Houellebecq, ki si zna sovražnike tako ali drugače najti povsod (spomnimo se, da je po izidu romana Platforma v nekem intervjuju povedal, da bi svoja čustva do islama “lahko opisal kot sovraštvo", zaradi česar so pisali, a s svojimi prezirljivimi komentarji muslimanske vere “prosi za fatvo”), je našel novo tarčo za svoj gnev: samega sebe. V svojem novem romanu, La Carte et le Territoire, prvem po petletnem odmoru, se loti s satiro peščice francoskih medijskih zvezd, med katerimi je tudi "zaudarjajoč, zapit in slabo oblečen pisatelj", ki sliši na ime Michel Houellebecq.

Ta fiktivni Houellebecq, ki je kar precej podoben resničnemu, živi v razsuti hiši blizu reke Shannon in se lahko ponaša z "najslabše oskrbovano trato na Irskem". (Pravi Houellebecq - gre le za umetniško ime, pisatelju je v resnici ime Michel Thomas - je do pred kratkim živel v opuščeni hišici za goste v grofiji Cork).

Literarno pranje družinskega umazanega perila
Posmehljivi literarni avtoportret bi bil lahko pisateljev odgovor mami, ki ni ravno najbolje sprejela uničujoče različice sebe, ki jo je spisal v romanu Platforma (knjiga je bila s svojimi seksualno zelo eksplicitnimi prizori na prvi pogled nekakšna apologija promiskuitetnega življenja in spolnega turizma. Založniki so avtorja obtožili, da piše “sramotno gnusobne, do žensk žaljive” stvari.) Lucie Ceccaldi je pred dvema letoma podala odgovor v obliki lastnega romana, v katerem je svojega sina opisala kot "lažnivca, sleparja ... parazita" in človeka, "ki v življenju ni storil drugega kot zadajal bolečino ljudem okrog sebe".

Polarizira javno mnenje
Občutek za dramatiziranje imata mati in sin očitno v krvi. 54-letnega Houellebecqa so v domovini nekateri neusmiljeno razglašali za pornografa, fašista, rasista, pijanca, samovšečneža in nihilista. Po drugi strani ne manjka takih, ki ga tako v domovini kot zunaj nje kujejo v zvezde kot enega najbolj elokventnih živečih pisateljev, glasnika rastočega besa in frustracij globalizirane, s spolnostjo zasičene generacije.

Odslej manj provokacij?
Pisateljev "rentrée literaire" (literarna vrnitev) bi moral biti do dneva izida novega romana skrbno varovana skrivnost - a je časopis Le Parisien pred dnevi pokvaril presenečenje in objavil kratko obnovo besedila, ki naj bi bilo "fascinantno in pretresljivo", a manj namerno provokativno kot Houellebecqovi prejšnji štirje romani (v romanu ni menda, v nasprotju s prejšnjimi, nobenih odkritih napadov na islam ali ženske). La Carte et le Territoire je napol triler, napol satira o vzponih in predvsem padcih mladega, sodobnega pisatelja, ki se do svetovne slave dokoplje s fotografijami Michelinovih zemljevidov. Več francoskih znanih osebnosti, denimo tv-voditelji, se pojavijo s svojimi pravimi imeni.

Založniško taktiziranje in politika
Razlog, da Houellebecqov roman (in še približno 600 drugih v Franciji) izide septembra, se skriva v tekmi za "velike štiri": glavne francoske književne nagrade, ki jih podeljujejo pred koncem leta. Roman La Carte et le Territoire, ki ga ni še nihče prebral, kljub temu že zdaj velja za enega izmed favoritov za Goncourtovo nagrado, češ da je že v nebo vpijoče nerodno, da tako pomemben pisatelj v svetovnem merilu te lovorike še nima (Possibilité d'une île (Možnost otoka) je leta 2005 spodnesel roman, ki, tak je splošen konsenz kritike, ni prestal preizkusa časa).

Mimogrede, po predlogi Možnosti otoka je pisatelj pred dvema letoma posnel tudi svoj režijski prvenec, ki so ga filmski kritiki raztrgali precej bolj soglasno kot literarni njegove knjige: očitali so mu neživljenjske dialoge, zmedeno zgodbo in preveliko mero sentimentalnosti. Možnost otoka je sicer zgodba, postavljena v nedoločeno prihodnost, v kateri so vse velike monoteistične religije (ki jih Houellebecq prezira) zamenjali razni kulti. Naš junak, Daniel 1, se sreča z lastnim klonom, Danielom 2, ki je bil ustvarjen, da bi po smrti nadaljeval njegovo duhovno poslanstvo.

(delno po The Independent)