"Več, in še več! / K soncu se v naglici / izgublja polnost. / Meni ostaja pesem!"

Prav v spomin na Luisa de Góngoro je pesniška skupina, ki se je oblikovala okrog leta 1927, sicer pa se je navduševala nad avantgardo in tradicijo španske lirike razbremenila z modernizmom, dobila ime Generacija 27.

Širše najbolj znan predstavnik te je Federico García Lorca, med opaznejšimi pa je tudi Jorge Guillén. Rodil se je 18. januarja pred 130 leti v Valladolidu. Guilléna je zanimal sam proces nastajanja poezije, zanimal ga je jezik, rad je eksperimentiral, predvsem z metrumom. Njegovo poezijo v prevodu Cirila Berglesa, Nika Grafenauerja in Nine Kovič v Literarnem nokturnu interpretira Uroš Smolej.

"Zgodilo se je, da sem stregel po življenju ženski, ki v najvišji meri zasluži vse spoštovanje, vso čast. Gospa Rênalova je bila zame kakor mati. Moj zločin je strašen in izvršil sem ga s premislekom."

23. januarja pred 240 leti se je v Grenoblu rodil francoski pisatelj Stendhal, s pravim imenom Marie-Henry Beyle. Umrl je leta 1842 v Parizu. V njegovih romanih Rdeče in črno, Lucien Leuwen, Parmska kartuzija in Medenka že lahko prepoznavamo realistične poteze, ki so napovedali novo obdobje v književnosti. "Stendhal je za glavno zlo družbe razglasil nečimrnost – 'la vanite'," med drugim pravi avtor oddaje Marjan Kovačevič Beltram. "Zanjo je značilno, da se človek vede po vzorcu in ne spontano, iskreno. V enakopravni, humanistični družbi postane norma drug človek, ki ima že večji socialni, družbeni ali politični status. Humanizem tako sproža med ljudmi rivalstvo. Vendar vse to opravlja človek na prikrit način, tako da zatira samega sebe in muči druge. Načela in vrednote niso več resnična norma in ideali nimajo več resnične združujoče moči, tako da je svet postal puščava egoizma. Položaj človeka v družbi je le družbena muha, ki nima nič opraviti z njegovo resnično vrednostjo." Odlomke iz omenjenih del v Literarnem večeru interpretirata dramska igralca Vesna Jevnikar in Tomaž Gubenšek.

"Drugače ni nikoli bral, globoko je preziral vse duhovne zadevščine; toda tule je bilo znanje, vsa čutila so se mu napela, ko je bral, požiral obe knjigi, vse je prepoznaval s telesom, prodiral v besede, podoživljal njihov najgloblji pomen, zavrtal oči skozi knjigo v neskončnost, vpijal znanje, kakor stenj vsrkava olje."

Danski pisatelj Johannes Vilhelm Jensen je živel na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje in je bil eden najopaznejših besednih ustvarjalcev svojega časa. Študiral je medicino, preživljal se je s pisanjem kriminalk. Ko je študij opustil, se je ukvarjal samo s pisanjem, novinarstvom, veliko je potoval. Napisal je zgodovinski roman Padec kralja ter vrsto romanov s skupnim naslovom Dolgo potovanje ter v njih romaneskno obdelal skandinavsko zgodovino od predzgodovine do Krištofa Kolumba. Vse življenje je pisal Zgodbe s Himmerlandskega o stari kmečki kulturi na Jutlandu. To je njegovo najbolj znano delo. Ena izmed zgodb z naslovom Jens je prevedena v slovenščino, poslovenil jo je Franc Burgar, v Literarnem nokturnu pa jo interpretira Aleš Valič. Ob besedilu se spominjamo, da se je Johannes Vilhelm Jensen rodil 20. januarja pred sto petdesetimi leti.

"Sem pa tja ostane seme raznih praproti …"

Avtor prve slovenske knjige v Avstraliji Bert Pribac je v svoji poeziji obravnaval različno tematiko – domoljubno, ljubezensko, bivanjsko, bogoiskateljsko, satirično. Rodil se je 16. januarja 1933 v Srgaših v koprskem zaledju, leta 1960 se je izselil v Avstralijo in že čez dve leti izdal zbirko z naslovom Bronasti tolkač. V deželi tam spodaj je nato izdal še eno zbirko, po osamosvojitvi Slovenije in še posebej po vrnitvi v domače kraje pa je izšlo še pet njegovih knjig. Umrl je 13. maja 2020 v domačih Srgaših. V Literarnem nokturnu En sam debel komet njegovo poezijo interpretira Marko Simčič.

"Nič ni bolj pomirjujoče kot dober naslov, morda plačan račun za kurilno olje. Če imaš dober naslov, je lahko vse, kar napišeš, zanič, pa ti ne bo vzelo poguma."

Živimo v nenehnem strahu pred negotovo prihodnostjo, in kadar se počutimo ogrožene, hočemo poskrbeti predvsem sami zase, je osnovna misel, iz katere izhaja Blaž Kutin v romanu z naslovom Kenozoik, ki bo v prvi polovici leta 2023 izšel pri založbi Goga. Ta občutek egoizma je navdih za zgodbo o spopadanju s psihološkimi motnjami, fobijami, z avtoimunskimi boleznimi in iskanju rešitev v knjigah za samopomoč. Kutinova pripoved pod pretvezo trilerja z obilico humorja in pronicljivosti analizira sodobno stanje duha. Odlomek je za radio interpretiral Aleš Valič.

"Rad bi bil / vsaj tako živ, kot so preprosti ljudje. In če / kakšen oboževalec vse te moje zmede reče 'To / pa ni podobno Franku!' toliko bolje."

Izraz newyorška umetniška šola se je sprva nanašal le na skupnost avantgardnih slikarjev, pripadnikov abstraktnega ekspresionizma in akcijskega slikarstva, likovnih ustvarjalcev, kot so Willem de Kooning, Jackson Pollock, Franz Kline in drugi, a se je ime newyorška šola kmalu prijelo tudi literarne sekcije, ki je v ustvarjalnem sožitju sodelovala s povojno slikarsko avantgardo, skupine pesnikov, sestavljene iz Franka O'Hare, Johna Ashberyja, Kennetha Kocha, Jamesa Schuylerja in pesnice Barbare Guest. Štirje avtorji in avtorica so v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja pomenili sveže pesniške glasove iz New Yorka.

Skupina se je kakšno desetletje pozneje razširila v drugo generacijo newyorških pesnic in pesnikov, potem pa še v tretjo in četrto. Njihova poezija je polna dejstev, podatkov, dogodkov, imen, datumov in predmetov vsakdanjega življenja, očitna je želja po brisanju meje med umetnostjo in življenjem, odpravljanju razlike med tem, kar ljudje doživljajo v vsakdanjem življenju, in tem, kar se zapiše kot umetnost. Vse to še toliko bolj velja za Franka O'Haro; prav on je bil najbolj newyorški v vsej druščini, bil je pesnik New Yorka in v svojih pesmih je risal njegov portret. Če za koga, lahko za Franka O'Haro rečemo, da je pesnik mesta, mesto je tisto, ki ga navdihuje tako kot številne druge narava. "Ne morem uživati v travnih bilkah, če ne vem, da je blizu podzemna, trgovina s ploščami ali kakršno koli drugo znamenje, da ljudje niso čisto obupali nad življenjem," je zapisal v svoji drugi zbirki Meditacije v sili. V Literarnem večeru Frank O'Hara in newyorška pesniška šola ga s prevodi njegovih del predstavlja Tone Škrjanec.