Po predpremieri v Cankarjevem domu in pred redno kinematografsko distribucijo – ta je napovedana za januar naslednjega leta – je Vinci Vogue Anžlovar v tekmovalnem programu Festivala slovenskega filma Portorož predstavil svoj prvi celovečerec po štirinajstih letih, Dedek gre na jug.

Čeprav naslov v hipu zbudi asociacije na Anžlovarjev magnum opus, prvi po osamosvojitvi posneti film pri nas, Babica gre na jug (1991), trideset let pozneje ne pričakujte nadaljevanja. "Delovni naslov filma je bil Na jug, tudi zato, ker v angleščini fraza 'to go South' pomeni, da gre vse v maloro,“ pove režiser. "Fotograf Marko Pigac mi je predlagal naslov Dedek gre na Jug, ker imamo pač dva starejša moška, ki spet potujeta – to je bil komercialni prijem, vsaj za slovensko tržišče, a se mi je novi naslov usedel v srce.“

Človek, ki ga radi sovražite
Anžlovar je bil po petkovi premieri vidno ganjen nad ogromnim zanimanjem publike – čeprav v kinematografih ni gostoval že od filma Poker (2001), torej več kot dvajset let, je v kolektivni zavesti očitno še kako prisoten. Sam vleče vzporednice med seboj in slavnim avstrijsko-ameriškim režiserjem nemih filmov, Erichom von Stroheimom, ki se ga je držal vzdevek "the man you love to hate“ ("možak, ki ga radi sovražite“). "Zdi se mi, da ljudje od mene pričakujejo neko ekscesnost, hkrati pa so ljubosumni na svobodo, ki si jo jemljem, tudi v zasebnem življenju. Zabaven se mi je zdel komentar Igorja Leonardija, ki je pri filmu sodeloval kot kitarist: 'Malo sem razočaran, da se film ne vleče'.“ (Smeh.)

Sorodna novica "Filmi na pretočnih platformah? To je tako, kot če katolikom namesto cerkve ponudiš videokonferenco"

"To ni največ, kar znam"
Ko sva se o filmu pogovarjala lani, je Anžlovar napovedoval, da si "obeta najboljši film, kar jih je kdaj ustvaril.“ Danes, ko je film med ljudmi, svojega perfekcionizma ne more skriti: "Ne bi se rad hvalil, ampak narediti znam tudi bolje: omejen sem bil tako časovno kot tudi finančno. V filmu eden od likov reče, da je stopnja razočaranja premo sorazmerna s stopnjo pričakovanja, jaz pa sem imel v zvezi s tem filmom res visoka pričakovanja. Na koncu si lahko rečem le: "Ej, ni slabo, ni pa to največ, kar znam."

Obenem se zaveda, da je nezadovoljstvo gibalo (njegovega) razvoja. "Obetal se mi je proračun, kakršnega v svoji karieri še nisem imel – z 1,3 milijona evrov bi bil to skoraj seštevek vsot, ki sem jih imel za vse svoje dosedanje filme. Na koncu smo morali film dokončati za 900 tisoč evrov. Dobesedno iztrgavali smo strani scenarija in jih prilagajati finančnim sredstvom. Ko veš, da ne boš mogel posneti vsega, kar si si predstavljal, si prisiljen omejiti lastno filmsko govorico. Sam to "jecljanje na filmu“ opazim, publika pa je na srečo veliko bolj tolerantna. Nezadovoljstvo izvira iz tega, da vem, kako bi se stvari morale odvijati, pa za to preprosto ni bilo časa,“ pove dan po portoroški projekciji.

Zgodbe o tegobah, s katerimi se je Vincijeva ekipa – med osamosvojitveno vojno – spopadala na snemanju Babice, so danes prešle že v mit. Tudi tokrat je bila pot do filma, milo rečeno trnova: "Moja nekdanja žena je govorila, da jaz nisem srečen, če nisem nesrečen,“ se zdaj v retrospektivi smeji Anžlovar. "Moram reči, da sem bil, ker sem navajen klofut z vseh strani, zelo v svojem elementu, kot riba v vodi!“ Vseeno pove, da je bila izkušnja snemanja čustveno naporna, saj "se od filma lahko distancirajo vsi razen igralcev in mene, ki bom potencialni neuspeh moral nositi.“

O ovirah je na tiskovni konferenci po premieri več povedal producent Branislav Srdić: "Zaradi epidemije snemanja niti začeti nismo mogli takrat, kot je bilo predvideno. Pozneje se je izkazalo, a bi sicer lahko snemali, a bi izgubili lokacijo za avtomehanično delavnico, ki je bila za Vincija zelo pomembna – Litostroj so namreč prenavljali. Zaradi tega in zaradi zdravstvenega stanja igralcev smo torej snemanje z začetka poletja prestavili na jesen. Takrat se je seveda izkazalo, da država ni v stanju, da bi financirala filmsko produkcijo, zato je bilo treba delo spet prekiniti. Pojavile so se še druge težave: nosečnost Maruše Majer, Goran Navojec je bil zavezan k snemanju neke nadaljevanke, za katero si je moral obriti glavo, makedonski producenti so zaradi korone pristali v bolnišnici – veliko stvari je šlo narobe, a na koncu smo nekako speljali.“

Dedek gre na jug je zgodba o dveh starih prijateljih in kolegih iz jazzovskega orkestra, Vladu (Vlado Novak) in Borisu (Boris Cavazza). Ker Vlado ne more gledati svojega prijatelja, kako počasi hira v bolnišnični postelji, ga s svojim starim avtodomom preprosto – ugrabi. Po začetnem pričkanju in bolnikovem upiranju se podata na pot v Severno Makedonijo v iskanju Borisove izgubljene ljubezni.

Anžlovar, ki na desni podlahti nosi tetovažo Don Kihota in Sanča Panse, je v svoja protagonista prelil Cervantesovo idejo idealizma in popolne predanosti: "Če ni stoodstotno, je vse brez smisla.“ S to življenjsko filozofijo se sklada tudi tetovaža na njegovi drugi podlahti, napis "zaenkrat za zmeri“: "Tukaj in zdaj moraš verjeti, da boš za vedno, sicer nima vse skupaj nobenega smisla. Za zdaj za zmeraj, potem bomo pa še videli." (Smeh.)

Romi kot poslednja nomadska kultura Evrope
Druga rdeča nit, ki se pojavlja v filmu, je romantiziran pogled na romsko kulturo, v kateri Anžlovar vidi "prispodobo ultimativne svobode“. "Romi živijo za sedanji trenutek in predstavljajo katarzo celega filma. Nomadskost, ki je bila gibalo že pri Babici, je leitmotiv tudi tukaj. Za Vlada njegov avtodom pomeni svobodo: pripravljen je dobesedno podreti ograjo, da lahko gre, ko začuti to potrebo. Sam si želim, da bi imel pogum za kaj takega.“

V filmu, kjer se osrednji romski liki naslanjajo na stereotipe o romski kulturi ("Bog nam je dal dovoljenje za krajo“), je Anžlovar glavne vloge sicer razdelil (neromskim) poklicnim igralcem – z opombo, da je bil "tako moj kot Đurov dedek Rom“. Kot pevka in ubežnica pred zakonom Esma (ime je dobila po Esmi Redžepovi) se namreč v svoji prvi glavni vlogi klasične fatalke pojavi Zala Đurić Ribič – in na filmskem platnu prvič zasije kot polnokrvna zvezda.

Zala Đurić, metodološka igralka
Dedek gre na jug bo streznitev za vse, ki so mlado igralko doslej morda podcenjevali. "Ljudje mislijo, da je Zala forma brez vsebine – tako kot naj bi bil jaz – pa to ni res,“ pravi režiser o dekletu, ki ga pozna že od otroških let. "Fascinirala me je s tem, da je pri osemnajstih letih izdala pesniško zbirko, v kateri je bilo ogromno plasti. V tistih letih je bila 'afna', njene pesmi pa so me osupnile."

Z njo na snemanju "ni bilo veliko dela“, se spominja, ker se je na vlogo tako temeljito pripravila. Po premieri je svojo metodo ilustrirala tudi igralka sama: "Scenarij sem brala z védenjem, da je imel Vinci pri pisanju v mislih mene za to vlogo. Mislila sem si, da mi lik Esme resnično ni podoben, a da se bom z njim potrudila. Skozi pripravo je vloga vedno bolj resonirala z mano in sem se od nje tudi veliko naučila: Esma zna ljudi poslati v tri krasne, česar si sama prej nikoli nisem upala. To novo veščino sem tudi obdržala v zasebnem življenju.“ (Smeh.)

"Na vlogo se vedno pripravljam tako, da najprej napišem življenjepis junakinje, nato sestavim playlisto glasbe, ki bi ji bila všeč in nanjo plešem. V tem primeru se je to izkazalo za koristno, ker sem skozi glasbo začela Esmo in njeno kulturo dobesedno čutiti v kosteh.“

In še zanimivost: igralkin oče, Branko Đuro Đurić, je odklonil vlogo v filmu, da hčerke ne bi izpostavil očitkom, da se prebija na račun njegove slave. No, v filmu se sicer še vedno pojavi, a le z epizodno glasovno vlogico.

Do sprememb pri kastingu je prišlo tudi v vlogi "Mikija“, plačanega morilca, ki je Esmi ves čas tik za petami. Lik je bil napisan kot moški, na koncu pa je Miki postala Maruša Majer: "Glede na to, da zadnjih štirinajst let nisem snemal filma, sem si želel delati z Marušo Majer – kdo ve, kdaj bo naslednja priložnost za to. Podobno velja za Timona Šturbeja. Odličen igralec je: naj vsaj malo 'poliže' moj film, če že ne morem imeti večje vloge zanj.“

Pravila so zato, da se jih krši
Čeprav so primerjave Anžlovarjevega opusa s Quentinom Tarantinom že zlizane, pa je v novem filmu težko prezreti filmarjevo ljubezen do sedme umetnosti, ki do izraza pride v morju neposrednih in posrednih filmskih citatov, referenc in asociacij. Sam navdih išče pri klasikah: "Osnovna pravila filmske umetnosti je postavil Charlie Chaplin, nadgradil pa Orson Welles. Sam se gibljem na premici med njima in francoskim novim valom, ki ga obožujem. Vedno so me zanimale revolucije znotraj filmske pripovedi. Nedavno preminuli Jean-Luc Godard je vedel, da so pravila tu zato, da se jih podira. V glasbi je ekvivalent temu bossa nova, ki vzpostavlja vedno nove harmonije.“

Hermetičnost filmskega izraza ga sicer ne zanima: "Film je vedno komunikacija – trdijo, da naj bi bili nekateri filmi festivalski, drugi pa 'za ljudi', kamor naj bi spadal tudi jaz. Ampak na festivale tudi hodijo ljudje! Z nekom film mora komunicirati, če je namen sam sebi, nima nobenega smisla. Poskušam delati večplastne filme, pri katerih je zgornja plast za najširše občinstvo. Če si sposodim citat Oscarja Wilda: kdor koplje pod površino, pa si je sam kriv za posledice.“

Če nič drugega, bo v novi "dramediji“, kot film katalogizira avtor, marsikoga ganila vsaj bogata glasbena podlaga, ki sta jo zložila skupaj z Milkom Lazarjem in ki jo krona Borisova tema, prevedena in predelana različica slavne Davidove teme iz filma Babica gre na jug. "Pri tem filmu se mi je zdelo, da mora glasbo, ki je sinergija jazza in melosa, delati nekdo z Balkana. Po menjavi štirih različnih sodelavcev, katerimi nisem bil zadovoljen, sem prišel nazaj do Milka Lazarja, ki mi dobesedno bere misli. Jaz zanj nekaj odfušam, on pa to zaigra in zveni – popolno,“ pove Anžlovar.

Uporabiti bi morali tudi priredbo pesmi Bolje biti pijan nego star, a člani benda Plavi orkestar na to niso pristali, ker se jim je zdelo, da je bila pesem že prevečkrat zlorabljena – niso je bili pripravljeni več zaupati neznanemu projektu. "Namesto tega je Saša Lošić posebej za naš film napisal nov komad, Mladosti, ki se krasno sklada z zgodbo.“

Sicer pa Vincija raje ne sprašujte, ali je na pragu renesanse v svoji karieri – če bi bilo odvisno od njega, bi filme snemal brez predaha, pravi. "Celo življenje sem si želel delati filme, to je tisto, kar me najbolj zanima. Rad povem anekdoto o tem, da sem Gypsy Eyes snemal že eno leto po Babica gre na jug. Ko sem se nato na Filmski sklad prijavil s scenarijem za nadaljevanje Babice, mi je član komisije rekel: Vinci, tvoj scenarij je bil najboljši, ampak a misliš, da boš vsako leto snemal nov film? No, zdaj sem že ves siv, plešast in star, pa še vedno žicam, če bi smel kaj delati. Letos sem predložil SFC-ju tri scenarije za realizacijo, en kratek in dva celovečerca. Na predstavitvi pred komisijo sem rekel: Vem, da mi ne boste dali vseh treh. Vseeno upam, da se bo vsaj iz katerega kaj izcimilo.“