Naslov "Teret" se nanaša na čisto dobesedni skrivnostni tovor v zmahanem tovornjaku in obenem na metaforično breme, ki ga imajo na plečih vsi narodi vojne na Balkanu. Igrani celovečerni prvenec mladega srbskega režiserja je zgodba tihega obupa, razmislek o dediščini vseh minulih vojn in portret banalnosti zla. Zdi se, da je scenarist in režiser Ognjen Glavonić iz nje tako kot vse žive barve namenoma izcedil tudi vsak občutek napetosti ali napredka. Odvija se pred kuliso puste balkanske pokrajine, ki premore vsaj petdeset odtenkov sive in rjave.

Piše se leto 1999 in NATO je začel bombne napade na Srbijo pod Miloševićevim režimom. Mrakobni voznik tovornjaka Vlado (Leon Lučev) v razmajanem skladišču na Kosovu prevzame ključe tovornjaka, ki ga mora prepeljati do Beograda. Del njegove naloge je držati jezik za zobmi in čim manj premišljevati, kaj prevaža v zaklenjenem tovornjaku. Glavonić nam skoraj do konca ne pokaže, kaj ta tovor je, a zle slutnje gledalec - tako kot Vlado - ne more odgnati. Grozljivo vsebino kontejnerja se seveda da zakopati, a preteklosti se ne da nikoli zares potlačiti, je sporočilo Tovora. Če se ji izgobamo, smo sokrivi zločinov naših prednikov ali bližnjih, pa čeprav sami morda nimamo krvi na rokah.

Glavonić je težki temi, ki jo načenja v Tovoru, posvetil zadnjih sedem let svojega življenja. K njej je pravzaprav pristopil na dva različna načina: najprej je dokončal dokumentarec Dubina dva (2016), nato pa še svoj prvi igrani celovečerec. Začelo se je v resnici s Tovorom: v dolgotrajnem procesu priprav in predprodukcije filma je avtor ugotovil, da ima ogromno dokumentov in dokazov, ki jih v svoj igrani projekt noče eksplicitno vključiti. Ker se je tudi zbiranje finančnih sredstev zavleklo skoraj v nedogled, se je medtem lotil dokumentarca, ki osvetljuje enega manj razvpitih vojnih zločinov na območju nekdanje Jugoslavije.

Zločin v srcu zgodbe
Dubina dva je bilo uradno ime tajne operacije srbskega notranjega ministrstva, v kateri so leta 1999 v Srbiji na množična grobišča na skrivaj pokopali trupla pobitih Albancev in tako zakrili grozodejstva, ki so se dogajala na Kosovu, preden so se srbske sile po bombardiranju NATA umaknile z območja. Grobišče v Batajnici, ki so ga odkrili leta 2001, je edino na prostoru nekdanje Jugoslavije, ki je skoraj v centru prestolnice; nad njim je danes strelišče, kjer se urijo pripadniki policijskih posebnih sil.

Kraja, kjer je bilo zagrebenih 700 Albancev, med njimi tudi otroci, ženske in starci, torej ne zaznamuje nobeno posebno obeležje (čeprav obstaja iniciativa prav s tem ciljem). V Srbiji so doslej odkrili štiri množična grobišča Albancev; poleg Batajnice so to še Petrovo Selo, Perućac in Rudnica. O odkritju grobov se je v medijih pisalo, dokler niso Miloševića odvedli v Haag, potem pa so poročila potihnila, pravi Glavonič, čeprav so izkopavanja trajala še leto dni in pol; dostop novinarskim kameram je bil prepovedan.

Glavonić, ki je imel ob odkritju prve grobnice šele 16 let, je pripadnik generacije, v kateri marsikdo za opisane grozote niti ne ve. Tudi sam je bil v temi do leta 2009, ko je naletel na dva članka: eden je bil bolj ali manj samo seznam osebnih predmetov, ki so jih izkopali v Batajnici, drugi pa pričevanje voznika tovornjaka, ki je kot prevoznik sodeloval pri zločinu, ne da bi se tega zavedal - nihče mu ni povedal, kaj zares prevaža. Ti dve besedili sta bili prvo seme ideje, ki se je pozneje razvila v scenarij.

Relativizacija zločinov se že začenja
Po torkovi projekciji filma je Glavonić posebej poudaril, da tema grobišč Albancev v srbski javnosti seveda nikoli ni bila ravno dobrodošla, da pa se do pred kratkim vsaj ni zanikalo dejstev. Zdaj se počasi spreminja celo to: "V nekaterih člankih, ki so v Srbiji izšli po canski premieri Tovora, je kar naenkrat govora o "domnevnih" množičnih grobnicah. Kar naenkrat je govorjenje resnice postalo "protisrbsko" dejanje. To je turobna resničnost družbe, v kateri živimo." "Najbolj osupljivo je, da članke, ki relativizirajo grobišča, piše domnevni filmski strokovnjak," je pristavila Tamara Krcunović, ki ima v filmu stransko vlogo protagonistove žene. "Včasih nas v občutek lažne varnosti zaziba prepričanje, da vsi ljudje iz naše stroke, iz umetniških krogov, razmišljajo podobno - da čutijo določeno družbeno odgovornost, da jih potvarjanje resnice ne zanima. A že iz reakcij kolegov na predstave Oliverja Frljića, v katerih sem nastopala, sem ugotovila, da ni tako."

Fantastični hrvaški igralec Leon Lučev, eden najbolj markantnih zvezdnikov z območja nekdanje Jugoslavije, skoraj ne more skriti svojega gneva. "V zadnjih desetih letih nastopam skoraj izključno v filmih, ki odpirajo vprašanja vojne, pobojev in posledic teh zločinov." (Slovenci smo ga samo v zadnjem letu videli v dveh koprodukcijah, v drami Moški ne jočejo Alena Drljevića in v Rudarju Hanne Slak, op. n.). "Ob tem mi je slabo, obrača se mi. In situacija se samo še zaostruje, radikalizira. Celo življenje sem bil optimist, zdaj pa me je prvič groza. Ampak ne bomo se pustili fašistom! Obravnavajo nas kot nekakšne getoizirane ilegalce, za katere je prostor ustvarjanja vse manjši in manjši. Nisi sprejet, ker se ukvarjaš z nečim, s čimer se je treba ukvarjati."

Obračun v medijih in obtožbe "pljuvanja po Srbih"
Sredstva za realizacijo Tovora je ekipa najprej prejela na rotterdamskem festivalu, pozneje v Franciji in šele čisto na koncu v domači Srbiji - čeprav so zanje prvič zaprosili že leta 2011. Vseeno se jim zdi na simbolični ravni zelo pomembno, da je Srbija film na ta način "sprejela". No, o sprejetosti bi se dalo sicer debatirati: v maju, okrog premiere v Cannesu, so nekateri srbski mediji film napadali, kot da je orodje v naporih za priznanje Kosova; bali so se, da ga bo mednarodna javnost "postavila v kontekst aktualnih pogovorov med Beogradom in Prištino" ter celo besneli, češ da je minister za kulturo "odrinil denar za to, da se pljuva po Srbih". Minister se v svojem odgovoru ni postavil na stran preganjanega umetnika, pač pa je podčrtal, da "se bori proti zlorabi umetniške svobode in proti širjenju negativnih stereotipov o katerem koli narodu, tudi o srbskem".

Nasprotnikom filma bi Lučev rad dopovedal predvsem sledeče: "V enaki meri, kot je Tovor protisrbski film, je tudi protibošnjaški, protihrvaški in tako dalje. Njegova osrednja tema je odgovornost, in dokler se bo na tem območju skušalo zanikati ali relativizirati odgovornost, ne bo Tovor ustrezal nobeni oblasti in bo vedno proti." Glavonič je, če je že treba operirati s temi termini, posnel kvečjemu domoljuben film, je še pripomnila Krcunovićeva. "To je najboljša stvar, ki jo lahko narediš za svojo domovino in za naslednje generacije."

Mimogrede, Vladinega sina v filmu igra resnični sin Leona Lučeva, Ivan Lučev. Na poizvedovanje, "kako neki je le dobil vlogo v filmu", oče odgovarja: "Nihče ne dela problemov, če pekov sin odpre pekarno! Če pa igralčev sin pokaže nadarjenost za igralski poklic, je takoj govora o nepotizmu." Fant se je moral udeležiti enakega postopka avdicij kot ostali kandidati, je potrdila ekipa.

Drugi mladi igralec v filmu - Pavle Čemerikić (morda se ga spominjate po stranski vlogi v Nikogaršnjem otroku), kljub mladosti - leta 1999 se je šele rodil! - zgodbo čuti na zelo intimni ravni, saj je bil rojen v Prištini. Ob začetku vojne na Kosovu se je družina preselila v Beograd, kjer je tudi odraščal. "Od nekdaj me zanimajo vzvodi in mehanizmi sovraštva med Srbi in Albanci. Dubina dva je bil film, ki me je navdahnil in bil zame formativnega pomena. Taki filmi so del edine poti do dolgotrajnega miru in sloge na Balkanu: vsaka stran mora priznati, kaj je naredila, da je bilo to narobe. To je edino častno in tudi ključnega pomena."

Z zgodbo Vladinega očeta, ki je izgubil brata v bitki pri Sutjeski, za katero mulci v filmu niti slišali še niso, se Tovor od teme zabrisovanja odgovornosti razširi še na temo zabrisovanja spomina na drugo svetovno vojno - do tega prihaja, pa čeprav so bili Srbi v njej na strani "dobrih fantov". "Kdo so ti "mi"?," z neprikrito trpkostjo izpljune Glavonić. "Tudi v drugi svetovni vojni so bili nekateri, ki se niso ravno borili proti fašizmu. In to so ljudje, ki nam vladajo danes - in tisti, ki jih žuli, da je Tovor jugoslovanski film. Vsaj jaz ga imam za takega."

"V prizoru, ki smo ga posneli v spominskem parku Popina, ki je posvečen padlim v drugi svetovni vojni, se pojavi monumentalni kip v obliki cevi strelskega orožja, pod katerim je zapisano: "Če bo treba, me ponovi" (Opozorilo naslednjim generacijam, da se morajo boriti proti fašizmu, če se bo spet pojavil, op. n.). "Morda je čas, da bi mi, ali pa kaki drugi mladi ljudje, odložili kamere in poprijeli za kaka druga orodja."

"Balkanski družinski film"
Tovor je, poleg vsega drugega, tudi zgodba o tem, kakšno breme so zdajšnji generaciji zapustili njeni predhodniki in s čim se moramo posledično danes na Balkanu spopadati. V tem kontekstu je Glavonićev film celo družinska saga - kajti "točno taki so družinski filmi na Balkanu: vsi imajo na plečih neko breme in ogromno neizgovorjenega," kot se je izrazil Lučev. Pravi, da je Tovor morda najtežji film, kar jih je kdaj posnel. Stične točke vidi celo med likoma Vlade in rudarja Alije v filmu Hanne Slak. "Tema je enaka, le motivacija obeh moških je različna. Vlada žene naprej zavest, da mora poskrbeti za svojo ženo in sina, Alija pa se mora soočiti z več desetletij staro resnico, s katero se družba ni hotela soočiti. Zdaj je na umetnike padla odgovornost, da odkopavajo trupla namesto oblasti, ki bi morale že davno razglasiti, da je šlo za zločin."

O prednostih kratkega spomina ...
Film bo premiero v Srbiji doživel novembra. Ekipa se nadeja še zaostrenih napadov na račun domnevne nedomoljubnosti, ne upajo pa si niti napovedati, v koliki meri se hočejo ljudje soočiti s temo, ki jo načenja film. "Takoj, ko kdo omeni, da gre za film o vojni in film o vojnem zločinu, obstaja vtis, da to ljudi ne zanima." Vnaprejšnja tolažba pred morebitnim neuspehom? "Če ne drugega, se v teh krajih vse zelo hitro pozabi," sarkastično pripomni režiser, ki se mu najbrž v nobenem primeru ni treba bati spregledanosti.

Iz Sarajeva,