Letos so nominirane pesniške zbirke Alje Adam Privlačnosti (Center za slovensko književnost, 2020), Barbare Korun Idioritmija (KUD AAC Zrakogled: Hyperion, 2021), Tine Kozin Nebo pod vodo (Litera, 2020), Muanisa Sinanovića Krhke karavane (LUD Literatura, 2020) in Nine Dragičević To telo, pokončno (Škuc, 2021).

Peterica nominiranih izbrana iz nabora 450 zbirk
Žiriji za podelitev nagrade predseduje Varja Balžalorsky Antić, člani žirije pa so Veronika Dintinjana, Petra Kolmančič, Gregor Podlogar in Brane Mozetič kot lanski nagrajenec. Po besedah predsednice je bila knjižna produkcija, ki so jo pregledovali, zelo obsežna – nominirance so izbrali iz nabora 450 knjig. Letos bodo finančni del nagrade podvojili, tako da bo po novem znašala 2000 evrov.

Predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Dušan Merc je na predstavitvi nominirancev in programa Jenkovih dnevov dejal, da ne ve, kakšen vzgib je leta 1986 vodil upravni odbor pisateljskega društva, da so nagrado poimenovali po Simonu Jenku, da pa je odločitev še danes smiselna. Gre namreč za književnika, ki po Prešernu pa vse do moderne velja za najpomembnejšega slovenskega pesnika, ki je bil v svojem času vpet tudi v mednarodne literarne tokove.

Z bogoslovja na pravno fakulteto
Simon Jenko se je rodil leta 1835 v Podreči na Sorškem polju kot najstarejši otrok siromašnim kmečkim staršem. Otroštvo je preživel v bližnjih Prašah. Stric, frančiškan Nikolaj, mu je omogočil šolanje na novomeški gimnaziji. Zadnji dve leti gimnazije je končal v Ljubljani. Leta 1855 je na željo staršev in zaradi pomanjkanja denarnih sredstev odšel na študij bogoslovja v Celovec, čeprav je želel študirati filozofijo na Dunaju. Leta je 1857 prestopil na pravno fakulteto na Dunaju, ki pa je ni dokončal. Pozneje je delal v odvetniških pisarnah v Kranju in Kamniku.

Kaznovan za izstop iz tradicionalne religioznosti
Že v gimnazijskih letih je objavljal v časopisu Vaje in bil vodilni pesnik tega literarnega krožka. Pisal je pesmi o domovini, veliko njegovih del je tudi ljubezenskih, bivanjskih in refleksivnih. V liriki se je odmaknil od prešernovske romantike in pesnil pod vplivom poznoromantičnih pesmi Heinricha Heineja. Njegova najbolj znana prozna dela so karakterne novele, kot so Spomini, Tilka in Jeprški učitelj.

Jenkova drža je bila moderni subjektivizem in kljubovanje moralnovzgojnim načelom, ki so obvladovala javno mnenje in odločala tudi o objavljanju. Izdajo njegove zbirke Pesmi 1865 so odklonili vsi ljubljanski tiskarji in založnik Janez Giontini, ki ga je pridobil prijatelj Fran Levstik, jo je moral natisniti v Gradcu.