Pravzaprav ga nisem želela spoznati, saj mi je bilo njegovo pisanje všeč, in skrbelo me je, da bo res neprijeten, kot so ga opisovali, a bil je resnično očarljiv.
je veljal za ekscentričnega samotarja.
Salinger, najbolj znan po delu Varuh v rži, je omenjena pisma med letoma 1986 in 2002 pisal Donaldu Hartogu iz Londona, čigar hči Frances in drugi otroci so jih zdaj darovali arhivom britanske Univerze Vzhodne Anglije (UEA).
Moška sta se spoznala leta 1937, ko sta imela oba 18 let in sta ju očeta poslala na tečaj nemščine na Dunaj. V stikih sta ostala tudi po vrnitvi domov leta 1938 in si dopisovala do 50. let prejšnjega stoletja, a ta zgodnja pisma niso preživela do zdaj. Po več desetletjih brez stikov je Hartog leta 1986 pisal Salingerju, ko je izvedel za morebiten izid nepooblaščene biografije pisatelja, ki je veljal za samotarja in se je vztrajno izogibal očem javnosti. Salinger mu je odgovoril in spet sta vzpostavila korespondenco.
Pisatelj, ki je umrl točno pred enim letom, star 91 let, je bil izjemno zaščitniški glede svojega dela, leta 2009 je tožil pisatelja in izdajatelja knjige, ki so jo napovedovali kot nadaljevanje Varuha v rži, saj naj bi kršil njegove avtorske pravice. Varuh v rži iz leta 1951 je zgodba o odtujenem najstniku Holdenu Caulfieldu in velja za klasiko ameriške literature, ki so jo dodobra spoznale tudi generacije slovenskih maturantov.
"Dragi Don, piše ti prijatelj Jerry"
Salinger je Hartoga v pismih naslavljal z vzdevkom Don, podpisoval pa se je kot Jerry. V njih sta se pogovarjala o vsakdanjih temah, kot so politika, vreme, družina in tenis, debatirala sta tudi o tem, kdo bi moral zmagati na Wimbledonu. Po besedah predstavnikov arhivov, kjer pisma hranijo zdaj, sta pisala tudi o staranju in težavah z zdravjem, Salinger pa se je z nostalgijo spominjal časa, ki ga je s Hartogom preživljal na Dunaju, preden je ta postal del nacistične Nemčije.
Frances Hartog, ki je Salingerja ob neki priložnosti spoznala, pravi, da so pisma med pisateljem in njenim očetom kljub vsakdanjim temam zelo ganljiva. "Čutiti je izjemno toplino in naklonjenost do mojega očeta, kar je tako drugačno od načina, kakor so prikazovali Salingerja. Pisma so bila doslej v predalu, a upam, da bodo zdaj, ko so v arhivu, ljudem prikazala njegovo drugačno plat."
Hartogova nadaljuje: "Mislim, da je bila med mojim očetom in Salingerjem vzpostavljena posebna vez, ko sta se spoznala pred vojno. To ni bojeviti Salinger 60., čeprav dokaj agresivno govori o založništvu in publiciteti. Želel je, da njegova dela izdajajo, a zdi se, da mu ni bilo všeč to, da pri tem poslu ne gre za to, kaj izdaš, ampak za avtorja."
Salinger je leta 1989 prišel v London na Hartogovo praznovanje 70. rojstnega dne in Frances ga je spoznala takrat: "Pravzaprav ga nisem želela spoznati, saj mi je bilo njegovo pisanje všeč, in skrbelo me je, da bo res neprijeten, kot so ga opisovali, a bil je resnično očarljiv."
Ni maral založnikov, a je pisal naprej
V omenjenih rokopisih je Salinger iskreno govoril o svoji nenaklonjenosti izaložnikom, a je kljub temu dejal, da bo pisal še naprej. Leta 1997 je razmišljal, da bi v knjižni obliki izdal kratko zgodbo Hapworth 16, 1924, ki je leta 1965 izšla v reviji The New Yorker.
Korespondenca med možema se je končala leta 2002, a je Salingerjeva žena Hartogu pisala še naprej, vse do njegove smrti leta 2007. Salinger mu je sledil tri leta pozneje.
Pri UEA-ju odlomkov iz pisem ne smejo objaviti, saj imajo avtorske pravice Salingerjevi dediči.
Pravzaprav ga nisem želela spoznati, saj mi je bilo njegovo pisanje všeč, in skrbelo me je, da bo res neprijeten, kot so ga opisovali, a bil je resnično očarljiv.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje