Francoska študentka Helene Berr je, tako kot Ana Frank, za seboj pustila le knjižico dnevniških zapiskov, ki pa je, v nasprotju z Anino, šele letos ugledala luč sveta.

Helene je izhajala iz premožne judovske družine, ki je živela v Parizu in ji omogočila bogato izobrazbo. Če jih ne bi zajeli nacisti, bi Helene končala študij na Sorboni. Tako pa so jih leta 1944 zajeli in poslali v koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen, kjer je aprila leta 1945 umrla v epidemiji tifusa.

Neizogibna primerjava
Isto taborišče in enaka bolezen sta bila usodna tudi za doslej najbolj znano dnevniško zapisovalko Ano Frank. Vendar pa Ana v svojem dnevniku opisuje življenje v amsterdamskem stanovanju, skritem za knjižnimi policami nekega zapuščenega skladišča, Helene pa opisuje svoje vsakdanje življenje v okupiranem Parizu, kjer se sicer svobodno giblje, a se zanjo vse bolj plazita zla slutnja in usoda.

Omadeževana brezskrbnost
Užitki sveže ljubezni, druženja s prijatelji in brezskrbnega študentskega življenja se prepletajo s temno usodo, ki čaka bogato pariško družino, ki bi sicer lahko pobegnila, pa si oče ni mogel predstavljati, kaj jih čaka. 22-letna Helene pa prvič zasluti temačno usodo 8. junija 1942, ko si mora nadeti rumeno zvezdo na nadlaket.

»Glavo držim visoko in gledam ljudi tako naravnost v oči, da se obrnejo vstran. Vendar je težko,« je takrat zapisala. In njenega brezskrbnega življenja je bilo počasi konec; med prijatelji se ne počuti več dobrodošla, očeta aretirajo in pozneje spustijo, zaročenec Jean Morawieck pa se pridruži de Gaullovim odpornikom.

Dialog z zaročencem
15. februarja 1944 je uvodni zapis dnevnika pogovor z deportirancem, ki opiše, kaj se dogaja Judom po vsej Franciji. »Nemci imajo le en namen, iztrebiti,« ob tem zapiše Helene. Po mnenju založnika, ki je dnevnik izdal, je bila Helene čuteča oseba, ki je z neverjetno literarno pretanjenostjo opisala življenje v okupiranem Parizu.

Namen dnevnika je neke vrste dialog z odsotnim zaročencem, ki naj bi tako zvedel, kaj se je dogajalo s Helene. "Vem, zakaj pišem ta dnevnik. Želim, da ga dajo Jeanu, če me ne bo tu, ko se vrne. Nočem, da dnevnik izgine, ne da bi Jean izvedel, kaj sem razmišljala, ko ga ni bilo."

Njeno pričevanje pa je pomembnejše, saj prikazuje brezskrbno pariško življenje med drugo svetovno vojno, hkrati z grozo na rob pregnanih Judov. Po besedah založnika ga odlikuje neverjetna literarnost, s katero Helene opisuje brutalno odkritje vojne.

Dolga pot
Dnevnik je bil pol stoletja v zasebni lasti. Preden so jih deportirali v taborišče, ga je Helene dala družinskemu kuharju, ki ga je po vojni predal njenemu stricu, ta pa Heleninemu zaročencu.

Vendar je družina ohranila kopijo dnevnika in leta 1992 se je Helenina nečakinja Mariette Job sporazumela z Morawieckom, ki ji je dal izvirnik. Mariette pa ga je poklonila Spominskemu društvu Shoah, da bi ga videla tudi javnost. Obiskovalci so pokazali veliko zanimanja, kar je založnike napeljalo na dobičkonosno misel, s katero pa se je morala strinjati tudi nova lastnica dnevnika.

L. Š.