Tudi v svojih dramskih delih je povezoval tradicijo z modernim izrazom. 19. avgusta 2011 je minilo 75 let od njegove smrti.

Garcia Lorca (1898-1936) je bil najvidnejši predstavnik španskih nadrealistov, zbranih pod imenom Generacija '27. Literarna zgodovina ga prišteva tudi med pomembnejše španske dramatike 20. stoletja, deloval je še kot slikar, glasbenik in skladatelj.

Rojen je bil v vasi Fuente Vaqueros blizu Granade v španski pokrajini Andaluziji. Mladi Lorca je bil občutljivega značaja, zanimal se je za naravo, uprizarjal verske obrede, lutkovne igre, spoznaval ljudsko kulturo in pevski slog flamenka "cante jondo". Študiral je filozofijo, književnost, pravo in glasbeno kompozicijo v Granadi in Madridu, obenem pa se učil igranja na kitaro ter klavir.

Prvo zbirko "Impresiones y paisajes" (Impresije in krajine) mu je leta 1918 založil oče, veleposestnik in sodnik. Zbirka 18 romanc Ciganski romansero (1928) je doživela izjemen uspeh, nekatere pesmi je tudi uglasbil in jih na nastopih spremljal s kitaro. Knjiga velja za njegovo najpomembnejšo zbirko, hkrati pa za eno temeljnih dejanj poezije prve polovice 20. stoletja, da o njeni izjemni priljubljenosti niti ne govorimo, je ob knjigi zapisal prevajalec Aleš Berger.

"Ljubim te, zeleno, ljubim. Veje in zeleni veter. Ladja na širokem morju, na planini iskri žrebec. Na balkonu ona sanja, v pas se ji lovijo sence, koža in lasje zeleni, oči hladno posrebrene. Ljubim te, zeleno, ljubim. Pod ciganskim svetlim mescem ves čas gledajo stvari jo, nje oči so zanje slepe." je zapisal v znamenito Mesečniško romanco (navajamo prevod Aleša Bergerja) iz omenjene zbirke romanc Garcia Lorca, ki ga je pot iz rodne Andaluzije zanesla po Južni Ameriki, ZDA in Kubi.

Živel je med Granado in Madridom, kjer je prijateljeval s cineastom Luisom Bunuelom, poznejšim nobelovcem Juanom Ramonom Jimenezom in slikarjem Salvadorjem Dalijem, v katerega naj bi bil zaljubljen. "Če je bila rodna Andaluzija zanj neizčrpen vir ljudske tradicije, je Madrid nanj vplival bolj s svojimi novostmi in stikom z evropsko avantgardo," je ob zbirki Ciganski romansero zapisala Barbara Pregelj.

Med njegova pomembnejša dela sodita pesniški zbirki "Llanto por Ignacio Sanchez Mejias" (Objokovanje I. S. Mejiasa) iz leta 1935, v kateri je obžaloval tragično smrt prijatelja, znanega toreadorja, in zbirka o izkustvu bivanja v ZDA, Pesnik v New Yorku (1940).

Kmalu po izbruhu španske državljanske vojne so Garcio Lorco v bližini Granade zajeli in ubili vojaki španskega generala in poznejšega diktatorja Francisca Franca. Francov fašistični režim je skušal izbrisati spomin na Lorco s popolno prepovedjo izdajanja njegovih del vse do leta 1953.

V slovenščino so njegova dela prevajali Alojz Gradnik, Peter Levec, Niko Košir, Jože Udovič, Aleš Berger, Ciril Berglez in Jolka Milič. Na slovenskih odrih so bila uprizorjena številna njegova dramska besedila, med njimi Krvava svatba, Yerma in Dom Bernarde Albe. Skladatelja Peter Šavli in Marjan Gabrijelčič sta po pesmih napisala nekaj zborovskih skladb.

"V njegovem delu je gotovo najizrazitejša genialna, drzna metaforična fantazija, tista moč, ki suvereno preoblikuje resničnost in ji daje novo pesniško podobo. (...) Pesnik rad svoj smisel hkrati razodene in skrije," je zapisal Udovič ob kultni, večkrat ponatisnjeni knjigi njegovih izbranih pesmi Pesem hoče biti luč, ki je pomembno zaznamovala razvoj moderne slovenske lirike.