Antikrist, zgodba o paru, ki skuša preboleti izgubo ljubljenega otroka, je kritike zmotila s preobiljem skoraj grotesknih prizorov, med katerimi menda najbolj izstopata prizor z govorečo lisico in izjemno nazorno grafično prikazano pohabljenje spolovil. Za vrh vsega, pa je Lars von Trier film posvetil ruskemu režiserju Andreju Tarkovskemu, čigar filmi so se pogosto spogledovali s krščanskim spiritualizmom in z drugimi metafizičnimi temami, niso pa zapadali v takšno absurdnost, ki zaznamuje novi von Trierjev projekt.

Kaj dela ta film v tekmovalnem programu?
Nič nenavadnega ni, če kritiki na projekcijah novih filmov v Cannesu ob koncu glasno izrazijo svoje mnenje, tako intenzivni izrazi razočaranja in klici "Buuu!" pa so nekaj nenavadnega. Ljudi, ki so von Trierju privoščili aplavz, je bila le peščica. Eden izmed ameriških kritikov je celo dejal, da se mu zdi film žaljiv in neokusen, dodal je še, da mu ni jasno, zakaj je sploh bil vključen v tekmovalni program.

Film kot terapija zoper depresijo
Glavni vlogi v Antikristu je Lars von Trier namenil Willemu Defoeju in Charlotte Gainsbourg. Ali nastop obžalujeta ali ne, ni znano, znano pa je, da niti kančka obžalovanja ne čuti režiser. 53-letni režiser, ki je s Plesalko v temi z Björk v glavni vlogi leta 2000 že osvojil cansko zlato palmo, je povedal, da je bilo snemanje Antikrista zanj nujno potrebna terapija, s katero je premagoval depresijo, ki se ga je polotila pred dvema letom. Tudi zato je prostodušno rekel: "Nobenega opravičila nimam ... rečem lahko le, da v film popolnoma verjamem ... to je najpomembnejši film moje celotne kariere."

P. B.