Thomas Bernhard (1931-1989) je v svojih delih, v katerih je pogosto uporabljal avtobiografske prvine, napadal ozkosrčnost, konformizem, institucionalizacijo življenja. Analiziral je avstrijsko zgodovino in sodelovanje Avstrijcev v Tretjem rajhu, položaj Katoliške cerkve in ravnanje avstrijskih politikov. Prek svojih likov, ki jih je gradil na podlagi resničnih ljudi, je napadal vse, kar je Avstrijcem svetega: državo, podeželje, vero, zgodovino, ustanove, umetnike.

"Njegov odnos do Avstrije in Avstrijcev do njega se je vedno gibal v zapletenem in spornem polju med ljubeznijo in sovraštvom, med občudovanjem in zavračanjem. Avstrijce je naučil zlasti eno: razmišljati o sebi. Neprizanesljiv pogled v ogledalo, ki ga je Bernhard svojim bralcem v ta namen predpisoval, je bil pogosto pretresljiv, a hkrati skoraj vedno blizu resnici," je leta 2008 na Bernhardu posvečenem simpoziju poudaril avstrijski veleposlanik v Ljubljani Erwin Kubesch.

Besedila, v katerih je kazal odkrit odpor do domovine, so povzročila burne odzive v avstrijski javnosti, zato ni čudno, da je poleg Elfriede Jelinek obveljal za "skrunilca (avstrijskega) gnezda".

Bogat opus ostre kritične misli
Študiral je dramaturgijo in igralsko umetnost v Salzburgu, najprej objavil več pesniških zbirk, literarni preboj pa dosegel leta 1963 z romanom Mraz, ki ga, podobno kot druge njegove romane, sestavljajo dolgi, nepretrgani in vsebinsko provokativni monologi posameznika, ki je zavrgel svet in človeka v njem, kot so zapisali pri Beletrini, kjer so izdali roman. Po letu 1970 se je Bernhard uveljavil tudi kot dramatik. Do svoje smrti v letu 1989 je vsako leto izdal po eno knjigo in za svoje delo prejel številne nagrade, med njimi nagrado Georga Büchnerja (1970), Premio Mondello (1983) in Prix Medicis (1988). S kritičnimi in ciničnimi pripovedmi o prejetih nagradah v romanu Moje nagrade je pisatelj zajedljivo obračunal tudi z avstrijskim kulturnim miljejem, z vsemi rituali, ki sodijo k ceremonijam podeljevanja nagrad, pozdravnimi govori, napudranimi dremajočimi ministri in ministricami v prvih vrstah in drugim.

Njegova vsebinska in formalna pripovedna radikalnost sta, kot piše na spletni strani knjigarne Beletrina, dosegli širok evropski odmev in razklali njegovo bralsko občinstvo na tiste, ki so ga slavili kot prenovitelja literature v nemščini, in na tiste, ki so v njem videli ljudomrznega alpskega Becketta.

Bernhard v slovenščini
V slovenščino je prevedenih več njegovih del. Med prevedenimi igrami so Izboljševalec sveta, Komedijant, Moč navade, Po vseh višavah je mir, Ritter, Dene, Voss, Na cilju in Pred upokojitvijo, zbirka avtobiografskih kratkih zgodb Moje nagrade, avtobiografska serija romanov Vzrok, Klet, Dih, Hlad in Otrok ter romani Mraz, Potonjenec, Izbris: razpad, Sečnja: razburjenje, Wittgensteinov nečak: prijateljstvo in Stari mojstri. V zadnjem je, kot še piše na omenjeni strani, povzel vsa glavna vozlišča svojega pisanja, od vseživljenjske bolezni - v najstniških letih so mu namreč odkrili tuberkulozo -, naperjenosti proti prevladujočim miselnim in družbenim mehanizmom do ambivalentnega odnosa do življenja, umetnosti in domovine.

Škandali, ki so jih njegova dela sprožala v avstrijski javnosti, so Bernharda vodili tudi do odločitve, da je v avstrijskem gledališkem prostoru prepovedal uprizarjanje svojih dram, v katerih je pogosto razkrival tabuteme nacizma in nerazrešenih travm v zvezi z nacistično preteklostjo ter sedanjostjo v Avstriji. To je tudi tema dramskega besedila Pred upokojitvijo, ki jo je sam podnaslovil kot komedijo o nemški duši, ki je v aktualni gledališki sezoni na ogled v Prešernovem gledališču Kranj v režiji Mateje Koležnik.