serijo neke vrste ljubezenskih pisem, posvečenih ravno njemu. Od nekdaj me je zanimala estetika grdega, v kateri zlahka najdem navdih.

Omenjate estetiko grdega – ta je za vas nekaj, kar potem preoblikujete v izrazito izčiščeno estetsko podobo. Te arhivske predmete predrugačite z minimalistično estetiko, kjer prevladujejo čiste barve bele, vaša značilna rožnata, tudi črne barve. Vse je zelo jasno, čisto, nenatlačeno. Ali gre pri tem predvsem za estetsko formo, ki vam ustreza, ali tudi za samo transformacijo, ki vam je pomembna? Morda v smislu nekega očiščenja, ko iz zamazane, propadajoče stvari nastane čist, nov objekt?
Vsekakor gre za pomen transformacije. Pred časom je bila moja umetnost zelo drugačna, tudi estetika je bila drugačna, in sicer zato, ker sem bila drugačna tudi sama. Ko sem začela delati na sebi, kar se je zgodilo prav s pomočjo umetniškega ustvarjanja, je postopoma mojo estetiko odneslo v drugo smer. Ker je šel proces samopremišljevanja vzporedno z umetniškim ustvarjanjem in je šlo za neke vrste prečiščevalni trenutek, se je vse zgodilo zelo spontano. Moja dela so postala lahkotnejša, čista, svetla in minimalistična. Ničesar ne delam z nekim zavestnim dražljajem ali pripravnimi skicami, ampak se vse odvije naravno, povsem intuitivno, zelo organsko. Umetnost in življenje, vsaj zase lahko tako rečem, nista ločeni stvari, ampak se odvijata vzporedno. Kar se mi dogaja v vsakodnevnem življenju, se potem preriše v umetniški izraz.

Kako izbirate predmete, ki jih potem z določeno vizualno preobrazbo spremenite v umetniški objekt? Ali sledite goli intuiciji, vas morda najprej nagovorijo zaradi forme, v kateri prepoznate možnosti preobrazbe, ali neke asociacije, simbolni pomen samega predmeta?
V bistvu gre za vse te različne trenutke, ki jih omenjate – od forme, ki je zanimiva, drugačna, nenavadna, do neke pomenske vrednosti predmeta. Ko potujem, obiskujem različne starinarnice, sejme in iščem, zlasti tisto, kar drugih kupcev običajno ne zanima. Všeč so mi zgodbe predmetov. Pomemben je tudi sam proces iskanja, saj običajno ne gre za stvari, ki so dane na pladnju. Gre pa seveda tudi za družinske arhive, ki jih zvesto uporabljam in z umetniškim ustvarjanjem spreminjam njihove vsebine.

Pravite, da se v svojem delu ne ukvarjate toliko z enim samim objektom, ampak gre vedno za permanenten proces spreminjanja. Ali to pomeni, da za vas posamezno delo ni nikoli zares dokončano oz. da ga vsaj vidite kot potencialno izhodišče za nekaj drugega. Bistvo je torej sam proces?
Res je, včasih se izbrani kosi tudi ponovijo, seveda v različnih kontekstih. Ko gradim instalacije, iščem načine, da predmeti ustvarijo občutke, pomembno je, kako se povezujejo med seboj in izgovorijo zgodbo. Ko jo sestavljam, so nekateri kosi zaključeni, drugi ne, nekateri pa še niso našli ustreznega mesta. Pred leti me je očarala prelepa nočna posoda iz porcelana in je dolgo stala na polici, šele pred kratkim se je vpletla v novo svežo obliko. V naključja ne verjamem. Zanimiva je zgodba, kako sem prišla do neonske črke L, ki je vključena v razstavo. L kot ljubezen. Dolgo sem iskala neonski napis zelene barve, a izdelava je bila predraga. Povsem "po naključju" sem našla oziroma me je sam poiskal neonski napis z začetno črko L, ki sveti zeleno in je bil namenjen za odpad. Stvari se sestavljajo same od sebe, dovolim si to igrivost življenja, se prepuščam in se navznoter smehljam.

Sprva je bilo vaše polje zanimanja med ustvarjanjem nekje drugje – zaradi strahu pred smrtjo ste se ukvarjali predvsem s to temo. Vendar čeprav se je vaša praksa precej predrugačila, prvotno zanimanje ni povsem izginilo – nabiranje starih predmetov, ne le staršev, tudi neznanih ljudi v starinarnicah, na bolšjih sejmih je na neki način podoben poskus spopadanja z minljivostjo. S tem ko pozabljene predmete in s tem njihove lastnike ohranjate, jim dajete novo življenje.
Res je tema smrti in minljivosti me je precej zanimala in me še vedno na neki način. Sama sem imela s smrtjo svojih bližnjih več različnih izkušenj in ravno te so mi pomagale, da sem strah premagala. Smrt je lahko tudi lepa. Seveda me stisne pri srcu, ko pomislim, da mame nekoč več ne bo, da očeta ni več, da stvari minejo, da vse mine. In ravno tu vstopi umetnost, s katero poskušam ohranjati vrednost in življenje. Želim si postavljati nekakšne čustvene monumente ljudem, ki sem jih poznala, pa tudi tistim, ki jih nisem in jih nikoli ne bom. V tem spominjanju in pomnjenju se na simbolni ravni krog zaključi. Lahko samo upam, da gledalec začuti, da v mojih postavitvah ne gre zgolj za estetske predmete, ampak je zadaj cela zgodba, ki jo skušam na neki način zelo zavestno ustaviti v času.

Predmeti očeta so predmeti nekoga, ki ga ni več, so stvari v vaši lasti. Na drugi strani vključujete tudi predmete matere, ki je z vami. Se je težje lotiti umetniškega soočanja z nekom, ki ga ni več, ali tistim, ki je še z nami?
Očetu sem se skozi umetnost posvečala od leta 2018, in to zares intenzivno. Skozi umetniško gesto so se vzporedno dogajali tudi čustveni procesi, v katerih sem predelovala predvsem bolečino. Ljubezen je lahko boleča. Z leti je zbledela in se transformirala v lepša in lahkotnejša čustva opuščanja, spuščanja in sprejemanja. Umetniško soočenje, ki je povezano z mamo, se je šele začelo in je zato na neki način težje, ker ni distance in je potreben drugačen dialog. Veselim se novih odkrivanj ljubezni, ki je lahko zelo kompleksna.

Praksa zbiranja in predrugačenja je predvsem način soočanja z družinsko zgodovino, medsebojnimi odnosi, kar si predstavljam, da mora biti naporen proces. Ali ga doživljate tudi katarzično oz. terapevtsko?
Proces ni naporen, ampak je lep, saj je izjemoma živ, večkrat tudi katarzičen. Na trenutke doseže ta trenutek katarze tako moč, da ne morem odložiti dela in se težko vrnem k vsakdanjemu življenju in opravilom. Ko ustvarjaš in si v svoji polni moči, v čisti svobodi, v svoji resnici, takrat se lahko zgodijo spremembe. Vsekakor gre za katarzično moč umetnosti. Zato mi je umetnost tudi tako zelo pomembna.

Razstavo ste razdelili na dve strani, na levo stran ste namestili zgodbo o mami, na desno o očetu. Je v izbiri strani kaj simbolike ali ste izbirali na podlagi tega, kako deluje v samem prostoru? Ste se najprej ukvarjali z enim segmentom in nato drugim ali so dela za oba pola nastajala vzporedno?
Prostorska instalacija je razdeljena na dve polovici. Gre za dialog med mano, mamo in očetom. Očetova stran na desni strani je nastala prva. Vedela sem, katere elemente bom uporabila, zgodba se je zlahka zložila, saj se je že predčasno transformirala in tudi v sami postavitvi ni bilo zapletov, čeprav je bila fizično zelo zahtevna, ravno zaradi svoje dimenzije in same logistike postavitve. Mamina stran se je sočasno že sestavljala, a dokončno sestavila v sami v galeriji. Vedela sem, kaj želim izpostaviti, katere rane odpreti in jih skozi delo zaceliti. Delo The Tribute (gre za instalacijo iz različnih elementov starega pohištva, op. n.), sem sestavila iz kuhinjskih elementov iz hiše, kjer bi morali skupaj živeti kot družina, a se to ni zgodilo in je ostala prazna. Od hiše je ostala le ta kuhinja, ki jo je mama nekaj let hranila v garaži. Vključila sem torej kuhinjo, s tem pa se spoprijela s svojo travmo in na ta način stopila v dialog z mamino. Skozi prostorsko postavitev izpostavljam temo navezanosti, nezmožnost nekaj izpustiti, o čemer pripoveduje lep objekt s svojo materialnostjo. Na neki način gre za življenje, na katero smo vsi močno vezani, na materialne dobrine, udobje, kopičenje nečesa, kar se na koncu izkaže za nepomembno.

Omenili ste očetove rumene plošče, ki ste jih deloma prebarvali v nežno rožnato barvo, ki je za vas tako značilna. Kaj vam pomeni ta barva – vam, ustreza zgolj v estetskem pogledu ali ima tudi kak simboličen pomen?
Stvari so navadno večplastne. Rada imam rožnato barvo. Barva ponazarja tudi nedolžnost, čistost, nežnost.

Veliko izraza polagate v nasprotja – po otipu ali formi kontrastne materiale. Na primer objekt, kjer je v škatlo iz pleksistekla ujeto belo mehko krzno, v katero pade težek kamen, se zdi kot v času ujet trenutek. Mi poveste kaj več o tem delu?
Kot vsa dela ima tudi ta kos svojo zgodbo. O belem krznu v pleksisteklu sem dolgo razmišljala. Novega krzna nisem želela kupiti, iskala sem kos s svojo avtonomno zgodbo in naletela sem na žensko, ki je zaradi osebne stiske prodajala svoj krzneni plašč. Prepoznala sem njeno bolečino. Namenoma sem želela ustvariti nov prostor, lepši, prijaznejši in optimističen. Mehkobi belega krzna sem dodala beli oniks, kos, ki je včasih krasil oboke luksuznih ladij. Naslov umetniškega dela je Lust, Sla.

Vaša dela so vedno povezana s prostorom. Tudi pri Love Letters, kjer gre za neke vrste kolaž, vstopajo listi v prostor. Zakaj vam je ta prostorska dimenzija del pomembna?
Kiparka sem in ves čas me žene iskanje občutka haptičnosti, nečesa, kar kliče po dotiku. Zanima me delo, ki se odpre v tridimenzionalnosti, prav tako plastenje. Vedno iščem plastenje, nekaj, česar se je mogoče dotakniti, a tudi nekaj, kar se odpira na več ravneh.

Na Akademiji, kamor so vas sprejeli brez mature, saj ste pokazali tako velik talent, ste se zelo hitro izkazali kot dobra portretistka, ampak dejanska praksa vas je odnesla v povsem drugo smer – ne le stran od neposredne človeške podobe, temveč tudi stran od klasičnega pripovedništva, deskripcije k ready-made predmetom, ki so na neki način abstraktni. Kako se je zgodilo to?
Hvaležna sem, da sem bila sprejeta na akademijo, saj mi je takrat zelo osmislila življenje. Že v prvem letniku sem imela res veliko srečo, da sem se udeležila dvotedenske delavnice z gostujočo profesorico in umetnico Dubo Sambolec, kjer sem odkrila umetnost v popolnoma novi luči. Duba mi je odprla oči in pokazala, zakaj sploh umetnost. Dala mi je jasnost in moč ter mi pokazala pot, kako artikulirati svojo zgodbo. Začela me je zanimati neposrednost, iskrenost samega umetniškega trenutka. Duba je bila potem tudi moja mentorica pri diplomi in magisteriju. Nasploh me že od takrat ves čas podpira. Nekoč sem jo vprašala, čemu ta nenavadni steber. Njen odgovor je bil povsem jasen, želi pomagati ženskam umetnicam, da ne prenehajo ustvarjati in si ne pustijo, da jih sistem ugasne in utiša.

Torej gostovanje Dube Sambolec je bil tisti prelomni trenutek, ko ste vedeli, da vas ne zanima klasično kiparstvo, ampak večmedijska forma, po kateri vas zdaj poznamo?
Duba mi je zares odprla nova obzorja. V neskončno dolgih pogovorih, skozi različne umetniške tekste, predstavila mi je umetnice in umetnike, ki jih sama najbrž ne bi odkrila. Predvsem pa mi je ves čas stala ob strani. Razumela je mojo stisko in spodbujala me je, da sem prvič spregovorila skozi umetnost, brez cenzure. Klasično kiparstvo je bilo za mojo potrebo izražanja enostavno preozko.

Vaše delo da slutiti izjemno natančno, do zadnjega detajla pozorno avtorico. A pravite, da privede eksperimentiranje z različnimi, pogosto kontrastnimi materiali do napak, ki pa jih pozdravljate. Kaj vam pomenijo te napake?
Napake so najlepši del ustvarjanja. Ne bom rekla, da napako vedno uporabim, vem pa, kdaj je na mestu, in se ji zlahka podredim. Prepuščam se ustvarjalnemu toku, dovolim, da se stvari same dogajajo. Rožnate plošče, naložene v vertikale, niso popolnoma obarvane, ena stran kubusa je ostala rumena, ker mi je zmanjkalo barve. Rešitev, ki sprva ni bila mišljena, se je odlično izkazala. Tudi pri Love Letters series uporabljam zmečkanine, ki so od prej in so mi všeč. Ali pa stol v očetovi polovici. Po nesreči mi je padel pri postavljanju na tla, in to mi je ustrezalo. Gre torej za neke zavestno sprejete napake.

Kakšna je zgodba stola, ki ga omenjate?
V razstavo sta vključena dva kultna stola oblikovalca Nika Kralja, očetova zapuščina, ponovno v precej slabem stanju. Morala sem ju oživiti, torej restavrirati, preobleči v usnje, obrusiti, sčistiti. Eden je nižji, v beli barvi, drugi višji, bolj robusten, temen, ženski in moški pol. Na prvem je na odprtju razstave pred "svojim kupom" sedela moja mama, stol na očetovi strani, na drugi strani galerije pa je bil umeščen v kiparsko postavitev Trap, Past, v kombinaciji z medenino in rožnatim plastičnim kosom. Most med mano in očetom. Ljubezen je lahko nevarna.

Omenili ste svoj portret, s katerim nekako zaokrožite razstavo – na koncu prostora se vaša podoba na fototapeti obrača k obema – očetu in mami. Vam je bila vključitev lastne podobe v celoten dialog ključna?
Portret je nastal v težjem zasebnem trenutku v mojem življenju, pred časom ga je posnela zdaj priznana umetnica Diana Tamane. Ta portret pove čisto vse. Je močan in ravno to, kar pravite: gledam na očeta in mamo, oziram se v oba prostora. Na odprtju sem mamo posedla tako, da se je obračala neposredno vame.

Z Neveno Aleksovski sta v času korone pripravili skupen projekt My Familiar Unfamiliar. Kako je prišlo do sodelovanja? Vajini vizualni govorici morda na prvi pogled nista tako sorodni, a hitro se izkaže, da vama je skupen čut za minimalizem, zanimanje za nasprotja, obenem pa tudi podobno zanimanje za vprašanje izvora in identitete.
Nevenino umetnost sem oboževala, še predno sva se poznali. Hvaležna sem, da naju je življenje združilo ravno preko umetnosti, sčasoma sva postali tudi prijateljici. Z Neveno se zares ujameva, obe ljubiva umetnost in ustvarjava zaradi umetnosti same, obe sva iskreni in se zlahka najdeva v podobni estetiki. Najin skupni projekt My Familiar Unfamiliar je ravno tako delo v procesu, ki se razvija in skozi katerega vedno znova iščeva skupni jezik. Obe imava izkušnjo tujstva in obema je ta nepripadnost blizu. Obe iščeva lepoto in obema je všeč tudi grdota. Verjameva v dvojino in sodelovanje.