Letošnji nagrajenec je tudi slovenski javnosti dobro znan "enfant terrible" francoskega leposlovja: kontroverzni in pogosto nagrajevani pisatelj, filmar in pesnik. Oboževalci ga imajo za predstavnika mojstrske književne provokacije, za nasprotnike pa je "pisun", ki se zanaša na šokiranje.

Njegov prvi roman Razširitev področja boja je izšel leta 1994, sledili so mu Osnovni delci (1998), s katerimi je prišla svetovna slava, in razvpita Platforma leta 2001. Po tem romanu, ki je sprožil sodno bitko, v kateri je bil Houellebecq obtožen širjenja rasne sovražnosti, se je umaknil na Irsko, kjer naj bi pisal v miru. Trenutno živi in ustvarja v Španiji.

Platforma je roman o spolnem turizmu, poln nazornih opisov spolnosti, hkrati pa je odkrito kritičen do islama - nekoč je avtor izjavil, da je "islam najbolj neumna od vseh ver". Kljub obtožbam avtorja pa je sodišče odločilo, da Houellebecq ni kriv spodbujanja rasnega sovraštva, saj naj bi imel pravico do svobodnega izražanja, torej tudi do kritiziranja religij. Njegov naslednji roman Možnost otoka je izšel leta 2005.

Prostaški, pornografski, obscen ...
Kljub tržni uspešnosti in pretežno dobrim ocenam njegovih del pa številni kritiki pisatelju niso naklonjeni: njegovo delo označujejo za prostaško in pornografsko, obtoževali so ga obscenosti, rasizma, ljudomrzništva in islamofobije. Avtor je o tem nekoč povedal: "Najprej je treba povedati, da me sovražijo bolj, kot jih sovražim jaz. Ne nasprotujem jim glede slabih kritik, ampak zato, ker govorijo o stvareh, ki nimajo nič opraviti z mojimi knjigami - o moji materi, o mojem umiku v tujino zaradi davkov - in me prikazujejo kot karikaturo in simbol toliko neprijetnih stvari - cinizma, nihilizma, ljudomrzništva. Ljudje so nehali brati moje knjige, ker imajo o meni neko predstavo. Do neke točke to seveda velja za vse. Po dveh ali treh romanih pisatelj ne more pričakovati, da bo bran, saj so se kritiki že odločili o njem."

Obtoževali so ga tudi namernega sprožanja medijskih škandalov. Tudi Houellebecqov zadnji roman, zdaj ovenčan z Goncourtovo nagrado, ni šel mimo medijskega pompa: v njem naj bi se znašel odlomek, prepisan z Wikipedie. Avtor je obtožbe o plagiatorstvu zanikal, saj pravi, da je to del njegove metode: mešanje resničnih dokumentov in fikcije. Pravi, da prav ta način dela prispeva k lepoti njegovih knjig.

Kje je nekdanji provokator?
Že ob izidu romana La Carte et le territoire je francoska književna javnost ugibala, ali si je Houellebecq morda zaželel Goncourta. V zadnji knjigi se namreč ne kaže niti kot rasist niti kot sovražnik žensk, reakcionar ali sovražnik islama, kar je skrajno začudilo francoske medije - nekatere pa celo razočaralo. Dnevnik Le Parisien v romanu zaman išče nekdanjega provokatorja, Liberation pa škandal vidi že v tem, da škandala sploh ni.

Roman, ki se odvija predvsem v Parizu, je zgodba o osamljenem, ljudomrznem umetniku, ki postane ljubljenec kritikov in prodajna uspešnica, najprej zaradi fotografij zemljevidov francoskih regij, nato pa zaradi realističnih slik poslovnih mogotcev. Jed Martin, kot je liku ime, se v knjigi spoprijatelji z nedostopnim pisateljem, ki ga je avtor poimenoval kar po sebi - Michel Houellebecq. Pisateljeva želja po zasebnosti in nadležna osebnost prav tako "nevarno spominjata" na resničnega Houellebecqa. Houellebecqov lik nato postane žrtev grotesknega umora, njegovo truplo - in truplo njegovega psa - sta obglavljena in narezana v kot papir tanke trakove mesa. Roman je delno kriminalka, delno pa razmišljanje o zatonu postindustrijske Francije, ki je upodobljena kot nekakšen "Disneyland za kitajske in ruske turiste". Je pa to eno izmed najmanj kontroverznih del sicer spornega avtorja.

Ob prejemu Goncourtove nagrade v restavraciji Drouant je pisatelj za televizijo i-Tele povedal: "Zelo srečen sem ... Mislim, da je bilo to potrebno v mojem življenju. V vsakem primeru je to zelo dobra stvar. Upam, da ljudi, ki bodo moje knjige odkrili zaradi te nagrade, ne bom razočaral in bodo zadovoljni."

Goncourtovo nagrado podelijo vsako leto v začetku novembra. Nagrajenemu romanu sta zagotovljeni visoka naklada in dobra prodaja. Nagrada nosi ime po bratih pisateljih Julesu in Edmondu de Goncourtu, ki sta živela v 19. stoletju. Med dobitnike te ugledne nagrade so se v preteklosti uvrstili tudi Marcel Proust, Simone de Beauvoir in Marguerite Duras.

V finalnem izboru so bila še dela Apocalypse bebe Virginie Despentes, Parle-leur de batailles, de rois et d'elephants Mathiasa Enarda in Naissance d'un pont Maylis de Kerangal. Pisateljica Maylis de Kerangal je prejšnji teden za omenjeno delo že dobila nagrado medicis.