Kateri samoglasnik je to?

Govor je o polglasniku, o katerem je poglavje v slovenskih slovnici in pravopisu natančno razčlenjeno. V tokratnem članku bomo izpostavili nekaj besed, v katerih se pojavlja in se ga moramo naučiti skupaj z njo. Preverimo jih v Govornem pomočniku.

Polglasnik je po večini zapisan s črko e, fonetično pa ǝ

Polglasnik v besedah ob pregibanju izpade. Tako je pri številnih besedah, na primer pes, skedenj, poper … ter bezeg in steber.

bezeg
[bə̀zəg] in [bəzə̀g]

steber
[stə̀bәr] in [stәbə̀r]

Besedi naglasimo ali na osnovi ali končnici, v zbornem jeziku je v imenovalniku ednine normiran izgovor z dvema polglasnikoma.

Pri preostalih sklonih drugi e izpade: [bə̀zga] oziroma [bəzgà] in [stə̀bra] oziroma [stәbrà].

Besed s polglasnikom v korenu se moramo preprosto naučiti. Poleg teh ga imajo med drugimi steza, megla, deska, dež in tema.

steza
[stə̀za]

Besedo izgovorimo s polglasnikom v korenu. Naglasimo jo na osnovi, pravopisni slovar 2001 kot enakovredno možnost navaja tudi izgovor z naglasom na končnici [stәzà].

Izgovor z naglašenim polglasnikom velja tudi v drugih sklonih, na primer v zvezi atletske steze: [atlétske stə̀ze].

megla
[mə̀gla], [mәglà]

Besedo naglasimo ali na osnovi ali končnici, v zbornem jeziku jo izgovarjamo s polglasnikom v korenu.

deska
[də̀ska]

V zbornem jeziku besedo izgovarjamo s polglasnikom, enako velja za tvorjenke, na primer deskanje, deskarji: [də̀skanje], [də̀skarji].

dež
[də̀ž]

V zbornem jeziku je v imenovalniku ednine izgovor normiran s polglasnikom, v drugih sklonih pa je naglašena ali osnova ali končnica: [dəžjà] in [də̀žja].

tema
[təmà], [təmè] in [tə̀ma], [tə̀me]

Besedo naglasimo ali na osnovi ali končnici. Normiran je izgovor s polglasnikom.

Polglasnik izgovarjamo ob vsakem r, ki ni ob samoglasniku

sanskrt
[sanskə̀rt]

Kadar naglašeni polglasnik ni zapisan z e, je v slovarskih geslih praviloma označen z ostrivcem nad r: tŕta, gŕm, vŕsta, sanskŕt. Pred takimi r-ji stoji naglašeni polglasnik.

Polglasnik v nekaterih enakopisnicah

pekel
[pəkə̀l], [pəklà]

Pravopis dopušča tudi izgovor [pèkəl]; obakrat s polglasnikom.

Tako je pri besedi, ki v krščanstvu pomeni kraj, kjer trpijo pogubljeni, oziroma oznaki za veliko trpljenje, bolečino, grozoto.

Pri imenu kraja Pekel pa prvi e izgovorimo ali široko [pêkəl] ali polglasniško [pə̀kəl]. Drugi e je polglasniški.

Tako je tudi v slovenskem krajevnem leksikonu.

Polglasnika v prvem zlogu ni

težek
[têžәk]

tesen
[têsәn]

Pridevnika izgovorimo z naglašenim širokim e: [têžәk] in [têsәn], pogosto pa slišimo napačno, s polglasnikom: [tə̀žәk], [tə̀sәn].

Besedi bi lahko uvrstili tudi v prvi del, v katerem je govor o polglasniku, zapisanem z e, ki pri pregibanju izpade: [têžәk], [têžka], [têsәn], [têsna], vendar želimo poudariti, da v zbornem jeziku prvi e ni polglasniški.

Govorni pomočnik, ki nastaja na RTV Slovenija, je rastoča spletna zbirka besed s posnetki izgovorov, namenjena vsem, ki javno nastopajo ali pa jih zanima slovenska zborna izreka.