Prav na Key Westu je bilo Hemingwayevo pisanje najplodnejše. Roman o (domnevno) svojih izkušnjah s soške fronte Zbogom, orožje naj bi dokončal med prvim obiskom otoka, ko sta z drugo ženo Pauline začasno prebivala nad prodajalno Fordovih avtomobilov. Med dela, ki so nastala v desetletju pisateljevega prebivanja v "Republiki Conchev", na papirju sicer delu zvezne države Florida, spadata tudi Sneg na Kilimandžaru in Imeti ali ne, roman o veliki depresiji v tropskem raju, kar je še danes - za večino, za nekaj sto tamkajšnjih brezdomcev gotovo ne - Key West, poleg naravne lepote znan tudi po pisani zbirki posebnežev, ki so se tja priselili iz takšnih ali drugačnih razlogov, večino pa je pritegnila že pregovorna svobodomiselnost prebivalcev najjužnejšega kraja v celinskem delu ZDA, ki živijo skladno z uradnim motom One Human Family (Ena človeška družina).

Navdih so v sproščenem vzdušju črpali številni umetniki, poleg Hemingwaya gotovo velja omeniti še vsaj dramatika Tennesseeja Williamsa, pravi imperij, poimenovan po lastni uspešnici Margaritaville, pa si je na imidžu dobrohotnega plažnega potepuha zgradil tudi (priseljeni) lokalni popevkar Jimmy Buffett.

Hemingwayeve mačke
V razkošnem domovanju na naslovu 907 Whitehead Street s prvim bazenom daleč naokoli je Hemingway živel med letoma 1931 in 1939, pozneje pa se je preselil 100 milj južneje, na Kubo. Danes na posestvu prebiva le še množica mačk (menda jih je trenutno med 40 in 50), potomke Snowball (v prevodu Snežna kepa), ki ji je nekoč dlako gladil sam Hemingway.

Njihova posebnost je, da imajo na prvih tacah po šest, celo sedem prstov, nastanek tamkajšnjih mačjih družin pa ni prepuščen naključju, temveč jih nadzorovano vzgajajo. Vse dobijo imena po slavnih osebnostih, takšno prakso je imel namreč tudi slavni lastnik prve mačje prebivalke posestva. Na prodaj pa niso, čeprav zanimanja morebitnih kupcev gotovo ne bi manjkalo.

150 let kljubovanja orkanom
Hiše, danes obkrožene z bujnim tropskim rastjem, občudovati pa jo je bilo mogoče tudi v Bondovi prigodi Dovoljenje za ubijanje iz leta 1988, pravzaprav ni kupil Hemingway, ampak jo je njegova druga žena Pauline dobila v dar od premožnega strica Gusa, ki je zanjo odštel 8.000 dolarjev (danes bi bilo to še vedno precej ugodno, dobrih 100.000 zelencev).

Stavbo je v španskem kolonialnem slogu sredi 19. stoletja postavil poslovnež, pomorski arhitekt in najuglednejši otoški reševalec ladij Asa Tift, in to dobro, saj je v več kot 150 letih življenja skoraj brez praske preživela več orkanov, ki na Key Westu niso redkost. To ni zgolj hiša s prvim bazenom na Key Westu, ampak tudi prva hiša z vodovodno napeljavo na otoku in prva s kopalnico s tekočo vodo v zgornjem nadstropju, kamor je voda pritekala iz strešne cisterne.

"Še zadnje peneze mi boste pobrali."
Zanimiva je zgodba o bazenu (zgrajenem v času, ko na otoku sploh še ni bilo vodovoda!), saj je imela tudi tu "prste vmes" Pauline, sicer strastna zbirateljica pohištva, ki so ji ga pripeljali z vseh koncev sveta. Razkošni bazen je dala zgraditi (poleg kamnitega zidu, ki obkroža posestvo), ko "mačke" oziroma Hemingwaya ni bilo doma: konec 30. let je namreč kot vojni dopisnik poročal s prizorišč španske državljanske vojne in je bil dolgo odsoten.

Ko se je Ernest vrnil domov, naj bi, ko je slišal za ceno projekta (takratnih 20.000 dolarjev, kar bi danes znašalo več kot 300.000), zavzdihnil: "Še zadnje peneze mi boste pobrali" (v angleščini "Here, take the last penny I've got!"). In res, kovanec je še danes mogoče otipati v betonu poleg bazena. Prej je sicer tam stal boksarski ring, saj je bil Ernest navdušen boksar, ki je kot "sparing" partnerje redno izzival lokalne pretepače.

"Svetilnik, pokaži mi pot domov"
Anekdota pa spremlja tudi pisoar, ki zdaj služi kot vodnjak oziroma napajalnik za številčno mačjo populacijo hiše: Hemingway ga je menda prinesel iz svojega priljubljenega lokala Sloppy Joe's, kjer so ga zaradi prenove nameravali zavreči in kamor je pisatelj z druščino, ki mu je nadela vzdevek Papa, redno zahajal na svoje veseljaške pohode. Urbana legenda pravi, da je bila lokacija hiše priročna tudi zato, ker je bila blizu svetilnika in jo je okajeni Hemingway tako lažje našel ...

Po Hemingwayevi smrti na ranču v Ketchumu v zvezni državi Idaho - leta 1961 je, tako kot njegov oče, brata, sestra in pozneje še vnukinja, znana manekenka in igralka Margaux -, storil samomor - je pisateljeva vdova (in četrta žena) Mary posestvo prodala Bernice Dickson, ustanoviteljici muzeja, ki tam domuje danes. Na ranču so razstavljeni osebni predmeti ameriškega nobelovca in enega najvplivnejših avtorjev 20. stoletja: knjige, fotografije od otroštva naprej, njegov delovni prostor, avtomobil, spalnica, kjer se na postelji lenobno pretegujejo mačke ...

Seveda, kot je v ZDA v navadi, ne gre brez prodajalne spominkov in knjig, katerih dodana vrednost je žig kot dokaz o nakupu prav na kraju, kjer je nekatere izmed njih v svoji delovni sobi v prizidku natipkal avtor. Je pa obisk hiše zanimivo doživetje tudi zaradi vodnikov, ki so prava zakladnica anekdot in zabavnih zgodbic - nekatere je treba jemati z zrnom soli - o Papi. Naš, po imenu Stan, z belo brado, čopkom in havajsko srajco, bi se zlahka udeležil katerega izmed številnih tekmovanj posnemovalcev Pape, ki jih že več kot tri desetletja prirejajo prav v baru Sloppy Joe's.

S Pilar na Kubo v Marthin objem
A, kot so znali povedati njegovi prijatelji, je bila Ernestova duša tudi v tropskem raju nemirna, vleklo ga je naprej, drugam ...

Prav med prebivanjem na Key Westu si je Hemingway kupil barko Pilar (ime je dobila po Paulininem vzdevku, Pilar pa je tudi lik v romanu Komu zvoni), s katero je jadral po Karibih, njegovo prijateljstvo z ribičem Gregoriem Fuentesom naj bi (pisatelj tega ni potrdil) navdahnilo s Pulitzerjem nagrajeni roman Starec in morje. In prav s Pilar (in zaradi tretje žene Marthe, ki jo je, ko je bil še poročen s Pauline, prav v priljubljenem lokalu spoznal leta 1936 in se mu je pridružila med poročanjem iz Španije) je zapustil Pauline: odjadral je do Kube, kjer je v Havani najprej prebival v hotelu Ambos Mundos, kmalu pa se mu je pridružila Martha, in najela sta posestvo Finca Vigia, danes prav tako muzej, kjer je na ogled tudi Pilar.