Z oblikovanjem zbirke Arteast 2000+ je Moderna galerija že v devetdesetih letih zagnala enega paradigmatskih muzejsko-teoretskih projektov. Pomagala je namreč vzpostavljati platformo za novo branje zgodovine vizualne umetnosti. Gre za branje, ki se drugače kot tradicionalna, hegemonska ali zahodna teorija ne osredotoča le na velike (praviloma zahodne) nacionalne šole, ampak vprašuje tudi po dogajanju na obrobju. To veliko obrobje so bile dežele nekdanjega socialističnega bloka, manjša obrobja pa tvorijo tudi 'provincialne' regije v zahodnem svetu.
Projekt Internacionala, ki je bil prvič predstavljen na lanskem beneškem likovnem bienalu, povezuje nekaj takih 'lukenj' v polju sodobne umetnosti. Naveza med Moderno galerijo, muzejem Van Abbemuseum iz Eindhovna, Družbo Julius Koller iz Bratislave, Muzejem sodobne umetnosti iz Barcelone in antwerpenskim muzejem van Hedendaagse Kunst želi namreč spodbuditi raziskovanje in predstavljanje tudi 'stranskih' poti razvoja umetnosti v desetletjih po drugi svetovni vojni. Omeniti velja, da vse partnerske ustanove priznavajo nekakšno pionirsko vlogo Moderne galerije. Charles Esche, ki je med drugim kot kurator podpisal letošnji trienale sodobne umetnosti v Sloveniji, meni, da je prav zbirka Arteast 2000+ jedro projekta Internacionala in tudi izraz njegove ideje. To se bo izrazilo tudi v razstavi, ki bo predvidoma prihodnje leto oktobra odprla novi muzej sodobne umetnosti na Metelkovi in ki naj bi bila po Escheju najkompleksnejša od treh razstav, ki bodo nastale v okviru večletnega sodelovanja med omenjenimi petimi ustanovami.
Dialog med zbirko Arteast 2000+ in drugimi lokalnimi praksami
Bart de Baere iz antwerpenskega muzeja je povedal, da želijo organizirati razstave, ki bodo pokazale vez med v vsakokratno lokalno okolje vpetimi umetniškimi praksami in dogajanjem na mednarodnem prizorišču. Tako naj bi bilo jedro vsake od treh velikih razstav Internacionale ljubljanska zbirka, ob kateri bi potem vsakokratni gostitelj (poleg Moderne galerije bosta to še barcelonski in antwerpenski muzej) postavila dela iz svojih zbirk. Ta bodo izpostavila neki skupni dispozitiv povojne avantgarde, ki je prečil politične meje v obdobju hladne vojne.
Internacionala umetniškega 'delavskega razreda'
Hladna vojna določa časovni fokus projekta Internacionala. To bo podčrtal že jutrišnji seminar Avantgarde hladne vojne. Potekal bo v Moderni galeriji, na njem pa bodo španski umetnik Marcelo Expósito, teoretičarka in dramaturginja Eda Čufer ter kritik in kustos Viktor Misiano (Misiano je bil tudi med svetovalci postavitve prve razstave zbirke Arteast 2000+ leta 2000, pri kateri je sodeloval tudi legendarni, a žal že pokojni kustos Harald Szeemann) govorili o "umetnosti med zatonom modernizma do vzpona globalizacije". Problemsko sidrišče razprave bodo hladnovojni umetniški diskurzi v državah z avtokratskimi režimi. Gre za vprašanje vpetosti umetnosti Španije, Portugalske, latinskoameriških držav in Vzhodne Evrope v globalno umetniško spletišče v času, ko so bile te dežele (vsaj v teoriji) politično in gospodarsko izolirane. Pomembno vprašanje tako seminarja kot tudi celotnega projekta Internacionala – ne, ni naključno poimenovan po véliki budnici mednarodnega delavskega razreda – je emancipatorni potencial umetniških praks, ki so se na različnih koncih sveta pojavljale v napetem obdobju med letoma 1957 in 1986.
Emancipacija majhnega muzeja
Tudi celoten projekt Internacionala zaznamuje emancipatorni karakter. Gre za emancipacijo manjšega muzeja, ki praviloma nima na voljo dovolj sredstev za postavitev spektakelskih razstav, s kakršnimi veliki muzeji, kot sta londonska galerija Tate ali newyorška MoMA, določata smernice galerijske oziroma kuratorsko-raziskovalne dejavnosti v sodobni umetnosti. Direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac je povedala, da v projekt Internacionala vključene ustanove vzpostavljajo nov način sodelovanja, v katerem si ustanove delijo zbirke in tudi vire za znanstveno delo. Bartomeo Mari iz barcelonskega muzeja pa izpostavi tudi nujnost oblikovanja skupnega digitaliziranega arhiva, ki omogoča skupno platformo za znanstveno preučevanje lokalnih umetniških scen.
Tako se želijo manjši muzeji uveljaviti tudi v teoriji sodobne umetnosti, katere 'velezgodba' se po Escheju še vedno piše predvsem v New Yorku. Ta predvsem od ustanovitve MoME in delovanja njenega prvega direktorja Alfreda Barra, ki je iz MoME pravzaprav naredil paradigmatski muzej sodobne umetnosti, velja za središče sodobne umetnosti. Po Escheju je ta sloves lažen in za njim stojijo predvsem politične manipulacije, ne pa dejansko stanje v umetniški produkciji in teoriji. Vendar je boj zoper ta 'hegemonski' pogled na sodobno umetnost (pa tudi na dogajanje v prejšnjih obdobjih, ki je bilo sicer zaznamovano s hegemonijami drugih središč, predvsem italijanskih) težak, zato Bart de Baere tudi meni, da bo velik dosežek Internacionale že uspešen poskus uveljavljanja novega načina razmišljanja o sodobni umetnosti.