Časnik Washington Post je pred kratkim pridobil dokumente, s katerih so pred kratkim odstranili oznako 'zaupno'. Ti razkrivajo, da so ''Gaba'' začeli nadzirati po njegovem kratkem obisku New Yorka v letu 1961, ko je kot 33-letnik prišel tja z ženo in dveletnim sinčkom, da se uveljavi kot profesionalni pisec. Vohunjenje za njim pa se je nadaljevalo tudi, ko se je že vzpostavil kot znani levičar in prijatelj Fidela Castra, in je trajalo vse do leta 1985 - se pravi še tri leta po tem, ko je bil ovenčan z Nobelovo nagrado za književnost.

"Nemudoma obvestiti FBI!"
Po poročanju Washington Posta iz 137 razkritih strani FBI-eve dokumentacije ni razvidno, zakaj so vohunili za Marquezom, vendar se predpostavlja, da je bilo to povezano z njegovo pomočjo pri osnovanju kubanske tiskovne agencije Prensa Latina. Znano je še, da je pomagal tudi od komunistov podprtem prevzemu oblasti v Venezueli leta 1958.

"Če bo s kakršnim koli namenom vstopil v ZDA, naj se nemudoma obvesti [Zvezni preiskovalni] urad," se glasi eno izmed navodil vodje FBI-a J. Edgarja Hooverja v dokumentu, ki je nastal 8. februarja 1961. S tem se je Marquez priključil družbi književnikov, kot sta Ernest Hemingway in John Steinbeck, ter še nekaj drugih priznanim imenom, za katerimi je FBI vohljal v času Hooverja. Še en zapis z istega dne izpostavlja Marquezovo povezanost s Prenso Latino, tiskovno agencijo, ki je po navedbah FBI-ja ''vključuje precej komunistov in prokomunistov''.

Istega leta je kot novinar pokrival sodni proces proti Kubancu, ki so ga obtožili umora, FBI-jevim agentom pa se je zdelo vredno v dosje zapisati, da ''je imel Garcia Marquez izjemne težave z angleškim jezikom". "Zato je delovalo, da Garcia Marquez ni v položaju, da bi lahko pokrival dogajanje na procesu.''

Dosje vsebuje tudi seznam njegovih zunanjih karakteristik z namenom lažje identifikacije zasledovanega osebka. Kakšen je torej bil takrat 33-letni Gabo v očeh agentov? Visok okoli 167,5 centimetra, vitke postave in suhega obraza. Čez nekaj let so ta opis spremenili v 'čokat'. V razdelek 'posebnosti' so vpisali: ''Ima brke.''

Še en vnos iz leta 1961 dokazuje, da so agenti stopili v stik z najmanj devetimi obveščevalci glede Marqueza in njegovih dejavnosti. Večje število vnosov dokazuje tudi, da so bili dokumenti poslani neposredno v Hooverjevo pisarno in najmanj en nosi njegove lastnoročno napisane začetnice.

Možje, ki "komunicirajo z žvižganjem"
Gabovega sina Rodriga Garcio, ki je danes dejaven kot filmski in televizijski producent v Los Angelesu, ni to razkritje niti najmanj presenetilo, pravzaprav prav nasprotno, čeprav se družina tega takrat ni povsem zavedala. "Glede na to, da je ta Kolumbijec v New Yorku odpiral kubansko tiskovno agencijo, bi bilo nenavadno, če ne bi vohunili za njim," je povedal in dodal, da se je njegov oče zavedal, da mu sledijo možje, za katere "se zdi, da komunicirajo z žvižganjem", kar je večkrat opazil leta 1960 ali 1961 po končanem delovnem dnevu in pozneje povedal bližnjim. Vendar se je takrat nagibal k sklepu, da mu sledijo ali pripadniki kubanske opozicijske struje ali pa CIA.

Rodrigo Garcia pa se je dotaknil še nekoliko ironičnega dejstva, da so njegovega očeta izključili iz kubanske državne tiskovne agencije le nekaj mesecev po ustanovitvi, saj v njihovih očeh ni bil dovolj radikalen.

Romanopisec, novinar, dramatik in študent politične zgodovine Gabriel Garcia Marquez se je rodil 6. marca 1927 v vasi Aracataca v Kolumbiji kot najstarejši izmed 11 otrok, malo po njegovem rojstvu pa so se starši preselili v Barranquillo. S svojimi deli, kot so Kronika napovedane smrti, Ljubezen v času kolere, Žalostne kurbe mojega življenja in kultni roman Sto let samote, ki se umeščajo med najboljše stvaritve magičnega realizma, je postal kulturna ikona. Gabo je tudi na stara leta ostal dober Castrov prijatelj in je vse do svoje smrti v lanskem letu ostal ne le oster, temveč tudi dejaven kritik navzočnosti ZDA v Latinski Ameriki. Ob razkritju teh 137 strani velja omeniti še, da je FBI zase zadržal še nadaljnjih 133 strani Marquezovega dosjeja.