/.../ prepričan je bil, da so se ustrašili nekaterih nastopajočih. "

Kresnikov nagrajenec, pisatelj Roman Rozina, je v romanu Sto let slepote zajel celotno 20. stoletje, postavil pa ga je v revirje, a bolj kot veliki družbeni in politični dogodki je v ospredju lokalno okolje, posamezniki, na katere tako ali drugače vpliva predvsem rudarstvo.

Žirija je v utemeljitvi med drugim zapisala, da je roman "pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile – tudi zato, ker jih Roman Rozina zna videti". Odlomek iz besedila v Literarnem nokturnu interpretira Gregor Zorc.

"Lepa je moja dežela. Lepa do muke. / Samo tu gruli prsteno grlo rim. / Samo so tudi groze manj hude. / Samo tu lahko živim."

Tako zapiše Tone Pavček v pesmi Take dežele ni, po kateri je četrtkov Literarni večer slovenskih domovinskih pesmi na Prvem tudi dobil naslov. Poleg Pavčkove pesmi smo pred dnevom državnosti izbrali še osemnajst pesmi z domovinsko tematiko: od Franceta Prešerna in Simona Jenka do Maje Haderlap in Mile Kačič, ki o domovini podobno zavezujoče kot Pavček pravi: "Domovina pa je Dom, / je zavetje in počitek / za še takega zgubljenca. / Je ena sama, / kakor Mati." Pesmi v oddaji interpretirajo: Janja Majzelj, Željko Hrs in Saša Tabaković.

Sorodna novica Tone Pavček - pozitivno naravnan, a kritičen do družbe, v kateri je živel

"Prepričan sem, da se majhen narod, kakršen je slovenski, narod, ki živi na sečišču svetovnih poti, prepričan sem, da se tak narod lahko reši samo z vero vase, z zdravo, trezno, a neomajno nacionalno zavestjo."

Je položaj naroda odvisen predvsem od razvoja materialne kulture ali od zavestnega in ustvarjalnega duha – srca in duše družbe? Kaj je samobitnost naroda in kaj samobitnost države? Ob dnevu državnosti, ko praznujemo neodvisnost in samostojnost Slovenije, je priložnost, da se ozremo k vizionarskim in polemičnim mislim nedavno umrlega tržaškega pisatelja in intelektualca Borisa Pahorja, ki jih je strnil v zapisu O Misteriozni samobitnosti že 23 let pred osamosvojitvijo. V njem je med drugim kritičen do zapletenih, a mlačnih razprav. Po prvi objavi 1968 v Idrijskih kapljah je besedilo leto pozneje izšlo še v knjigi Odisej ob jamboru, ki pa je bila trn v peti slovenski uradni politiki. Besedilo v Literarnem nokturnu (24. 5.) interpretira Brane Grubar.

Sorodna novica Srečko Kosovel: modernistični moralni, duhovni in socialni aktivizem

Vrnil sem se iz tujine domov / in se naslonil ob bok gozdov, / nad vsemi rodovi se dani, / vse se prebuja, da zaživi, / a narod, narod, narod? / Molči.

Srečka Kosovela odkrivamo po slojih. Še vedno nam ni povsem znan. Bil je stara duša, ki je zapustila mlado, komaj 22-letno telo. In zdi se, kot bi bilo to iskanje njegove misli in besede del umetnosti same, v katero nas vabi. To se sklada z njegovo gibljivo filozofijo. Lirik Krasa in morda kar največji slovenski modernist je v svoje pesmi vtkal tudi politična vprašanja slovenstva, Evrope in nujno preobrazbo sveta. Ob dnevu državnosti smo za Literarni nokturno izbrali: Balado o narodu, Drevesa v dolini, Vihar, Vihar, Ne prosi, brat, Rdeči atom, Kličem vas. Interpretira jih Matevž Müller.

"Pokaže se, da je odločilna kvalifikacija za ustreznost delovanja najvišjih državnih organov osebna integriteta njihovih članov."

Tudi oddaja Izbrana proza je v znamenju dneva državnosti. Posegli smo po knjigi dr. Franceta Bučarja z naslovom Temelji naše državnosti. France Bučar – živel je med letoma 1923 in 2015 – se je rodil v Bohinjski Bistrici, sodeloval je v NOB-ju, po vojni pa diplomiral in doktoriral na pravni fakulteti. Po letih disidentstva se je dejavno vključil v politiko in si prizadeval za samostojno Slovenijo. V znameniti 57. številki Nove revije je leta 1987 objavil svoj prispevek za slovenski nacionalni program. Leta 1990 je bil na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji izvoljen v slovensko skupščino in nato postal njen predsednik. Na čelu Skupščine Republike Slovenije je bil tudi med osamosvojitveno vojno in vse do leta 1992. France Bučar je bil ena središčnih političnih osebnosti Slovenije pa tudi kritičen premišljevalec njenega stanja in duha. Poglavje Pritisk povprečnosti iz omenjene knjige bere Brane Grubar.

"Saj ni imela več občutka za čas. Preden jo je poleti odpeljal dol na vrt, jo je dneve in dneve pripravljal na to. Z njo je stal ob oknu in ji vse razložil. Ponovila sta rastline in drevesa."

V poslušanje pa vam priporočamo tudi Literarni večer o avstrijski pisateljici Eve Menasse, ki bo na sporedu v torek 28. 6. Eva Menasse je avtorica več esejističnih knjig, romanov in zbirk kratkih zgodb, piše tudi kritike, kolumne ter literarne reportaže. Njena dela so tako pri bralcih kot v strokovnih kritiških krogih običajno dobro sprejeta. Za roman Quasikristalle je prejela literarno nagrado Gerty Spies, avstrijsko literarno nagrado alpha in nagrado Heinricha Bölla mesta Köln; za kratkoprozno zbirko Živali za nadaljevalce, ki je letos izšla v slovenskem prevodu Tanje Petrič pri LUD Literatura, pa ugledno avstrijsko književno nagrado in nagrado Friedricha Hölderlina mesta Bad Homburg. Ustvarjanje Eve Menasse v oddaji predstavlja Tanja Petrič, besedila pa interpretira Matej Puc.