Frustracije so narasle do te mere, da je skupina uglednih literatov - v njej so, denimo, tudi Margaret Atwood, Ian McEwan in Zadie Smith - izdala bojno napoved: zahtevajo, naj Fundacija Man Booker spremeni odločbo iz leta 2014, po kateri lahko za Bookerjevo nagrado kandidira čisto vsak roman, ki je bil izvirno napisan v angleščini in je vsaj pozneje izšel tudi v Veliki Britaniji.

Literati in literarni kritiki, povezani v skupino Rathbones Folio Academy, so proti pravilniku nastopili z argumentom, češ da je razširitev nabora Bookerjevo nagrado "oropala njene osrednje karakteristike" - pred letom 2014 so se zanjo namreč potegovali samo pisci iz Velike Britanije, Irske, Zimbabveja in držav Commonwealtha. Nagrada, ki obstaja že od leta 1969, je včasih pomagala predstavljati in promovirati manj znane pisce, kar se je zdaj po njihovih besedah spremenilo.

Smo samo še podskupina ameriške književnosti?
"Nagrada man booker je bila nekoč vsakoletni fokus za britansko književnost in književnost Commonwealtha, saj je pomenila razlikovalno lastnost, občutek, da se britanska književnost in književnost Commonwealtha "pogovarjata druga z drugo" - in da je to pogovor, različen od pogovorov v ameriškem leposlovju," je utemeljila pisateljica Tessa Hadley. "Zdaj pa se zdi, da nas dojemajo - in mi sami sebe dojemamo - kot podskupino ameriške književnosti, ki se izgublja na obrobju. To redčenje pisateljske skupnosti se bo na koncu odražalo tudi v samem pisanju."

Strah pred popolno ameriško hegemonijo se med komentatorji Bookerjeve nagrade pojavlja že od trenutka, ko so uvedli spremembo. Gotovo ni pomagalo, da so začela ameriška imena zasedati vse več mest na seznamih širših in ožjih izborov, še manj pa to, da sta zadnji dve leti zmagala Američana: Paul Beatty je leta 2016 nagrado dobil za rasno satiro The Sellout, George Saunders pa lani za roman Lincoln in the Bardo.

Predsednica lanske žirije Lola Young je oktobra na pomisleke o ameriški "kolonizaciji" odgovorila takole: "Ne gledamo na izvor pisatelja. Zanima nas samo roman in to, kar nam hoče knjiga povedati."

Podpisniki odprtega pisma, ki poziva k odpravi spremembe iz leta 2014, med katerimi je trideset vodilnih britanskih založnikov, so posebej poudarili, da so bili lani med finalisti za nagrado trije Američani, dva Britanca in pakistansko-ameriški pisec. Za primerjavo: leta 2013, zadnje leto pred "vdorom" Američanov, so bili v ožjem izboru pisci iz velike Britanije, Kanade, Indije, Irske, z Nove Zelandije in iz Zimbabveja.

Pravila niso bila prikrojena v korist Američanov
Fundacija Booker odgovarja, da pravilnika niso spremenili zato, da bi v igro spustili Američane, pač pa zato, da bi se lahko za nagrado potegovalo več piscev ne glede na njihovo narodnost.

Širši izbor za Bookerjevo nagrado 2018 bo znan v juliju, končni dobitnik nagrade pa v oktobru. Ker se ti datumi bliskovito približujejo, Britanci zaostrujejo svojo kampanjo. Eden izmed njihovih argumentov je tudi, da nima smisla upoštevati ameriških piscev, dokler ne bodo tudi ugledne ameriške nagrade – na primer Pulitzerjeva nagrada in national book award – dostopne britanskim literatom.

Mar ni edino smiselno merilo ... jezik?
Ob tem je treba povedati, da niso vsi britanski pisci v štabu krčenja meril. "Zdi se, da Commonwealth ni pretirano smiselno merilo za literarno nagrado, ki naj bi jo podeljevali za leposlovje v angleščini," je za The New York Times komentiral Sam Leith, ki je bil v žiriji leta 2015. "Angleški jezik je veliko bolj očitno merilo." Pravi sicer, da razume upor, da pa je "sramotno" sklepati, da se britanski pisci ne morejo primerjati z ameriškimi. "Vsaka žirija je dovzetna za "imena" tekmovalcev - broker se ne izbira z zavezanimi očmi," pravi. "Ampak žirije, ki jih sestavijo, so skupine razmeroma resnih kritikov, ki so sposobni na knjigo gledati v skladu z merili, in ne glede na zasluge avtorjev."